Iz volkovega b(r)loga

Pozdravljena, Slovenija

Joj, danes bi pa grizel. In če rečem da bi grizel, to ponavadi pomeni, da sem res jezen. Glava me boli, zunaj je vroče, po želodcu mi kruli, zvečer me čaka nočna, Liverpool je izgubil… Ja, tudi jaz se danes ne morem in nočem izmakniti aktualni tematiki, ki se bo navezovala na sinočnji veliki finale Lige prvakov. No, na račun te tekme, je bilo v zadnjih treh tednih prelitega toliko črnila, da tople vode s tem prispevkom zagotovo ne bom odkril, ampak vseeno.

Odkar pomnim, sovražim Milan. In če rečem sovražim, to mislim v pravem pomenu besede. Pa sam ne vem kaj me je vedno navdajalo s takšno antipatijo do njih. A najverjetneje je temu kriva kar mešanica vsega po malo. Od njihovega predsednika Berlusconija, ki vedno znova, če le ima priliko, pokaže kako zaničuje Slovenijo in nas, Slovence, prek Ruuda Gullita, ki ga, kljub njegovemu nespornemu mojstrstvu, nikoli nisem mogel niti videti, vse do barve dresov, ki me nasploh odbija. No, edina svetla točka tega kluba je vseeno Paolo Maldini, ampak če bi sovražil, oz. gojil antipatije tudi do njega, bi se najbrž res lahko zamislil nad seboj, saj je ta človek dejansko živa legenda, ki ga lahko samo spoštujemo. Ampak Dida, Gennaro, Pirlo in ostali… Bljak! In vedno znova rad poudarjam, kako ni kluba na tem svetu, ki bi igral z Milanom, jaz pa bi ob tem navijal za rossonere. Crvene zvezde recimo ne maram, ampak v lanskih kvalifikacijah sem se v dveh tekmah dejansko prelevil v eno malo dežurno Delijo. No, upam da sem vam dovolj nazorno pokazal kako dejansko ne maram tega kluba iz ene od svetovnih prestolnic mode, zdaj pa si poskušajte predstavljati, kakšno pot iz pekla do raja sem prehodil dve leti nazaj, ko je Milan ob polčasu vodil s tri proti nič, na koncu pa neslavno izgubil finale. Heh, primerjava s tekmo Slovenija – Jugoslavija na Euru 2000 se ponuja sama po sebi, kajne? No, še posebej če pomislite, da mi je L’pool vedno bil simpatičen iz ravno tako neznanega razloga, kot so mi antipatični Milan, Bayern, Real, Manchester united in še kdo. No, ko je dve leti nazaj Shevchenko zgrešil odločilno enajstmetrovko, oz. mu jo je Dudek ubranil, sem skočil pokonci, poljubil ekran, šel na balkon in se kljub pozni uri na ves glas zadrl: »YOU’LL NEVER WALK ALONE!!!«. Na to tekmo je bilo napisanih še in še člankov in zagotovo bo še kakšen, jaz pa jo še vedno rad vržem ven čisto vedno, ko se »dajem« s kakšnim zagretim Milanistom.

A kaj zdaj? Milan je sinoči torej zmagal in vsi navijači Milana kot papige ponavljajo, da je maščevanje uspelo. Pa je res? Daleč od tega, joj kako daleč od resnice. No, čeprav so v moštvu obojih radi poudarjali, da to ni tekma s posebnim pridihom maščevanja, ne verjamem da je temu bilo tako. Nekje globoko v srcih, so se igralci Milana zagotovo želeli maščevati za sramoto izpred dveh let in nekje globoko v srcih, so igralci Liverpoola zagotovo želeli dokazati, da tisti rezultat nikakor ni bil naključje, zato pripovedkam, ki so jih oboji trosili za medije, sam ne verjamem preveč. In vse to se je izkazalo za resnično ob začetku tekme, ko je Milan dejansko imel povsem zvezane noge in vse je kazalo na to, da bo pregorel v želji. Toda staro nogometno pravilo, da če ne daš dobiš, se je še enkrat več izkazalo za resnično, Liverpool je dobil gol v najslabšem možnem trenutku, ki se moštvu lahko zgodi, t.j.v zadnjih minutah prvega polčasa. V drugem polčasu smo doživeli popoln dejavu prvega, seveda s to razliko, da je v času največjega pritiska Angležev neverjetno zatajila njihova obramba. Nekaj kančka upanja je sicer vlil Kuyt, toda za kaj več je zmanjkalo časa (po mojem mišljenju je sodnik tudi piskal vsaj minuto prezgodaj) in mogoče tudi sreče, tako da je na koncu pokal zmagovito dvignil Paolo Maldini in svojo veličastno kariero zaključil na najlepši možni način. Torej, Milan se je torej maščeval za poraz izpred dveh let. Toda, ali je bil Liverpool nadigran? Kje pa, včeraj je bil nadigran Milan. Si je Liverpool privoščil izenačenje, potem ko je vodil že tri proti nič? Ne, Liverpool je pač »samo« izgubil eno nogometno tekmo, ki je pač bila finale Lige prvakov. Igra se bo pozabila, rezultat se bo pomnil, zmagovalec in poraženec pa ravno tako. Toda…

Tekma izpred dveh let se ne bo pomnila le po rezultatu, zmagovalcu in poražencu. O ne, tekma izpred dveh let bo vsakemu malo boljšemu poznavalcu nogometa ostala v spominu po neverjetnem izenačenju Liverpoola, ko je Milan po prvem polčasu že vodil s tri proti nič. To bo tekma, ki bo šla za večno v zgodovino Lige prvakov in nogometa nasplošno in čeprav bo ob njeni omembi vsakdo povedal, da je čez dve leti Milan zmagal z dve proti ena, bo to komaj vredno omembe, saj Liverpool v nasprotju s svojimi nasprotniki še zdaleč ni bil tako zelo ponižan in na trenutke celo nadigran.

Zatorej, vsi navijači in simpatizerji Liverpoola. Glavo pokonci in roke v zrak. Naj imajo navijači Milana svoje zadovoljstvo, mi pa si bomo z veseljem vedno znova ogledovali  stare posnetke, obujali spomine in se spraševali, zakaj ni vsaj vsako leto na vrsti ene tako spektakularno-infarktne tekme, kot je bila dve leti nazaj.

When you walk through a storm
Hold your head up high
And don’t be afraid of the dark
At the end of the storm
Is a golden sky
And the sweet silver song of a lark

Walk on through the wind
Walk on through the rain
Tho’ your dreams be tossed and blown
Walk on, walk on
With hope in your heart
And you’ll never walk alone
You’ll never walk alone