Iz volkovega b(r)loga

Odkrivanje Skadra

Večina se je nagnetla v prvi večji bar v neposredni bližini stadiona, sedmerica, sestavljena iz dveh Goričanov in petih Dolenjcev pa se je raje odpravila naprej proti centru, konec koncev bi bili v tisti restavraciji najbrž dokaj slabo postreženi, za povrh pa smo bili brez enega samega albanskega leka in najmanjše ideje nismo imeli, kakšen privatni tečaj bi nam tam naredili. A ob maloprej omenjenem spomeniku, se je naše raziskovanje zataknilo skupaj s soncem, ki se je skrilo za težke oblake. Najmanjšega pojma nismo imeli ne kam, ne koga vprašati. Jaz in Andrej sva sicer znala italijansko (imel sem informacije, da zna italijansko čisto vsak Abanec), a koga vprašati kje bi lahko zamenjali denar, ko pa so vsi ljudje nekam hiteli, če pa sva že koga ogovorila, je samo zamahnil z roko, češ da ne razume, ali pa še to ne.

Sreča se nam je v obliki starejšega možakarja nasmehnila ravno takrat, ko je z neba priletelo prvih nekaj dežnih kapelj in v par minutah nam je v polomljeni srbščini pojasnil, da bodo naša najboljša izbira parkirani avtomobili, ki jih bomo spoznali po tem, da imajo dvignjen prtljažnik, saj nam bodo tam zagotovo zamenjali evre po najboljšem možnem tečaju. A sam se bil do tega vseeno nekoliko skeptičen, to zagotovo pomeni menjavo brez kakršnegakoli računa, kako bomo vedeli, da je denar res pošteno zamenjan in kaj če nam podtaknejo kakšne cenene ponaredke? Banka bi bila zagotovo mnogo boljša izbira. Možakar se je sicer trudil, da bi nam pojasnil menjalno razmerje, a brez večjega uspeha, saj nismo imeli najmanjšega pojma, kaj nam želi povedati, ko je govoril o starih bankovcih z dvema ničlama in novih bankovcih z eno. Le kaj bi to pomenilo? Možakarju sem se na koncu oddolžil s cigareto (ob čemer je svojo, ki jo je vse dotlej želel prižgati, nemarno vrgel po tleh in jo pohodil), z Andrejem pa sva se odločila, da bova o teh menjalnih razmerjih povprašala na recepciji bližnjega hotela.

Pričakala naju je starinska notranjost in nemarno oblečen receptor (pozneje sem imel občutek, da bi se lahko za receptorja predstavil vsak potepinski fant z ulice), ki nama je, ravno tako kot maloprej možakar, začel razlagati o starih in novih bankovcih, da nama resnično ni bilo čisto nič več jasno, tako da sva se na ulico, kjer so naju ostali željno pričakovali, vrnila ravno tako zmedena. Vseeno pa smo imeli od starejšega možakarja kar precej koristi, saj nas je precej natančno napotil do italijanske restavracije, kjer naj bi bila hrana poceni in vredna zaupanja. Padla je sicer tudi ideja, da bi si privoščili kakšno klasično albansko hrano, vendar je bila k sreči preglasovana, saj bi ob higieni uličnih prodajalcev čevapčičev kakšen presojevalec ISO standarda 9001 bržkone dobil napad histerije.

Nebo se je odprlo v istem trenutku, ko smo se usedli za mizo in v nekaj minutah je bil pri nas natakar, ki sicer ni pretirano blestel v italijanščini, zato pa je toliko bolje obvladal srbščino in v nekaj minutah smo bili dogovorjeni, da bomo vsi isto. Goveji zrezek v omaki s pečeno zelenjavo kot prilogo, zraven pa najbolj znano albansko pivo, Tirana pils.

Tudi WC-ji so v Albaniji zgodba zase, saj o kakšni školjki ni bilo ne duha ne sluha, namesto toaletnega papirja pa je bila na zidu montirana preprosta pipa, na katero je bila priklopljena približno meter dolga cev. Ob vračanju nazaj k mizi, se mi je povsem nehote ponudi tudi vpogled v kuhinjo, ob čemer pa sem le zavil z očmi in si poskušal prizor čimprej izbiti iz glave, a očitno je sistem HACCP tukaj zares le v domeni kakšnega znanstveno fantastičnega romana.

A kljub vsemu je bil zrezek odličen in ob kruhu, ki smo ga pomakali v okusno in ne premočno začinjeno omako, nam je tudi nekoliko grenko pivo z lahkoto steklo po grlu, skladno s polnimi želodčki pa so se nam tudi razvezali jeziki in naš smeh se je slišal po celi restavraciji. Na koncu je vsakdo plačal šest evrov, natakar pa nas je končno vpeljal tudi v skrivnost albanske valute. Albanski lek je namreč devalviral, zato so starim bankovcem odvzeli eno nulo, kar dejansko pomeni, da je en evro lahko 125, ali pa kar 1.250 lekov, odvisno od tega kakšen denar dobiš. Vseeno nam ni bilo čisto jasno, kakšno razmerje trgovci in gostinci gledajo, a zdaj smo končno vsaj razumeli, kaj nam je hotel dopovedati starejši možakar.

Zunaj se je medtem razjasnilo in družno smo se odločili, da poskusimo najti spodoben bar, kjer bomo lahko spili pošteno kavo (v restavraciji bi namreč lahko dobili le kuhano) in stranišče, ki bo ustrezalo vsaj minimalnim standardom higiene. Ker sem med jedjo opazil, da so se mimo restavracije sprehodili Dr.Kruh in ostalo zdravniško osebje slovenske reprezentance, sem predlagal, da poskušamo najti hotel, kjer so naši fantje nastanjeni, saj bržkone nismo daleč od njega in če tam ne bomo dobili dobre kave, je v Skadru ne bomo nikjer.

In resnično smo bili že čez manj kot pet minut pred razkošnim vhodom v Grand hotel Europa, ki je, že po prvem vtisu sodeč, na povsem višjem nivoju kot vse ostalo v Skadru. Tako nas je na recepciji pričakal zgledno oblečen uslužbenec, ki nam je po vljudnem vprašanju, ali nam lahko pomaga, predlagal naj se nastanimo na terasi hotela, odkoder bomo imeli tudi lep razgled na celotno mesto. Vljudnega nasveta se ponavadi ne sme zavrniti in že pet minut kasneje smo srkali kavo v nekem povsem drugačnem svetu, na to, da smo še vedno v Albaniji pa je pričal le mestni vrvež globoko pod nami. No, hotel Europa vsekakor je na nivoju in občutek sem imel, da je sploh edina stvar, ki v Skadru je na sodobni ravni razvitega sveta, a tudi tukaj na WC-ju, na katerem se drug za drugim izmenjujemo, doživim manjši šok, saj prostor poleg svoje primarne funkcije služi tudi kot priročno skladišče za metle in čistila.

Občutek smo imeli, da od Albanije ne bomo imeli veliko, če bomo celo popoldne pili pijačo v hotelu s štirimi zvezdicami, zato je Borut med razpravo, ali naj natakarju rečemo, da nam bo pijačo častil Kek, ki je sedel le nekaj metrov od nas, predlagal premike. Med fotografiranjem Skadra z vseh štirih strani neba pa je padla ideja, da bi se poslužili taksija in se odpeljali do utrdbe, ki se je v popoldanskem soncu bleščala z vrha bližnje vzpetine. Ideja nam je bila všeč, ampak pojma nismo imeli, ali sploh imamo dovolj denarja. In kako bi se sploh sporazumeli kam želimo? A sklenili smo, da bo najbolje, če še naprej nekoliko improviziramo pa kjerkoli bomo nato že končali, čeprav mene, resnici na ljubo, niti malo ni vleklo tja, saj sem imel občutek, da tam ni ničesar, kar bi se splačalo videti.

Na ulici, kjer smo se zopet zbudili v albansko realnost, smo povprašali starejšega možakarja, ki je odlično govoril srbsko, ali se da priti do utrdbe in v nekaj minutah nam je le potrdil moje sume, da se tja sicer da priti, tako s taksijem, kot s kakšnim manjšim avtobusom (avtobusi so v Skadru le majhni in razmajani kombiji), a naj ne zapravljajmo denarja, saj tam ni ničesar kar bi lahko videli. Ideja o izletu je tako padla v vodo in ko smo možakarju nekoliko potešili radovednost o Sloveniji (kjer je bil leta nazaj v vojski – očitno smo naleteli na Albanca s Kosova), smo se podali naprej po ulici in opazovali prazne police mesnic in špecerij, Borut pa je spotoma nabavil še dve steklenici znanega albanskega konja Skenderbega. Tik preden smo se posedli za mizico v zanikrnem, a vseeno simpatičnem baru, v katerem se je vrtela tradicionalna južna turbofolk glasba, pa mi je v oči padla mesnica s povsem praznimi hladilnimi vitrinami. A kljub vsej revščini, ki smo ji do tega trenutka bili priče, so cene gsm-ov povsem primerljive z našimi in tudi veliko pivo v baru stane kar en evro. Le kako si ga domačini sploh lahko privoščijo?

Čas je ob pitju piva, klepetanju in površnem spremljanju drugih mednarodnih tekem, ki so se vrtele na enem od satelitskih programov, hitro mineval in ob pogledu na oblake, ki so se na nebu grozeče zbirali, smo se odločili, da je najbolje, če se odpravimo nazaj proti stadionu, kjer bomo spili še par piv, spotoma pa mogoče najdemo še kakšen spominček. A slednje se je prav kmalu izkazalo za še en račun brez krčmarja, saj so se čisto vse trgovine zaprle že nekaj ur nazaj, zato pa smo na skoraj vsakem vogalu videvali skupinice albanskih navijačev, ki pa jim za nas ni bilo veliko mar.

Kakšen kilometer stran od stadiona smo se odločili, da se še za uro in pol usedemo v prijetnem in povsem praznem baru, ki je po vsem videnem sodeč stregel tudi hrano. Andrej in Borut sta si poleg piva naročila še kebab, a ta orientalska specialiteta ima v Albaniji očitno povsem drugačen pomen kot pri nas, saj sta dobila na mizo vsak svoj krožnik gostega golaža, v katerem so plavali debeli krogi rdeče maščobe. Bljak!

Ob obujanju spominov z raznoraznih domačih in mednarodnih tekem (slednje je med navijači sicer najbolj priljubljeno opravilo za ubijanje časa), se je bar napolnil tudi z albanskimi navijači, za katere se je pozneje izkazalo, da prihajajo s Kosova, a kljub nekaj manjšim provokacijam z obeh strani, je vse ostalo v duhu zdravega rivalstva, kaj kmalu pa se nam je pridružila še skupinica Ljubljančanov, medtem ko se je zunaj ulilo kot iz škafa. Ko sem izrazil željo, da bi vseh devetdeset minut tekme lilo, saj so to ponavadi tekme, ki se jih najraje spominjamo, sem dobil občutek, da bi me ostali najraje ubili, a ko smo stopili iz bara in zagledali sonce, kako počasi tone za hribe, sem si vseeno oddahnil. Skadar je vse predaleč od doma, da bi si želel to pot res prevoziti premočen do kože.

Razočarani, jezni in mokri

Na parkirišču pred stadionom smo se srečali in pomešali z drugimi Slovenci, ki so prišli v Skadar s kombiji, ali letalom in ko nam je Aleš predal vstopnice, je bila ura že pol petih in lahko smo se odpravili na tribune. Začuda pa smo v notranjost stadiona, kljub dolgi vrsti in dvojnemu preverjanju, prišli že v nekaj minutah. A tu nas je pričakal še zadnji šok. Stadion je od zunaj sicer res ponujal lepo podobo in upanje, da imajo v Skadru spodoben nogometni objekt, a ko človek enkrat stoji na tribuni, mu dejansko ni jasno, kako je lahko UEFA prižgala Bežigradu rdečo luč, zeleno pa tako slabemu objektu, ki je za povrh vsega tudi dokaj nevaren. Lepo vas prosim, le kaj ima zarjavela bodeča žica za delati na stadionu, kjer se igra tekma pod okriljem UEFE!? Ob pogledu na slednje, je hitro zvodenela tudi podoba lično oblikovane »kurve« na naši levi, ki se je hitro polnila z gledalci, ovešenimi z rdečimi šali in zastavami.

Seveda stadion še zdaleč ni bil poln, a tudi zaradi zelo slabe akustičnosti, še zdaleč nismo mogli parirati Albancem, ko so začeli s skandiranjem: »ŠIPI, ŠIPI, ŠIPI…«, ko pa so utihnili in mi napeli glasilke, smo kljub vsemu bili dovolj glasni. Na žalost pa samo do sredine prvega polčasa, ko se mi je želja o dežju le uresničila, saj se je nebo nad nami ponovno odprlo, da smo dejansko ostali popolnoma prepuščeni na milost in nemilost.

Poleg tega pa so nas v obup spravljali tudi naši fantje, katerih igra je bila slabša kot tista iz časov, ko je v reprezentanci vedril in oblačil Dr.Verdenik. Teren je sicer res bil težak in pogoji nemogoči, a povsem enaki za obe moštvi in fantom ne bi nihče ničesar zameril, če bi pokazali le nekoliko več srčnosti in borbe.

Konec tekme, ki smo jo v drugem polčasu popestrili z manjšo dimnado, smo tako pričakali z vidnim olajšanjem, ker se je končala z neodločenim rezultatom in jezni, čeprav še sami nismo dobro vedeli na koga. Ali na naše fante, ali na dež, ali na Albance in njihov stadion, najbrž pa je bila resnica nekje vmes in smo samo morali na nekoga zliti malo žolča.

V avtobusu smo slekli premočena oblačila in se skozi naliv odpeljali nazaj proti črnogorski meji. Sam se spominjam le še krajšega postanka v ugledni restavraciji, ki je pričakovala prihod svatov, kjer smo spili še vsak eno Tirano pils, nakar sem se za nekaj minut prebudil na črnogorski strani meje (Albanci so nas iz države spustili brez enega samega vprašanja), kjer je policist preveril vsakega posebej, nato pa se nisem premaknil vse do Makarske, kjer smo se zjutraj ustavili na prvi kavi.

Dopoldne, ki smo ga preživeli ob dolgočasni vožnji po prazni avtocesti, so se naši pogovori dotikali vseh mogočih tem, le tekme in prihajajočega srečanja z Nizozemsko ni omenjal nihče, a bržkone smo vsi mislili isto – ob takšni igri bomo lahko veseli, če nam bodo oranžni zabili samo pet golov. Ob takšni napetosti najbrž sploh ni čudno, da je prišlo do manjšega incidenta med enim od navijačev in starejšim šoferjem.

Ob štirih popoldne (po poletnem času) mlajši šofer le parkira avtobus ob stadionu, kjer se je naša pot začela in Goričana ter trije Kranjčani smo se končno lahko odpeljali proti Ljubljani.

Videl sem že kar nekaj sveta in videl sem tudi revščino. V Romuniji sem na poti skozi Transilvanijo videl stvari, za katere ne bi verjel da obstajajo, če bi mi to kdo pripovedoval in ko sem se takrat vrnil domov, sem bil prepričan, da sem videl vse, a občutek imam, da sem ostanke socializma v pravi luči videl šele zdaj. In že zaradi tega je bilo vredno obiskati Albanijo in mestece Skadar.

Fotogalerija: Rolanje po Skadru

Tekst: Alex van der Volk

Foto: Marko Vidic in Alex van der Volk