Iz volkovega b(r)loga

Čeprav je od tekme Slovenija - Albanija minilo že kar nekaj časa, oz. skoraj dva meseca, sem vam ob vrnitvi, ko sem objavil tole fotoreportažo obljubil tudi poročilo… Star pregovor pravi, da bolje pozno kot nikoli, zatorej lahko rečem le še - uživajte.

ROLANJE PO SKADRU

27 kilometrov v treh urah

»Pa kje si ti, si še med živimi?« je bil najpogostejši stavek, ki sem ga slišal okoli poldne, ko sva z Andrejem končno prispela v Novo mesto in se ugnezdila v baru Harley, kjer naju je pričakalo nekaj Kranjčanov in Novomeščanov. Čakala nas je še dolga pot do Skadra in našega prešerno-prijateljskega razpoloženja ni moglo ta trenutek skaliti čisto nič. Počasi so v bar kapljali tudi navijači iz drugih krajev in ob obujanju spominov in praznjenju steklenic Zlatoroga, nam je hitro minila ena ura, ko smo se počasi odpravili proti nogometnemu igrišču NK Elan, kjer nas je že čakal spodoben avtobus in v njem dva šoferja, že po obraznih potezah sodeč Neslovenca, a mlajši je z nekaj šalami v hipu vzbudil simpatije.

Čeprav je bil start določen za ob enih popoldne, smo tudi ob dveh še vedno nemočno čakali, saj se je v kombi, s katerim se je na Dolenjsko odpravila skupinica Mariborčanov zaletel avto, kar je njihov prihod avtomatsko podaljšalo, ko pa smo jih le dočakali, se je starejši šofer nenadoma spomnil, da je doma pozabil svoj potni list. Joooooj, saj ne moreš narediti takšne napake, no…

Ob treh popoldne se je končno vsakdo udobno namestil na svoj sedež in lahko smo odrinili proti Metliki. A kljub odlični organizaciji, se je kaj kmalu izkazalo, da bo pot vse prej kot prijetna, saj šoferja niti slišati nista hotela o tem, da bi odprla avtobusni WC, kljub temu, da je organizator to izrecno zahteval, sta pa zato obljubila, da bodo naši postanki toliko bolj redni, najmanj eden vsako uro. Slaba tolažba…

Ko smo v Metliki le našli še zadnjo skupinico, ki je čakala na nas, smo se lahko le nasmejali. V treh urah nam je uspelo prevoziti celih 27 kilometrov, če to ni rekord, potem je res vprašanje kaj je. A tudi v Metliki so nas fantje pričakali s plastenkami piva in pločevinkami piva, tako da razlogov za kakršnokoli paniko zares ni bilo, konec koncev pa smo imeli na razpolago še celo dolgo noč in več kot polovico naslednjega dne. Sam sem sicer podvomil, ali nam hrvaški obmejni organi res ne bodo zasegli vse te pijače, a Metličani so podali predlog, da bi se splačalo zaviti proti mejnemu prehodu Vinica, kjer je kontrola dokaj ohlapna in njihov predlog je bil soglasno sprejet.

Tri meje, tri različne zgodbe

Tokrat se je moj instinkt, ki je dejansko pričakoval pregled vse prtljage in osebja, plus zaseg vsake kapljice alkohola, dejansko zmotil, saj je na hrvaški strani sledila le izredno hitra kontrola potnih listov, že čez manj kot pol ure pa smo drveli po prazni in še vedno odlično ohranjeni hrvaški avtocesti. Zakaj so jo Hrvati sploh zgradili, je zame sicer še vedno nerešljiva uganka, saj je bila prazna čisto vedno, ko sem potoval po njej, a če se njim splača da je polna samo tista dva meseca v letu, potem… No, oni že vedo, konec koncev smo si jo turisti zgradili kar sami, sem naglas ugotavljal in se, ko se je zunaj dokončno stemnilo, počasi pogreznil v nemiren spanec.

Od Splita naprej o kakršnemkoli spancu ni bilo ne duha ne sluha več, no, saj konec koncev ob ovinkih makarske riviere resnično ne moreš zatisniti oči, zato sem čas med krajšimi postanki krajšal kar sam, s pripovedovanjem svojih poletnih štoparskih dogodivščin in poslušanjem mlajšega šoferja, ki nam je pripovedoval, kako je z veliko manj udobnim avtobusom vsak vikend vozil na Kosovo tudi v času najhujše vojne. Povsem nasprotna zgodba pa je bil starejši šofer, ki nas je kakšnih sto kilometrov pred Dubrovnikom postavil že na hrvaško-črnogorsko mejo.

Če so nas Hrvati tako nalahno spustili v njihovo državo, potem bi morali v Črno goro še lažje, smo skupaj ugotavljali, a se je to (kot se rado zgodi) izkazalo za račun brez krčmarja, oz. črnogorskih obmejnih organov, saj so le-ti zahtevali popis vseh potnikov in ni nam preostalo drugega, kot nemočno čakati, za zabavo pa je znova poskrbel starejši šofer, ki je mlajšemu narekoval naša imena in priimke, ob čemer je Luka postal Ljuka, Aleš Prelog pa kar Alješ Preljog, dokler ni našega hihitanja jezno prekinil, češ da tukaj ni čisto nič smešnega. No, to seveda misli on. Čez kakšne pol ure so se nas tudi Črnogorci usmilili in nas spustili v njihovo državo, tako da smo po kratkem postanku na zelo lepo urejeni bencinski črpalki lahko nadaljevali pot proti Kotorskemu zalivu. Seveda sta se šoferja za prečkanje tega fjorda poslužila trajekta, ob približevanju Skadarskemu jezeru pa se je počasi tudi zdanilo in po še enem nekoliko daljšem postanku v vaški gostilni, kjer se ni dalo dobiti ne poštenega piva, kave z mlekom (saj si najbrž ne želite črnogorske »kuvane kave«, kajne?) pa še manj, zato pa nas je v dobro voljo spravila priletna »gazdarica«, se je celoten avtobus dokončno predramil.

Skadarsko jezero sem do zdaj videl samo enkrat in še to od daleč, a od blizu je še lepše in zares ogromno. Prav kmalu smo obšli še Podgorico in že smo bili na črnogorsko-albanski meji. »Zdaj boste pa videli hudiča,« se je privoščljivo smejal starejši šofer, medtem ko smo bili zaposleni z gledanjem starinskih Mercedesov, ki so, do vrha napolnjeni z velikanskimi vrečami, v vrsti čakali na vstop v Črno goro. Le kam se odpravljajo z vsemi temi culami? Prodajati robo na kakšno pjaco? In prav kmalu se je izkazalo, da je ta narod res čisto posebna rasa, saj je, ko se je vrsta nekoliko premaknila naprej, avtomobil hotel premakniti naprej kar smrkavec, ki ni imel več kot deset let, medtem ko je bil njegov oče pri zapornici, a mu je to dejanje navsezadnje le preprečil. A bolj kot to, me je impresioniralo nekaj povsem drugega. Veliko let nazaj sem slišal, da Albanci kupujejo avtomobile po principu daljši kot je, boljši je, vendar takrat temu nisem povsem verjel, a očitno so resnično bolj navdušeni nad velikostjo kot nad tehniko, saj se je starinski model Mercedes 200D v dvajsetih stoječih vozilih pojavil v vsaj petnajstih primerih. Po dvajsetih minutah, ko smo se z razmajanega črnogorskega dela meje premaknili na še bolj razmajanega, albanskega, se je pravo mučenje šele dobro začelo. Šoferja sta zapustila avtobus in nas zaklenila vanj, tako da nam je ostalo le čakanje in ugibanje, koliko časa bo to trajalo. No, čez pol ure sta se šoferja le vrnila in nam sporočila, da mora za vstop v državo vsakdo plačati deset evrov, ali pa bo prisiljen ostati tukaj. Ni pomagalo ne godrnjanje, protestiranje še manj, plačati je potrebno neko posebno turistično takso, katero mora plačati vsakdo, ki prvič vstopi v Albanijo. Naši mrki pogledi so policistu, ko smo mu izročali denar, najbrž povedali čisto vse, a občutek sem imel, da se s tem ni pretirano obremenjeval, saj se mu je ob vsakem bankovcu nasmeh nekoliko bolj razširil, ko pa je zapustil avtobus, so mu ušesa kar ploskala od veselja. Hm, 49 navijačev, plus dva šoferja, ki sta morala plačati vsak kar dvajset evrov… 530 evrov čistega zaslužka, to je zanj bržkone ena neobdavčena plača, regres in še božičnica hkrati.

A vseeno je ta denar naredil čudeže, saj smo že čez nekaj minut dobili nazaj potne liste, pogledali smo vanje in… nič. Nihče ni dobil v svojega ene same samcate štampiljke, kaj šele potrdila o plačilu kakršnekoli takse. Saj to je že smešno, če bi hotel čez en mesec spet vstopiti v Albanijo, bi najbrž spet moral plačati. Kakšna kavbojska država…

Čisto drug svet

Prvi kulturni šok je sledil že po dveh prevoženih kilometrih, saj tako slabo asfaltirane in vzdrževane ceste zares nisem videl še nikjer. Od neutrjenih bankin, grbin in lukenj, tako da nas je pošteno premetavalo, čeprav je šofer v skrbi za avtobus vozil zares počasi in najbrž smo se vsi prvič zavedeli, kakšno srečo imamo, da je tekma v Skadru in ne v Tirani. Prav kmalu je sledil tudi prvi postanek, ko smo se razkropili in zmajevali z glavami ob pogledu na ogromne kupe smeti in razrušene hiše, a nas je ob vrnitvi na avtobus hitro ohladil starejši šofer, ki nas je povsem hladnokrvno vprašal, če smo normalni in ali se sploh zavedamo kam smo prišli. Čisto mimogrede bi lahko vsakdo naletel na mino, ob močni petardi, ki jo je nekdo odvrgel pa bi se kaj lahko prikazal tudi kakšen domačin s puško in začel brez vprašanj streljati. Sam sem le nekoliko bolj globoko pogoltnil slino, šofer pa nam je dal še nasvet, naj si čisto nikomur ne drznemo reči »čiušananen« ali kakšne podobne, tudi v Sloveniji znane albanske kletvice, sploh pa naj se na splošno ne igramo frajerjev, saj je to nek povsem drug svet, ki ga še nismo videli in za katerega nimamo pojma, kako funkcionira.

Kupi smeti ob cesti so si sledili drug za drugim, ravno tako pa bi bila misija nemogoče prešteti vse identične bunkerje, ki so bili razmetani po bližnjih poljih in travnikih. Tudi s ceste je asfalt kar naenkrat izginil in cesta (če bi si seveda še lahko zaslužila takšen naziv) je postala kolovoz z luknjo pri luknji, tako da je bila naša hitrost zmanjšana na minimum, oz. ni presegla dvajset kilometrov na uro. Seveda je v Albaniji tudi promet zgodba zase, saj smo dobili občutek, da tudi teh nekaj prometnih znakov, ki smo jih videli, nihče ne upošteva kaj preveč, šofer pa se je moral tudi ves čas izogibati konjskim vpregam, raznoraznim motoristom in pešcem, ki so brez vsake previdnosti hodili skoraj po sredi ceste. A kljub vsemu, sem v daljavi zagledal nekaj, česar nisem videl še nikjer, oziroma ne bi verjel, da sploh obstaja, če bi mi to kdo pripovedoval. Sredi travnika, kakšnih dvesto metrov od ceste, sta namreč stali muslimanska džamija z nezgrešljivima minaretoma in pravoslavna cerkev, ki se je zaradi oblike zvonika ravno tako ne da zgrešiti. No, glede na to, kako blizu Črne gore smo, to niti ni tako zelo čudno, a kljub temu nekoliko nenavadno.

Bolj kot smo se bližali Skadru, več je bilo tudi zelo lepih in novih hiš, povečini sicer pobarvanih v neokusne, kričeče barve, do katerih so se vile ozke in blatne poti, a kljub temu dovolj trden dokaz, da tukaj živijo tudi bogataši. Primerjava z Romunijo, kjer je pet let nazaj bila večina nas, se je tako ponujala sama po sebi.

In končno smo prispeli v Skadar. Šoferja sta točno vedela kam morata, medtem ko smo skozi okna opazovali umazano mesto, prenapolnjene stojnice s sadjem in oblekami ter seveda nezgrešljive posebnosti vsake bivše socialistične države – ogromne, nekaj ton težke spomenike. Fore teh spomenikov si jaz nisem znal nikoli prav dobro razložiti, naj sem se še tako trudil. Kako je bilo lahko vodstvo države tako neodgovorno, da je dajalo denar za gromozanske kipe in vojsko, medtem ko je ljudstvo stradalo?

Stadiona v Skadru ne bi mogel zgrešiti nihče, saj so bili štirje ogromni reflektorji vidni že od daleč in ko je šofer le parkiral v njegovi neposredni bližini, smo si lahko končno pošteno pretegnili noge in hrbet. Šoferja sta nas opozorila, da onadva za naše stvari, ki jih bomo pustili v avtobusu ne moreta in ne bosta odgovarjala, zato naj jih vzamemo s seboj, a ideja o nošnji nahrbtnikov skozi celo mesto, se večini ni zdela najbolj prijetna, zato smo iz njih pobrali vrednejše stvari in jo mahnili na raziskovanje mesta, časa do začetka tekme smo imeli še celih sedem ur…

[se nadaljuje…]