Iz volkovega b(r)loga

»Oprosti, te lahko nekaj vprašam?« »Seveda, lahko.« »Si ti mogoče Aleš? O mojbog, seveda si ti, ne bi te mogla zgrešiti, čeprav si že pravi moški. Oh in to je tvoje dekle? Punca, odličnega fanta si si našla, on je vedno bil čudaško poseben. Ampak v pozitivnem smislu, veš. Kar drži se ga…«

Dobro jutro, Slovenija

Majkemi sem zaspan, sem vedel da bi moral sinoči prej v posteljo… Ampak ko so Lordi na mojem telefonu odpeli svoje, ni bilo druge kot na široko zazehati in se pobrati iz tople postelje. No, se bom pa zdaj v miru prebudil ob lončku instant kave in zaspanemu modrovanju, vse dokler ne bom opazil, da me že priganja čas in bom moral v službo – vse do osmih zvečer. O ne, ni praznika.

Eno vprašanje imam za vas. Kdo je za vas čudak? Večkrat se sliši, da ljudje rečejo: »lej ga, čudaka«, ali pa: »pusti tega, itak je čuden«. In tega čudaštva (heh, že beseda kot sama zveni zelo čudno, anede?) sam nisem nikoli razumel. Kdo je poklican in kdo si lahko jemlje pravico, da nekoga označi za čudaka? In to mislim popolnoma resno. Kako pa ve, da je čudak točno ta človek, mogoče pa je čudak kar on sam, vendar se tega ne zaveda. Seveda, dandanašnji profil zglednega državljana (govorim o srednjem sloju) je povprečna služba, urejenost, družina z dvema otrokoma, srednje veliko stanovanje, občasna rekreacija in občasno podpiranje šanka, letni dopust na Hrvaškem… Takoj ko nekdo vsaj malo izstopa pa je že čudak. Pa naj ima malo drugačno frizuro, naj je nekoliko drugače oblečen, naj ima nekoliko nenavadno službo (ali bognedaj, da pri tridesetih še živi pri starših), naj nima resnega posla, naj štopa po Evropi, ali hodi v Černobil namesto da bi hodil na morje, naj… Prej ko slej bo označen za čudaka in o njem se ne bodo pogovarjale samo starejše ženice, ampak bodo o njem vsi vedeli čisto vse. In to vse se bo povedalo z enim samim stavkom – fant je čudak.

No, najbrž ste do tega stavka ali celo že na začetku tega prispevka (khm, morebiti pa to veste že dolgo) ugotovili, da sem bil jaz zaradi takšnih in drugačnih razlogov vedno obravnavan kot čudak, oz. kot človek, ki je čuden. Ne vem odkod je to prišlo, ampak dejstvo je, da sem pač bil drugačen kot vsi ostali. No, saj o tem sem sicer razpravljal že v tem prispevku. In nič ni pomagalo, če sem se s tem obremenjeval, enostavno sem povsod in zmeraj veljal za čudaka. Osnovna šola, srednja šola, obvezna praksa in pripravništvo, vojska, zdajšnja služba, celo v navijaškem svetu. In kakšne bizarne stvari so si nekateri izmišljali… Čuden sem bil že zaradi tega, ker me ni zanimal šport, temveč knjige (osnovna šola), ker sem se vozil na treninge kickboxa s kolesom sedem kilometrov eno smer, namesto da bi žical teto za prevoz (srednja šola), ker sem bil neroden (pripravništvo), ker sem imel najslabše pospravljeno kaseto (vojska) in ker nisem znal gospodarno ravnati s prisluženim denarjem (zdajšnja služba). Vedno in povsod so ljudje kazali s prstom za mano in si več ali manj prikrito šepetali, da se z menoj pač ni dobro ukvarjati, ker sem pač čudak.

Pa se za čudaka v pravem pomenu besede sam nisem nikoli imel. No, najbrž se nihče nima, a vedno sem se imel za nekoga, ki ni nič drugačen od ostalih, seveda s to razliko, da sem malo bolj neroden in da se rad pogovarjam o drugačnih stvareh kot večina. Mogoče sem na trenutke rad pritegnil pozornost (recimo demonstrativni odhod iz razreda, ko učiteljica, kljub temu da je tričetrt razreda matematiko pisalo cvek, o kakšni ponovitvi testa ni hotela niti slišati, sam pa sem se kot predsednik razreda čutil dolžan postaviti se za razred), ampak zakaj bi bil nekdo samo zaradi tega čudak? In ta lastnost, ki so mi jo vsi tako radi pripisovali mi je šla zelo zelo na živce. Pravzaprav celo tako zelo, da sem se bil pripravljen skregati na živo in mrtvo, če me je kdo označil za čudnega. Nato pa je nekega lepega dne (kot pri vseh drugih plateh mojega življenja) tudi tukaj prišlo do nenadnega zasuka.

Kot sem rekel, sem se zelo sekiral, na vsak način sem hotel biti kot drugi, a mi je vsakič znova spodletelo in bolj kot sem rinil v krdelo, bolj sem iz njega izstopal in štrlel. No, mogoče je temu kriva tudi moja narava, ampak to je že druga zgodba. No, nekega dne, ko sem se bril (ja, to se mi rado dogaja, da ravno ob britju kaj spoznam, nato pa se urežem) pa me je nekaj prešinilo, pogledal sem se v oči in se vprašal, zakaj se sploh sekiram zaradi vsega tega. Enostavno nisem kot drugi, štrlim iz povprečja, nekaj posebnega sem, nekaj za kar se je Bog posebej potrudil, zakaj bi se obremenjeval s tem kar mi je bilo podarjeno, ko pa sem lahko ponosen na to? In od tistega dne, se na ljudi in njihovo mnenje enostavno požvižgam… Ne, ne, še zdaleč nisem postal eleganten jebiveter, ki se mu žvižga čisto za vse, na mnenja nekaterih ljudi še vedno dam zelo veliko, rad jim prisluhnem in se pogovorim z njimi. Pa saj sami (povečini tudi berejo moj blog) dobro vedo kdo so in vedo, da je temu tako. A nehal sem se obremenjevati s tem kaj si mislijo o meni naključni mimoidoči, kaj govorijo o meni sosede in kaj si mislijo nekateri bralci, ki prvič zaidejo na moj blog in že delajo psihoanalize o meni in moji osebnosti. I don’t care! Kako je rekla Phoebe svoji prijateljici Rachel v humoristični nanizanki Prijatelji? Kaj te briga kaj si bodo ljudje mislili, nikoli več jih ne boš videla.

Največja preizkušnja v mojem življenju so vsekakor bili objemčki. Resnično velikokrat sem bil že označen za čudaka, a nikoli tolikokrat kot ravno v mesecu decembru, ko sem skupaj s somišljeniki objemal Slovenijo. Koliko takšnih in drugačnih kritik, koliko »psihoanaliz«, koliko nestrpnosti sem takrat doživel. Pa kaj bi govoril zdaj o tem… Prav pred kratkim sem izvedel, da so o tem debatirali tudi moji prijatelji. Pet proti enemu, ki me je zagovarjal. In prišli do sklepa, da je to kar počnem neumnost in da lahko mimogrede izgubim ugled? Prosim!? Kaj lahko izgubim? A sem prav slišal? Sem mogoče slišal besedo »ugled«? Halooooooooo, kakšen ugled pa jaz pravzaprav imam. Ofkors, ugled čudaka imam in se s tem niti najmanj ne obremenjujem, oziroma ponavadi na izjavo da sem čuden odgovorim – I know, and I like it! In preživel sem objemčke pa nisem izgubil niti trohice ugleda. Nasprotno, največji nasprotniki in kritiki so se umaknili, ostal pa mi je ugled človeka, ki je sodržavljanom delil radost in Upanje…

Nekaj let nazaj sem zgoraj omenjenega prijatelja, ki me je v debati branil, vprašal zakaj me imajo za čudaka, zakaj ne morem biti kot oni, zakaj sem vedno jaz glavni protagonist kakšne šale. Ker se me je hotel na hitro odkrižati, mi je odvrnil da je temu tako, ker sem pač čuden. A tistega dne mi je pač bilo do debate in prišla sva do njegove izjave, da sem pač čuden, ker počnem čudne stvari. Čudno je bilo pa že to, da sem na Siol forumu pisal zelo oseben blog in se v njem večkrat tudi razgalil. Jap, tako majhna pot je od »normalneža« do »čudneža«.

Tudi Volkov brlog ni kot vsi drugi blogi in marsikdo si mogoče misli, da ga piše nek čudak, toda jaz ostajam sam svoj in me ne briga za mnenja ljudi, ki jih bržkone ne bom nikoli srečal. Najbrž bom za vedno ostal »tisti čudak«, oz. »tisti prijazni, a malo čudni fant iz osmega nadstropja, ki je še vedno samski« (slednjemu obrekovanju mojih starejših sosed se vedno od srca nasmejim), ampak imam eno lepo lastnost, da v tem uživam. Zakaj? Hm, mogoče pa zato ker sem čudak.

Slovenija, želim ti en čudovit dan in ne sekirajte se preveč, če vas kdo označi, da ste čudni, mogoče pa vam daje samo kompliment. Kot je bil zame kompliment to, kar je kakšen mesec nazaj moja bivša učiteljica rekla Heleni, sredi nabito polne trgovine.

Vaš Volk