Iz volkovega b(r)loga

Dober dan, Slovenija

Danes sem ob listanju tem na moji najljubši spletni strani naletel na eno staro temo, kjer smo se pogovarjali o nenavadnih dogodkih iz našega življenja in spet sem se spomnil na eno najbolj grozljivih dogodivščin v mojem življenju. Saj sem se v življenju velikokrat tudi zelo pošteno ustrašil, ampak tako kot sem se takrat pa se nisem nikoli prej in nikoli pozneje…

To je bilo v času, ko sem služil svojo dolžnost domovini, se pravi… O mater, enajst let nazaj. Joj kako gre hitro čas. No, proti koncu, torej enkrat decembra meseca smo bili kar naprej na straži in kot nalašč so nas Bistričane (se pravi tiste iz kasarne v Ilirski Bistrici) pošiljali v vojašnico na Pivki. Tam je bil res zelo lep objekt, ki pa je še čakal na prve vojake, tako da smo varovali same sebe in skladišča orožja v velikih halah. No, enih petsto metrov od te vojašnice pa je bila stara kasarna JNA. Bila je skoraj popolnoma zapuščena, le v nekem prostoru je bilo neko poveljstvo, ne spomnim se več katero. No, v glavnem ob nedeljah ni delalo, tako da je bila vsa ogromna kasarna popolnoma zapuščena in razpadajoča. In to je bil idealen čas za raziskovanje po spalnicah, kabinetih in kopalnicah najbližje in največje stavbe. In tako sem z rame snel kalašnika (oz. AK-47, ki sem ji nadel ljubkovalno ime Zala - poveljnik je namreč zahteval da ima puška vsakega vojaka eno žensko ime in moja je dobila ime po Miklovi Zali), ga stisnil v roke in se pač malo igral Rambota okoli zapuščene stavbe, ki je še sredi dneva delovala grozljivo, pomislite kako je moralo biti šele ponoči, ko je bilo zaradi gozda temno kot v rogu.

No, tako sem tisto nedeljo vstopil prvič vstopil noter in v nos mi je udaril en tak čuden vonj. Po preperelem lesu in plesnivih zidovih. In mi je šel kar srh po telesu. Ampak sem si rekel - ne bom zajec, grem v zgornje nadstropje. Še zdaj, ko to pišem me stresa mraz… In sem se odpravil po betonskih stopnicah… Ko sem prišel na vrh in se privadil na mrak (saj veste kakšni so dnevi pozimi in je tudi dan bolj tako - tako) pa sem doživel največjo grozo mojega življenja. Ne vem kaj sem videl, ampak spomnim se, da sem zavpil najbolj grozljiv krik kar se je dalo in zdivjal ven iz vojašnice. Spomnim se, da sem skoraj poletel skozi vrata (kar je od njih seveda ostalo), nato pa ničesar več, razen da je bil ob meni poveljnik straže in me razburjeno spraševal kaj mi je, jaz pa sem samo jecljal nekaj v tri dni…

Pozneje sem imel tudi zaslišanje z vojaško policijo kaj se je zgodilo. Baje da sem iz stražarnice sprožil alarm in prek telefona (vsaka stražarnica ima svoj telefon prek katerega tudi sprožiš alarm) začel tuliti naj mi pride kdo pomagat. Ne vem, se ne spomnim ničesar, najmanj tega, kaj sem videl v prvem nadstropju tiste stavbe. V glavnem, vojaška psihologinja je potem presodila, da me je nekaj resnično zelo prestrašilo in od tega dne naprej, je bilo še bolj strogo kot kadarkoli do zdaj prepovedano vsako raziskovanje starih stavb, gibanje pa omejeno na petdeset metrov okoli stražarske hiške. No, meni pa na stražarsko mesto številka 4 tudi ni bilo več potrebno iti…

Po toliko letih še zdaj ne vem kaj me je tako zelo prestrašilo, čeprav sem premišljeval, da bi mogoče moral na hipnozo, pod vplivom katere bi se mogoče spomnil vsega, ampak po drugi strani je mogoče celo bolje, da tega ne vem.