Ko čutiš vsak delček telesa
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 19.4. 2007 ob 09:27 pod Šnopčki za dušo
Dobro jutro, Slovenija
Brrrr, kakšen mrzel dan se je zbudil tukaj pri nas na Primorskem, okej Goriškem. Včeraj ob tej uri je bilo že dvajset stopinj, danes pa spet neka čudna mrzla burja. Brrrr, sovražim burjo. No, če nič drugega se mi bodo vsaj posušile cunje na balkonu.
Ampak se ne pritožujem, kajti to vreme, ki vlada zadnji teden, je idealno, da sem končno začel uresničevati dva od mojih novoletnih sklepov in sicer da bom nehal kaditi in začel spet teči. Ko sem se v zadnji nočni prejšnji ponedeljek zakadil za kamionom in ugotovil, da še nisem pozabil kako se šprinta, sec je v meni po dolgih letih zbudila želja, da bi se preizkusil koliko dejansko še zdržim in koliko kondicije imam, čeprav sem dobro vedel, da sem na nuli, ali že kar pod njo. In sem se cel teden spravljal kot samec k likanju. Grem, ne grem, grem, ne grem… Po eni strani želja in toplo vreme, ki je kar klicalo k teptanju tal, po drugi pa strah, da bom imel že po sto metrih jezik do tal in se bom osramočeno ustavil…
A v torek zvečer me je zgrabilo pet minut in ko sem prišel iz službe, sem predlagal svoji dragi, če greva teči, konec koncev v stanovanju ni bilo ničesar kar bi lahko grickal poleg Prison breaka, najboljše zdravilo, ko nočeš kaditi, z rokami pa tudi ne veš kaj bi, pa so seveda kakšni prepečenčki, krekerji, prestice, palčke, smokiji ipd. In ob začudenem pogledu, ki mi ga je namenila, je bil tudi širok nasmeh – ja, greva. Tako sem si obul telovadne copate, katere so videle dobršen del bivše Jugoslavije, ona si je nataknila rolerje in v zmernem tempu sem pretekel od svojega doma do trgovine Noč & dan, kar je približno en kilometer, kupil nekaj stvari in nato nazaj v še hujšem tempu. In samega sebe sem presenetil nad vzdržljivostjo, ki jo še imam. Doma pa sem nato kljub temu, da nisem imel sape naredil še nekaj čez dvajset sklec in malo manj kot petdeset trebušnjakov, ki so bili vedno moja najljubša vaja in sem jih v času najbolj zavzetega treniranja kickboxinga naredil tudi po sto ali še več brez prestanka.
A počutje naslednje jutro je bilo nepopisno. Vse me je bolelo, od prve do zadnje mišice, ampak vseeno sem bil zadovoljen in srečen, da se tega ne da opisati. In začuda tudi želje po cigareti ni bilo, ko pa sem si jo ob kavi prižgal, mi ni pašala niti pol toliko kot mi ponavadi. Da niti ne omenjam, kako škatlice niti pogledati nisem mogel, ko sem šel narediti en majhen krog v naš rekreacijski gozdiček Panovec.
Ves dan sem zdržal ob treh cigaretih (kar je uspeh za nekoga, ki je še decembra pokadil dve škatli dnevno), zvečer pa je bil čas za majhen test. Po sklecih in trebušnjakih sem se oblekel v trenirko, si nataknil copate in se spet zakadil na cesto. V lahnem tempu, dokler bom zdržal bom pa zdržal… In pretekel slabe tri kilometre, prišel nazaj omotičen, prepoten in utrujen, da niti nog nisem mogel dvigniti, a kljub vsemu zadovoljen. Kot da bi se telo spomnilo, da je to že nekoč počelo in kako je uživalo, ko sem se zvečer stuširan in z razbolelimi mišicami ulegel v posteljo.
Vse me boli. Od vratu do stopal na nogi. Kot da bi si nategnil vse mišice, vse kite in vse vezi. Ampak zdaj vem da še vedno zmorem. Vem, da sem zadnjih devet let ravnal s svojim telesom in psiho kot svinja s praznim mehom, kar se je kazalo na duševnem in fizičnem zdravju. In čeprav sem si leta in leta samo obljubljal, je zdaj napočil čas, da preidem od besed k dejanjem in končno nekaj naredim zase. In počutim se odlično, mojbog tako odlično kot že deset let ne.
No, dovolj za danes, čas je da si nataknem copate in spet naredim en tak krog kot sinoči, mislim da me bo zbudilo veliko bolj kot skodelica kave in cigaret, ki sem si ga privoščil malo prej ob neobveznem kramljanju v Derby-ju. In ko bom prišel nazaj, mi najbrž tudi cigaret ne bo več pašal tako kot bi mi v tem trenutku.
Slovenija, želim ti en lep dan in naredite danes vsaj nekaj počepov, ali krajši sprehod, če drugega ne morete. In jaz vam zagotavljam, da se boste počutili odlično.
Vaš Volk
