Iz volkovega b(r)loga

Mogoče se kdo še spomni mladega in perspektivnega nogometaša Janija Šturma, ki je eksplodiral v sezoni 2003/2004, ko je ND HiT Gorica drugič v sezoni osvojila naslov prvaka, čez nekaj mesecev pa je aktivno sodeloval pri veličastni zmagi v drugem krogu kvalifikacij za ligo prvakov, nad FC Koebenhavnom s kar pet proti nič. Bleščečo kariero je kmalu nato presekala poškodba, toda ob njegovi vrnitvi na zelenice smo se navijači spomnili nanj in ob prvi priliki z njim opravili krajši intervju…

 

Dolgo ga ni bilo. Zelo dolgo. Celo tako zelo dolgo, da so nekateri nanj skoraj pozabili. Toda Jani se ni dal, s potrpljenjem je pozdravil hudo poškodbo in se vrnil v moštvo pri katerem je zadovoljen in pri katerem namerava ostati, čeprav se zaveda, da je pred njim vse prej kot lahka naloga, izboriti si spet svoj prostor v ekipi. Toda boysi nismo pozabili nanj in ob njegovi vrnitvi smo ga zaprosili za intervju, kateremu se je rade volje odzval in povedal marsikaj o poškodbi, o Gorici, o reprezentanci pa tudi o naši navijaški skupini…

- Dobrodošel nazaj v moštvo, Jani, dolgo te ni bilo in moram ti reči, da smo te pogrešali, tvoje gole pa še bolj. Kako je zdaj s poškodbo, je dokončno, oz. stoodstotno pozdravljena?

- Ja, jaz upam, da bo zdaj vse v redu, že dolgo nisem igral, včeraj sem po dolgem času (na prijateljski tekmi z avstrijskim Sak-om, op.a.) dobil priložnost. Igral sem približno 60 minut, bilo je vse v redu, nobenih bolečin nisem čutil in upam da bo od zdaj naprej ok.

- Si včeraj že zabil kakšen gol?

- Ne, na žalost ne, upam pa da bo čimprej spet padel kakšen (smeh)

- Koliko pa je bil rezultat?

- Zmagali smo 3 : 1

- No, povej nam torej, kako je sploh prišlo do te poškodbe, ki te je za toliko časa oddaljila od nogometnih igrišč?

- Začelo se je približno pred enim letom z nekim vnetjem, s katerim je bilo vedno slabše, nakar je prišlo še do natega. Poskušali smo z injekcijami, vendar pa to ni bila rešitev, saj se je potem vse skupaj natrgalo in ko pride do tako hude poškodbe, je tudi okrevanje dolgotrajno.

- Mi smo vseeno bolj laiki, povej nam, zakaj je zdravljenje trajalo tako dolgo, kaj je v bistvu bilo poškodovanega in kako si potem to poškodbo sploh zdravil?

- Čisto po domače povedano, imel sem natrgan aduktor in najprej smo počakali in s klubskim zdravnikom ter upravo tuhtali, kaj bi bilo najbolje narediti. Najprej smo mislili celo, da bo potrebna operacija, na koncu pa sem se odločil za najboljšo možnost in obiskal dr. Peharca.

- Ampak, kot rečeno, zdaj naj bi bilo vse v redu?

- Ja, srčno upam, da ja

- Kako si v vsem tem času zdržal brez nogometa in s čim si si krajšal čas, ko nisi počival ali bil na terapiji?

- (smeh) Ja, nič, gledal sem tekme, tudi v Športnem parku sem na vsaki tekmi na tribuni stiskal pesti za soigralce in zdaj lahko potrdim, da je res lažje igrati tekme, kot jih gledati s tribune.

- No, pred poškodbo se je govorilo tudi o prestopu v tujino, omenjala se je celo Anglija, kar je najbrž samo še dokaz več, da si bil res v vrhunski formi. Zdaj o tem bržkone ne moreš niti sanjati?

- Ma ja, ponudba je bila res konkretna, potem pa je na žalost prišlo do te poškodbe in je vse skupaj padlo v vodo. Tako da, zdaj upam da bom zdrav, da bom čimveč igral in bomo za naprej že še videli.

- Zdaj nam najbrž lahko vseeno izdaš imena klubov, ki so bili takrat v igri. Je bil res najbolj konkreten angleški Leicester City?

- Tako je

- Se je še kateri drug resno zanimal zate?

- Niti ne, Leicester City je bil dejansko najbolj resen

- Ok, še naprej ostajava pri malo bolj resnih debatah. Gorica letos ne igra tako superiorno kot v zadnjih dveh sezonah. Sicer zmagujemo, ampak vseeno ni tiste lahkotnosti in igrivosti, ki je bila naš »zaščitni znak«. Kje vidiš ti razloge za to?

- Prav enega pametnega razloga zdaj ne vem. Vendar imajo vse ekipe, tudi tiste največje svoje vzpone in padce v igri, trenutno smo res bolj nizko, nimamo neke »pametne« igre, vendar upam, da se bomo s treningi in trdim delom čimprej popravili in prišli spet na stari nivo, kjer smo bili.

- Lani in predlani smo imeli v napadu »dinamični par«, ki sta ga sestavljala ti in Rodić, letos spomladi pa sta po sili razmer to »vlogo« zapolnila Birsa in Burgič…

- Jaz in Rodić sva se odlično ujela v igri in lahko rečem, da sva bila oba v zelo dobri formi, dala sva kar nekaj pomembnih zadetkov, potem je on šel, jaz sem se poškodoval in mislim da sta naju Valter in Miran odlično nadomestila.

- Medtem, ko sta se onadva uveljavila tudi v mladi reprezentanci, boš moral ti še veliko delati, če boš hotel, da te Oblak opazi. Si optimist glede tega ali misliš, da je tvoj vlak za reprezentanco že odpeljal?

- Po pravici povedano, o tem sploh ne razmišljam, trenutno si želim le to, da bi bilo s poškodbo vse v redu, da bom dobro igral in če bo vpoklic slučajno prišel, se bom seveda rade volje odzval.

- S kolikimi leti si debitiral za člansko moštvo Gorice, proti kateremu nasprotniku in ali se še spominjaš rezultata?

- Hmmm, naj pomislim… prav točno se zdaj tega ne spominjam, mislim da je bilo tri ali štiri leta nazaj, takrat sem z dvojno registracijo igral za Brda, na tekmah Gorice pa sem več ali manj sedel na klopi in dobival priložnosti deset ali petnajst minut.

- Kaj pa prvi zadetek? Je res tako, da prvega ne pozabiš nikoli?

- Ja, res je. Prvič sem zabil za Gorico v sezoni 2001/2002, ko smo bili pokalni prvaki in na poti do tja, sem dal gol proti enemu tretjeligašu, katerega imena se zdaj ne morem spomniti (smeh).

- Do kdaj imaš pa pogodbo z Gorico?

- Še dve leti, do leta 2007

- Se pravi, ostajaš z nami?

- Seveda, zdaj me čaka naloga, da se spet uveljavim, nikamor se mi ne mudi, če pa bo prišla kakšna ugodna ponudba iz tujine, bom pač poskušal srečo.

- Kateri pa je klub tvojih sanj? Klub v katerega bi prestopil in bi si rekel – zdaj pa sem dosegel vse, več v nogometu ne morem. Pa reciva, da je omejitev nebo… Milan, Juventus, Barcelona, Real Madrid itd.

- To je preveč nerealno, da bi zdaj kar ustrelil ven eno ime. Da prideš do takšnega klubskega velikana, moraš biti zares izreden igralec. Vsekakor je preveč nerealen takšen odgovor, tako da se ga bom kar vzdržal.

- No, zdaj pa vseeno k malo bolj veselim temam. Katera tekma Gorice ti je ostala najbolj v spominu? Čeprav najbrž vsi poznamo odgovor.

- Ja, zagotovo veste. (smeh) Zagotovo tista na Danskem in zadnja tekma sezone 2003/2004 proti Kopru, ko smo tako nepričakovano osvojili naslov prvakov.

- No pa se razgovoriva malo o tisti tekmi na Danskem, ko si bil eden od junakov tekme. Kaj ste se pogovarjali v slačilnici, preden ste stopili na igrišče?

- Nič kaj posebnega, govorili smo, da moramo igrati našo tekmo tako kot znamo, poskusiti igrati, potem pa bo kar bo. Nič kaj posebnega nismo načrtovali ali pripravljali. Potem pa se je zgodilo tako, da je šlo vse kot po maslu…

- Že na začetku tekme si imel smrtno šanso, ki pa je nisi uspel izkoristiti…

- Ja, spominjam se tiste zgrešene priložnosti. Vsi so mislili da je zdaj pač konec, da zadetka pač ne bomo dali, da bomo psihično padli…

- Ob polčasu ste potem vodili z dvema zadetkoma prednosti…

- Tremi…

- Aha, točno, v drugem polčasu sta potem padla še dva gola, kako je bilo ob odmoru v slačilnici? Je vladala evforija – fantje, imamo jih, ali ste bili še naprej trdno na realnih tleh – še nič ni odločeno?

- Ne, nobene evforije ni bilo. Dogovorili smo se, da se moramo zdaj paziti in igrati tako kot do zdaj

- Občutki ob vrnitvi v Gorico?

- Ufffff (smeh) Neopisni….

- Si pričakoval, da se bo zbralo toliko ljudi?

- Ne, res ne, če se samo spomnim kakšna množica nas je pričakala takrat pred Perlo. To je bilo res nekaj enkratnega.

- Še enkrat moram poudariti, da si bil ti eden od junakov tiste tekme. Koliko golov si dal, dva ali tri?

- Dva so mi pripisali, ker se je pri tretjem na koncu žoge dotaknil še Rodić, ampak se zdaj zaradi tega ne bomo kregali

- No, reciva torej dva in pol

- Tako bo najboljše (smeh)

- Zdaj pa eno vprašanje, ki se tiče naše navijaške skupine. Kdaj si bil najbolj pozitivno presenečen nad nami, oz. kateri naš »podvig« ti je ostal najbolj v spominu?

- Zdaj se je težko spomniti kateregakoli »podviga«, ampak vseeno vas lahko pohvalim, da ste nas spremljali na veliko gostovanjih, tudi tistih najbolj oddaljenih. Izpostaviti pa res ne bi mogel ene same stvari.

- Kaj pa nasplošno meniš o nas? Tako ulica, kot večina uprave, nas ima za marginalce, ki so klubu bolj v napoto, kot v korist. Kakšno pa je tvoje osebno mnenje?

- Kot prvo, če vas ne bi bilo, bi bile tekme v Gorici v še bolj komornem vzdušju kot so zdaj. Drugače pa ne vem kako imate dogovorjene stvari z upravo. Mislim, da bi se dejansko morali enkrat usesti skupaj in se dogovoriti za razne avtobusne prevoze na gostovanja, uporabo pirotehničnih sredstev na vašem mestu… Vsekakor imam o vas zelo pozitivno mnenje.

- No, mi se že usedemo z upravo, vendar pa oni nimajo ravno veliko razumevanja za nas, mi pa nimamo potrpljenja z njimi. Tako naša skupina, kot tudi Goriške vrtnice, smo se z njimi že nekajkrat pošteno »prijeli«. Kako na te spore, ter posledično bojkote navijanja in druge neljube dogodke gledaš ti? Vemo, da te nekaj časa ni bilo, ampak vendarle…

- Jaz mislim, da je situacija tudi v Italiji, kot tudi drugod po Evropi ista. Navijači se »primejo« z upravo, obešajo transparente proti njim, skandirajo gesla… Mislim, da je to dokaj normalen pojav, do tega pač pride, to je sestavni del vsakega kluba in se je s tem potrebno sprijazniti in s tem živeti.

- Zate imam tudi vprašanje, ki smo ga do zdaj zastavili vsem intervjujanim igralcem. Koliko nas je na igrišče dejansko slišati?

- Kar v redu, zagotovo bi vas bilo še bolje, če bi vas bilo sto. Ampak vas je kolikor vas je, jaz lahko rečem, da vas je odlično slišati.

- Kaj pa meniš o slabem obisku prvenstvenih tekem v goriškem športnem parku?

- V Gorici je pač tako, da če ne bo rezultatov in igre, se bo to takoj poznalo na tribunah. Če ne zmagaš vsaj tri ali štiri nula, bodo ljudje večinoma nezadovoljni. Mogoče so tudi ljudje malo čudni, oz. razvajeni in zahtevajo same zmage… Eno tekmo boš igral dobro in ti bodo vsi ploskali, naslednjo tekmo boš igral malo slabše in boš takoj deležen žvižgov.

- Kaj pa to, da recimo lahko vodiš štiri nula, obrambni igralec bo podal žogo vratarju, s tribun pa se bodo takoj zaslišali žvižgi zaradi tega?

- Ja, tudi to. So pač ljudje, ki se na nogomet pač ne spoznajo in hodijo na tekme samo zato da kritizirajo in kričijo.

- No, ko pa do pride do velikih evropskih tekem, recimo do tretjega predkroga kvalifikacij za ligo prvakov, se zgodi tako, da so tribune nabito polne, brez kart pa ostanejo takrat ravno tisti najzvestejši, ki bodo prišli na tekmo v vsakem vremenu in ob vsakem času…

- To vsekakor ni prav in takšne stvari bi morale biti malo bolj urejene. Lani se je pač zgodil en velik bum z uvrstitvijo v tretji predkrog kvalifikacij in najbrž niso pričakovali takšnega navala in mislim da niso bili najbolje pripravljeni.

- S katerimi igralci pa se v prostem času največ družiš in kaj počnete?

- Več ali manj se družimo vsi skupaj, smo dobra klapa, razumemo se med sabo. Mogoče sem sam največ skupaj s Šabcem pa še to samo zato, ker sva oba Brica.

- Si naklonjen športnim stavam in ali jih kdaj tudi igraš?

- Ne. (smeh) Za stave pa res nisem. Nikoli nisem niti poskušal in me niti ne mika, ker te stvari preprosto niso zame.

- Se poleg nogometa ukvarjaš še s kakšno postransko športno dejavnostjo? Za hobi seveda.

- Lahko rečem, da znam igrati tenis, košarko, ko sem bil majhen sem igral tudi odbojko, sedaj pa nimam nekega hobija.

- Se pravi so ti dovolj treningi in tekme?

- Vsekakor (smeh)

- No, proti koncu tega pogovora, te bom vprašal, če poznaš slučajno kakšno pesem naše navijaške skupine? In če bi jo znal zapeti?

- (veliko smeha) Zdaj si me pa našel. Poznam jih že, vendar se jih trenutno ne spomnim.

- Nič hudega. In čisto za konec. Imaš kakšno sporočilo za našo skupino?

- Nič kaj posebnega ne bom povedal. Kar tako naprej, fantje, navijajte za Gorico, spodbujajte nas in čeprav nam ta trenutek igra ne teče najbolj, jaz upam da bo v prihodnje bolje. Super ste, kaj naj drugega še rečem.

- Jani, hvala da si si vzel čas, mi ti seveda želimo, da bi čimprej spet prišel v staro formo in da bi zabil še veliko golov.

- Najlepša hvala, tudi jaz upam da bo temu tako.

 

Intervju opravil:

Volk