Iz volkovega b(r)loga

Pozdravljena, Slovenija

Joj, kakšno lepo vreme imamo. Sonce, toplota, dolgi dnevi… Mmm, ponavadi se ob tem času kar prebudim, ko pa odprem še sezono kratkih hlač in si ob večerih privoščim pivo na vrtu kakšnega bara, seveda v dobri družbi, pomislim da je to življenje res popolno. No, sicer sem že razlagal kako toplo vreme ugodno vpliva name in kako uživam v vsakem dnevu poletja, a tako danes (kot že dalj časa) me bolj mori nekaj povsem drugega.

Že kar nekaj časa je preteklo od takrat, ko smo se objemčki nazadnje zbrali in delili radost in Upanje naključnim mimoidočim. Od decembra naprej je vse potihnilo, le vsake toliko dobim v svoj mailbox (mailing listo sicer nekateri zadnje čase nekateri izkoriščajo za promoviranje lastnih idej) pisemce, ki me vabi k vnovičnemu zboru, kakršno je bilo tisto izpred kakšnega meseca in v katerem je bil predlog, da bi se zbrali za materinski dan, 25. marca. A od decembra naprej, so se stvari precej spremenile…

Pike G. na splošno ne maram preveč, kot na splošno ne maram prevzetnih ljudi. Hm, če se izrazim da je ne maram, to v bistvu ni najbolj posrečena fraza, saj je paradoksalno »ne marati« nekoga, ki ga niti ne poznaš, a dejstvo je, da mi je njena prevzetnost več kot antipatična, njeno obnašanje, oz. če tako hočete – njen način pa pod vsako mero zdravega okusa, ob njeni kolumni, ki jo ima v reviji Playboy pa me tudi vedno znova prime… In tako se nisem kaj veliko obremenjeval z njenimi trditvami (v taisti kolumni), da na tako idiotske ljudi kot smo objemčki, še ni naletela, da bo o tem kdo ji bo ležal na joških (ki so zagotovo popolne, tako kot tudi vse drugo na njej, o tem sploh ne dvomim) odločala sama in bla, bla, bla… A vseeno sem se zapičil v stavek, kjer je omenila kako so jo obstopili sicer nasmejani, a nemarno urejeni ljudje (kateri so dišali po cenenih parfumih) s transparenti v rokah in si jo začeli podajati kot nogometno žogo. Hm…

No, na kolumno (če se skupku na vrat na nos nametanih besed, brez smiselne celote in kjer so vulgarizmi največja zanimivost sploh lahko tako reče) sem do naslednje številke Playboya že pozabil, a ko je ta prišla in sem se kot ponavadi najprej zapičil v pisma bralcev (se ne opravičujem, a duplerice me ob vseh ostalih zanimivih stvareh niso nikoli kaj preveč zanimale, saj sem si, če sem hotel gola dekleta, raje kupil Top Secret ali si zdownloadal pornič), sem ostal brez besed, saj je bralec popolnoma potrdil Pikino zgodbo in dobesedno popljuval našo aktivnost. Hm… In še enkrat hm.

Kjer je dim, tam je ponavadi tudi ogenj, kajne, konec koncev Pika G. in ta bralec nista bila edina, ki sta trdila, da objemčki vsiljujejo objeme, in tokrat mi je dala cela stvar nekoliko več časa za razmislek. Ker sem se v Free Hugse vrgel kot tjulenj v bazen in se temeljito pozanimal o njih, mi določene misli kar naenkrat niso več dale spati. Je možno, da so se akciji pridružili ljudje, ki njenega pravega namena niso doumeli, ampak jim je bilo to samo kul, ker je pač bilo moderno? Ki so človeka stisnili k sebi čeprav on sam tega ni želel? Ki so mu objem ukradli, namesto podarili in s tem izničili energijo, ki bi morala od objemčka potovati k sočloveku in mu polepšati dan? Je možno, da se je vseslovenska akcija »Objemi Slovenijo« s tem totalno sfižila, čeprav sta bila njen namen in začetek več kot obetavna? In vedno znova sem si odgovarjal – da, možno je.

Kršenje nekaterih osnovnih pravil je bilo opaziti že takoj na začetku. Vsak objemček naj bi hodil sam, ali največ v paru in prijazno ponujal objem mimoidočim. Nikoli se ne bi smel zaleteti proti človeku (razen če se ta ne proti njemu), ali bognedaj, da bi več objemčkov hkrati dobesedno obstopilo neko osebo. Tudi zahtevati objema s transparentom na katerem piše »DAŠ OBJEM?« ali ponujanje (čeprav priznam, da sem v stanju hude utrujenosti takšno napako čisto na začetku naredil tudi sam) objema, kot da si branjevka na tržnici, je vse graje vredno. Da ne bo pomote, ne trdim, da so čisto vsi objemčki takšni, s tem bi konec koncev pljuval v lastno skledo in večina objemčkov in objemčic, ki jih poznam so super fantje in dekleta, a resnično ne morem mimo tega, da so se akcij očitno udeleževali tudi ljudje, ki o celotnem projektu niso imeli pojma in ki so na ulici iskali, namesto da bi dajali.

Naslednji črv dvoma se je v meni naselil kar ob Mateju Sedmaku samem, oz. ob njegovih seminarjih »Design your life«. Da, res je, na teh seminarjih je ljudi poučeval čudovite stvari, ki dejansko lahko marsikomu spremenijo življenje. In Mateja imam rad, Bog mi je priča, koliko ga imam rad in koliko ga spoštujem. Da mu na nek poseben način celo zavidam stvari, ki jih je uspel spoznati. Toda cena in pravila seminarja… Mojbog, Matej, to je pravzaprav smešno, človek s povprečno plačo si ga ne more in si ga nikoli ne bo mogel privoščiti, ni važno kaj bi ga ti na njem naučil. 140 evrov je za nekoga pravo malo bogastvo. Da niti ne omenjam tega, da so se seminarji odvijali izključno in samo v Ljubljani. Jaz sem imel vizijo, res sem jo imel. Sanjal sem o Sloveniji, ki bi se imela rada, si pomagala, se objemala in edino kar bi vsakdo rekel drugemu bi bilo le: »Daj naprej«. Toda v komercialne (in s tem tudi kapitalistične) vode si zašel ti. Ti, ki sanjaš o projektu En svet 2100. Hvaležen sem ti in spoštujem te, ker si pripeljal objemčke v Slovenijo, o čemer smo vsi drugi samo sanjali, koraka pa si nismo upali narediti, a tako kot so se objemčki sfižili zaradi tega, ker so postali modna muha, tako se je sfižila moja ideja, za katero sem menil, da si jo deliva… Srečen sem, svoje življenje sem postavil na trdne temelje in ne morem reči, da zaslug za to nimaš tudi ti, a Juan Mann ne meni ne tebi najbrž ne bi privoščil niti pogleda.

Kdo sem jaz, da sodim? Kdo sem jaz, da presojam kaj je prav in kaj ni? Mogoče pa so se takšne stvari dogajale tudi drugod po svetu, kjer so objemčki prirejali akcije, mogoče je pa to celo stvar, ki jo je potrebno vzeti v zakup, a če je temu tako, potem mene objemčki ne potrebujejo. Mogoče bom šel še kdaj na ulico s transparentom v rokah, ko bom posebno srečen in bom hotel to deliti z ostalimi ljudmi. Mogoče. Toda takrat bom vedel zakaj grem, akcij pa ne potrebujem več.

Slovenija, želim vam en čudovit dan in podarite objemček danes… nekomu.

Vaš Volk