Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Jej sem vstal slabe volje. Ne zaradi tega, ker je sobota in me spet čaka ubijalskih 28 ur v dveh dneh (pa čeprav je jutri prvi april), ampak zaradi blesavih sanj. Saj vse skupaj zveni že smešno, da vsako jutro pred delovnim vikendom opisujem sanje, ampak ravno tako neverjetno je, kakšne sanje mi vedno znova prinese noč pred taistim vikendom. In sumim, da so za to krive samo revije in oddaje, katere berem in gledam, potem pa ko v petek zvečer ne morem zaspati, premišljujem o takšnih stvareh, tako da že čisto resno študiram, da bi nehal brati in gledati televizijo. Klinc, zakaj pa imamo bloge? Ampak to je že zgodba za kdaj drugič.

No, tokrat so se moje sanje vrtele okoli šolskega nasilja. Ja, točno tistega na katerega ste zdaj pomislili, nasilja med sovrstniki. Spet sem doživljal prizore, ki sem jih sicer že zdavnaj prebolel, a se še vedno včasih pojavijo v mojih mislih ali sanjah. Ko dejansko še vedno čutim udarce in me še vedno peklijo modrice… Fak! No, na te neprijetne stvari iz mojega otroštva, oz. mojega šolanja (ena od stvari, zaradi katerih mi že sama beseda »šola« vzbuja neverjeten odpor) me je prav pred kratkim spomnilo pismo obupane najstnice v reviji Jana, češ da jo šikanirajo sošolke in nekaj sošolcev, medtem ko se ji mami samo smeji. Ne morem verjeti… Ne morem verjeti in ne morem dojeti, da nekje obstajajo starši s tako manefregističnim odnosom do tega zla, ki marsikoga zaznamuje za celo življenje. Tudi mene. Pa se niti najmanj ne želim delati žrtev.

No, moji stalni bralci veste o moji preteklosti takorekoč vse. Da sem odraščal praktično brez moške roke, ven iz mesta in stran od prijateljev, s tremi ženskami treh različnih generacij. Veste da sem si čas krajšal s knjigami in si izmišljal virtualne prijatelje, če že pravih nisem imel. In medtem, ko so vsi vedeli, kdo je Michele Platini in da je ravno on tisti, ki je odločil tekmo na Heyslu, sem jaz vedel, da Leonardo ni samo ninja želva z modro prevezo čez oči. In medtem ko so drugi obvladovali nogometne osnove in se razvijali v telo, sem se jaz intelektualno – okej, pretiravam, ampak se drugače ne znam izraziti. In takšni otroci, ki so za povrh vsega tudi telesno šibkejši, navadno izstopajo iz povprečja in prejkoslej postanejo pravi poligon fizičnega in psihičnega izživljanja. Ja, beseda nasilje bi bila tukaj premil izraz. No, sčasoma je pri meni situacija postala celo tako absurdna, da sem vse skupaj začel sprejemati kot nekaj čisto normalnega in samoumevnega. Vedel sem, da batine bodo in da me nihče ne bo ubranil. Doma sem slišal le nasvete v stilu naj jih ne dražim, ali naj se jim poskušam umakniti (šur, tako bi najbrž prav zares postal totalno asocialno bitje), zato sem ponavadi ene in iste ljudi sprovociral že navsezgodaj zjutraj, da sem jih pač dobil in imel nato do konca dneva mir. In tudi modrice sčasoma niso več tako bolele, bolelo je nekaj drugega… Če se neka rutina ponavlja vedno znova in znova, ne postane normalna samo neposrednim udeležencem, temveč tudi drugim, povsem nevtralnim opazovalcem in sčasoma je cel razred (pa tudi še kakšen drugi) »vedel«, da sem pač čudak, ki uživa v tem, če ga kdo pošteno premlati. In bolela je reakcija učiteljice, ki se je nekoč spotaknila ob moje noge, ko sem se na hodniku, ležeč na tleh, poskušal rešiti iz primeža, ona pa je zasikala stavek, ki ga ne bom nikoli pozabil: »kar pokažite mu fantje, na hodniku se vendar ne leži na tleh«. Neverjetno? Na besedo mi boste morali verjeti, da še kako resnično. A moja zgodba ima zelo srečen konec. Na deseto obletnico valete sem se spravljal kot bolnik, ki ga je stisnilo na WC. Bi šel, ne bi šel, bi šel, ne bi šel… A na koncu sem stisnil zobe in odšel. Cel večer sem se družil z najhujšim krvnikom, pogovarjala sva se kot da bi bila v času šolanja najboljša prijatelja, a ves čas sem opazil, da ga dejansko nekaj teži. In res, ko nihče ni bil pozoren, me je potegnil h kraju in mi zaupal, kako zelo ga morijo okostnjaki, ki mu padajo iz omare iz časov, ko je bil nepremišljen mulc in ko je menil, da lahko vse. In ob njegovem opravičilu so mi prišle solze v oči, čeprav ne morem reči, da ga prav potiho nisem tudi pričakoval, preden sem se na obletnico odpravil. Ostali tega niso zmogli, a mislim da se razen te osebe sploh niso zavedali (in se najbrž tudi dandanes ne) kaj so mi pravzaprav delali. Ne, res ne igram žrtve, to tudi nočem biti, a točno to opravičilo mi je odprlo rane in travme, za katere sem dejansko mislil, da so že zaceljene. Začeli so se spomini in začele so se nočne more. Dokler se s problemom nisem sam soočil in ga premagal. Še zdaj ne vem kako mi je to uspelo, a čutim da sem svojim nekdanjim sošolcem dejansko odpustil. Da nisem več jezen nanje in da bi bilo neumno, da bi sploh še bil. A takšne rane ne bodo nikoli zaceljene. Saj se je socialna delavka nekaj trudila, ampak kaj ko je bilo njeno delo čista medvedja usluga in je bilo po njenem posredovanju vse samo še slabše…

Problem šolskega nasilja je v današnjem času bolj pereč in bolj strašen kot kadarkoli prej. Živimo v času, ko ves svet nekam hiti, ko se vsem mudi, ko nikomur ni mar, ko preživijo le najmočnejši, najbolj zviti in najbolj pokvarjeni ljudje. In vsa ta selekcija se začenja že v osnovnih šolah. Zdaj so »čudaki« še bolj na udaru, kot s(m)o bili dvajset let nazaj, konec koncev k temu veliko pripomore tudi sodobna tehnologija. Sms-i, MSN, maili, anonimni klici. Vsega tega v času ko sem bil jaz mlad ni bilo. Takrat sem imel vsaj doma mir, današnji otroci ga nimajo. Naredi šola dovolj?

Pljunem na šolo, posebno masten pljunek pa bom posvetil šolski socialni službi. Evo kaj naredim. Kar vprašajte kakšno učiteljico kaj naredi v primeru šolskega nasilja. Odgovorila vam bo, da za to ni pristojna, saj je njena dolžnost samo učiti otroke, za razreševanje konfliktov pa ni pristojna. Očitno pa so učiteljice pristojne za razsojanje, kdo si zasluži batine, kot je očitno za to bila pristojna ta učiteljica angleščine, katere ime sem pozabil. O ja, se zavedam, da imajo učitelji in učiteljice dejansko zvezane roke, da če učenca le nekoliko močneje pobožajo po laseh, bo to že dovolj, da bodo razjarjeni starši pridrveli v šolo (po možnosti z odvetnikom) in zahtevali odgovore. Vem in ne oddobravam, da bi učitelji lahko fizično kaznovali učence, celo proti vpitju sem (»kdor se želi česa naučiti naj posluša, ostalim ni potrebno, a če boste motili druge, boste morali zapustiti razred«), a zakaj je šola tako brezbrižna do šolskega nasilja? Ker ga ne vidi? Ah, dajte no. Ker ga noče videti. To je isto, kot nočejo sosedje videti sosedskega nasilja. Ker je lažje zapreti oči. Zakaj ne organizirati dvojne (blok) ure s kakšnim psihologom, ki bi tako žrtvam kot nasilnežem dal vedeti, da nima nihče pravice vzdigniti roke na drugega, v kolikor bi bilo zapaziti znake fizičnega nasilja ali fizičnega nasilja. Saj res, zato ker bo trpel učni proces, to je pa neodpustljiv greh, kajne gospodje ravnatelji in Co.?

Pred leti je slaboten fant v ZDA (vir: Mladina) - zakaj se vse take stvari zgodijo samo v Ameriki? - napisal prosti spis, kaj vse bi naredil sošolcem, ki so ga že več časa maltretirali. Šolski svet je seveda zagnal vik in krik in ga dejansko obsodil kot morebitno nevarnega psihota, ki je bil nato izključen iz šole (v dobro nedolžnih otrok) in starši so zelo težko našli novo ustanovo, ki ga je bila pripravljena sprejeti. Seveda nihče ni pomislil zakaj je do zgodbice prišlo. In žrtev je kar naenkrat postala glavni krivec…

Ene mojih sanj so, ustanovitev društva, ki bi se ukvarjalo izključno s tem problemov. Ki bi organiziralo predavanja po šolah, ki bi širilo dejavnost varnih točk. Ki bi pomagalo žrtvam. Ki bi ozaveščalo nasilneže. Ki bi… Slovenija, problem šolskega nasilja je rešljiv. Morebiti ne na način, ki sem se ga poslužil jaz nekaj let nazaj (ko sem vozil avto, sem na šolskem dvorišču šole, ki jo zdaj obiskuje tudi moj sin, opazil kako dva, fizično močnejša fanta brcata na tleh ležečega in že po videzu šibkejšega sovrstnika, nakar se mi je naredilo rdeče pred očmi, da sem ustavil avto, ju pošteno stresel (ne pretepel, samo stresel) in jima zapretil naj se ga ne dotakneta več, fantu pa dal mojo telefonsko številko, češ naj me zavrti, če se ga samo še enkrat dotakneta), a rešljiv je. Verjemite, da je. Žrtve niso potrebne, če bi se zavedali, kaj to zlo naredi otrokom. Če bi se ljudje zavedali, da modrice izginejo in ozdravijo, a notranje brazgotine ostanejo. Če bi ljudje vedeli kako se počutijo žrtve, ki se še dolga leta kriče zbujajo iz nočnih mor. Zakaj se obračati od tega problema? Zakaj zamižati, ko pa lahko sprečimo, namesto da bi lečili. Zakaj?

Na žalost že skoraj zamujam v službo, sicer bi lahko napisal še kaj, a vseeno še par stavkov, povečini za starše. Če boste začeli opažati modrice na svojem otroku, a on o tem ne bo hotel govoriti, se za Božjo voljo pogovorite z njim. Povejte mu, da ga nihče nima pravice pretepati.Če drugače ne gre, ga lahko tudi naučite kako naj udari nazaj, toda ne učite ga, naj potrpi, saj »se bodo že naveličali«. Ker se ne bodo. Nikoli. Če pa je vaš sin nasilnež in to veste, a ničesar ne ukrenete, naj se vas Bog usmili, drugega ne morem reči. Eh kaj pa govorim, saj v tem primeru najbrž niti ne berete tega bloga…

Lep dan vam želim

Vaš Volk