Iz volkovega b(r)loga

Dober večer, Slovenija

No pa je še en lep, čeprav ne preveč topel dan za menoj. Cel dan je nekaj mrzlo pihala burja, za povrh pa ni bilo nobenega pravega dela in tako sva se z našim Aleksom celo popoldne bolj kot ne prestopala naokoli in gledala kaj bi delala (da ne bi delala). Ampak tudi nedelo, ko je dejansko narejeno vse kar mora biti, ima na trenutke svoje dobre plati in tako sem lahko po dolgem času prebral par zanimivih člankov v Jani, tako kot tudi Crnkovičevo očetovsko kolumno (slednja je zaradi preprostega jezika in ravno prave merice (včasih tudi črnega) humorja zadnje čase obvezno čtivo), ki mi je porodila idejo za današnji prispevek. Ne bom se spuščal v vsebino kolumne, ampak Marku vseeno sporočam nekaj – Dragi Crni, nikoli ne reci nikoli, to je moj nasvet, ki ti ga dajem iz srca.

Resnično, moj sin najbrž ne pozna drugačnega odnosa kot ga ima zdaj, saj je bil pri enem letu in pol, ko sva se z bivšo predrago razšla, vse premlad, da bi razumel kaj se dogaja. No, ona si je kmalu našla sedanjega moža, se poročila z njim in odkar Anej pomni, ima očeta in očima. In na trenutke me res začudi, kako je on vedno znal razlikovati kdo je oče in kdo je očim in to od treh let naprej, vse do danes. Pa ne zato, ker bi bil Gregor kakšen surovež, ki bi z njim grdo ravnal, ampak popolnoma drugače. Ta človek, ki je od mene starejši točno dve leti in dva dni z njim ravna kot s svojim otrokom, oz. kot z njegovim polbratom, se pravi svojim sinom – Nejcem. In včasih se zalotim v mislih, da je mogoče na trenutke mojemu Volkcu celo boljši oče, kot sem mu sam.

Resnično, ne morem verjeti, da na svetu obstajajo očetje, ki zganjajo ljubosumnost in ščuvajo svoje otroke proti očimom in mačeham (a ne da je to ena grda beseda?) ter proti polbratom in polsestram? Resnično ne morem razumeti pa pika. Kakšna sebičnost se skriva v tem početju, kakšen egoizem… Kaj ni na prvem mestu dobro počutje otrok in šele nato lastni predsodki in frustracije? Jaz si ne morem zamisliti kaj bi bilo, če bi bila bivša predraga vsa ta leta samska – tako kot jaz. In vem, da v tem primeru moj sin ne bi imel tako lahkotnega in igrivega otroštva kot ga ima. Marsikdo me vpraša, če mi je kdaj žal, ker sva se razšla. In odgovorim mu, da ne, niti malo. Zakaj neki bi mi bilo? Če se ne bi razšla takrat, bi se zagotovo zdaj (leto gor ali dol) in stvari bi bile zagotovo težje – za vse tri, mogoče bi nas bilo pa tudi že več. Tako pa je Anej že takrat sprejel, da pač živi s človekom, ki ga mora (po mojih besedah) ubogati tako kot mene in z bratom (besede polbrat sem se vedno izogibal, se je še in se je vedno bom), na katerega mora paziti in skrbeti zanj, saj je dolžnost starejših bratov, da pazijo na mlajše. Kakšen faktor bi jaz moral biti, oz. kaj bi si moral domišljati da sem, da bi kvaril vse to sožitje? Kaj bi imel od tega, da bi skušal Aneja spremeniti v upornika, ki bi kljuboval svojemu očimu in grdo delal s svojim bratom? Mar ni lepše, da se veselim njihove družinske sreče, obenem pa se trudim, da sem zdaj že šoloobveznemu Volkcu čimboljši oče?

Jaz in Gregor se odlično razumeva. Zares. Kadarkoli se srečava v kakšnem baru si dava roke, spijeva kaj skupaj in malo poklepetava, ali celo vrževa biljard. In ne morem verjeti kako sva si podobna in obenem različna. Zares, kot bi gledal samega sebe, seveda s to razliko, da on ima tisto kar meni občasno res manjka. In to je potrpežljivost. Ne morem verjeti, kako zelo je potrpežljiv in umirjen in s kakšno lahkoto kroti sedemletnega in štiriletnega fanta, ob čemer poskuša oba obravnavati enako. Ali pa ko mi pove, naj mu ne zamerim, ker Aneju kdaj da tudi po riti. Joj, kot da bi mu lahko… Marsikdo bi se utegnil zdaj zgroziti, kakšen oče sem, ker pustim da mi nek tujec tepe sina, vendar sem kakšno vzgojno po tazadnji vedno toleriral in če mu je oče v dobrem, naj mu bo tudi v slabem, saj konec koncev vem kako težko je včasih z mojim sinom, katerega ne premakneš niti za ped, ko se enkrat pošteno strmi.

Priznam, ob ločitvi mi ni bilo vseeno. Malo zaradi lastnega ega, ker me je dobesedno čez noč zapustila, ampak bolj me je skrbelo za Aneja. Saj veste, takšne in drugačne zgodbe se sliši in bere. Tudi ljudje so me opozarjali na to, da je vprašanje kakšnega moža si bo ona dobila in postavljali čudne domneve, ki so me dodobra prestrašile. Toda tudi tokrat sem imel v življenju srečo, podobno zadetku na loteriji. In se tega dobro zavedam.

Lahko noč

Vaš Volk