Iz volkovega b(r)loga

Dober večer , Slovenija

Jej, danes sem tako zbit, da ne garantiram koliko bo tale prispevek berljiv, ampak vseeno se spodobi, da se malo malo pohvalim. Ja, ob devetih zjutraj sem se lotil čiščenja, ob sedmih zvečer pa sem končal še zadnji košček v kopalnici. Vse je čisto, vse se se sveti, vse diši, bakterije pobite. Ahhh, kakšen užitek je narediti takšno generalko. Heh, seveda pa je ravno tako potrebno poudariti, da sem en navaden pacek, saj manjših čiščenj skoraj ne poznam, ampak ko naredim, naredim generalno in še to šele takrat, ko se začnem dušiti v prahu. Pa tako malo bi se namučil, če bi vsak teden vsaj za silo posesal in obrisal prah.

Ampak nisem hotel pisati točno o tem. Vam povem, zadnje dni imam izredno lep občutek, da so ljudje okoli mene ful prijazni in to vsi, od prvega do zadnjega. Zjutraj se ob kavi nasmejeva z Andrejko v Derby baru, ob poldne me v gostilni Urška, kamor še vedno hodim na kosilo, čaka nasmejana blagajničarka, ki zna reči “dober dan” itd. Resnično, zadnje dni se mi ni zgodila ena sama slaba stvar. Sicer ne vem kaj bi lahko bilo temu krivo, ampak saj že star pregovor pravi, da »ko zalaufa, pač zalaufa«. In tako sem doživel eno posebno presenečenje tudi danes.

Bivša predraga me je namreč klicala, ali ji grem na Mobitelov center pogledat, koliko časa mora ona imeti še sklenjeno naročnino pri Mobitelu, saj sva bila v času zakona skupaj s še dvema mojima sodelavcema vezana na družinski bonus, pri katerem sem bil jaz (kronani osel) seveda nosilec in sem zato moral zmeraj zraven, ko je kdo kaj potreboval. In obisk Mobitelovega centra mi je bil vedno muka v pravem pomenu besede. Od vrst, do delavcev, ki sicer so prijazni, a vse počnejo tako uradno in zapleteno, da ti ni na koncu nič jasno. A ker zna bivša postati močno sitna, ko kaj ni po njeno, sem zavzdihnil, odložil sesalec iz rok in šel na obisk v sosednjo zgradbo. In tam začuda nobene vrste, zato se kar obrnem k prvi prosti mizi, kjer me z nasmehom pozdravi fant, kakšno leto mlajši od men: »kaj lahko storim zate?« WTF? Takšnega pozdrava že dolgo nisem slišal, na Mobitelovem centru pa sploh še nikoli. Tako… prijateljski se mi je zdel ta pozdrav. In v par minutah sva ugotovila, da se vse pogodbe iztečejo še letos, številko bivše sva odjavila in na koncu ugotovila, da če jaz izstopim iz družinskega bonusa in vzamem paket Itak, se mi skoraj bolj splača priti nazaj na Mobitel, čeprav trenutno uporabljam Simobilov Orto. Še nikoli, ko sem zapuščal Mobitelov center se nisem tako prijetno počutil in preden sem odšel, sem fanta po imenu Mitja Peršolja tudi na ves glas pohvalil, češ da bi takšnih uslužbencev kot je on lahko bilo več. Tako na Mobitelu, kot tudi drugod. Resnično, njihova naloga je, da pogledajo kaj ti imaš, kakšne so tvoje želje in kaj se ti najbolj splača, a dejansko se mi zdi, da večini tam zaposlenih ni ravno jasno, kaj je njihova naloga. No, razen redkih izjem in kot kaže, sem na eno izmed njih ravno danes naletel tudi sam.

In v vsem tem se skriva zanimiv keč o izobrazbi. Zakaj vraga je izobrazba tako zelo pomembna? Mar ni izobrazba nekaj neotipljivega, oz. samo kup črk na papirju? Če bo nekoga delo zares veselilo, ga bo najbrž delal dobro pa imel izobrazbo ali ne. Konec koncev je šola (ali faks) eno, praksa pa povsem nekaj drugega. In za marsikateri poklic je splošno znano, da se ga ne moreš priučiti, ampak da se moraš roditi s tem darom. Jaz priznam, da nisem kaj prida trgovec, saj me delo še zdaleč ne veseli. Sicer rad delam, rad pridem v službo, naredim vse kar je potrebno, sem prijazen do ljudi, a daleč od tega da bi to delal z nekim hudim veseljem, saj včasih zares začutim, da to ni to. Konec koncev je poklic trgovca na trenutke tudi dokaj ciganski posel, kjer moraš ljudem stvari dobesedno vsiljevati, oz. jih prisiliti da bi kupili čimveč. In tega pač ne zmore vsak. Kot recimo ne zmore vsak pisati, kar veseli mene. A zdaj sem nekoliko zašel. Vendar bi včasih zares rad vedel, zakaj vsako podjetje najprej zahteva neka dokazila o izobrazbi, namesto da bi jih zanimalo koliko nekdo obvlada delo, ki bi ga pri njih opravljal. No, seveda nek fizični delavec ne more biti kar sodnik, a to je zdaj ekstremen primer. A povsem možen je, zakaj recimo nek taksist ne more postati učitelj telovadbe. Zakaj neki ne, mogoče pa je veliko bolj sposoben kot nekdo, ki se je dejansko samo prešvercal čez faks. In moja današnja izkušnja v Mobitelovem centru, kjer se je študent obnašal kot najboljši trgovec, to nedvomno dokazuje.

Od utrujenosti še komaj držim oči pokonci, tako da zaključujem večer in z njim tudi februar, a da ne bom komu zamoril večera, kljub vsemu še eden mojih najljubših vicev:

Policaj osumljencu: »Vi torej trdite, da ste bili zadnja dva dni v februarju v Mariboru?«
Osumljenec: »Točno tako«
Policaj: »Vidite kako se ujamete na laži. Zadnjih dveh dni v februarju sploh ni.«

Lahko noč, Slovenija

Vaš Volk