Iz volkovega b(r)loga

Dober večer, Slovenija

Priznam, na trenutke ko mi je dolgčas, zavijem tudi na stran našega največjega ponudnika interneta (kateri me je prav danes rešil iz krempljev Telekoma), na kateri se najde marsikakšen zanimiv članek pa naj se gre ali za šport, ali za politiko, ali za zanimivosti, ali za povezavo na kakšen zanimiv blogerski prispevek, ali navsezadnje za kulturo in tudi seks… Ampak že dolgo me ni nič tako zelo pogrelo, kot me je malo prej izredno nestrokovno in laično napisan članek Cybersex - od seksualne fantazije do zasvojenosti, v katerem avtorica Alma Kristan razglablja o spletnih klepetalnicah, oz. virtualnem seksu z neznanci in posledično zasvojenostjo s tem, ob čemer bi človek pomislil, da se na raznoraznih chat in Mirc kanalih dejansko najdejo samo ljudje, ki iščejo svojih par minut rajcanja z osebo na drugi strani ekrana.

Zares, ob tem članku, se človek čisto resno vpraša, ali je Alma Kristan sploh že kdaj preživela eno celo uro v kakšni internetni klepetalnici. Sam lahko mirne duše priznam, da sem preživel v klepetalnicah ne samo cele ure, temveč tudi cele noči in bil na nek način celo odvisen. Eksperimentiral sem z raznoraznimi nicki, vendar še zdaleč nisem prihajal do tako smešnih ugotovitev, kot avtorica članka. Nič ne rečem, nekaj njenih trditev celo drži, vendar najdemo tudi nekaj takšnih cvetk, da sem se jim od srca narežal. Recimo o agresivnih moških in romantičnih ženskah. Res je, da bo prvo vprašanje večine moških nickov v stilu: »Ej, žijo, as kej vroča?«, vendar se začuda sorazmerno s pozno uro zmanjša tudi število takšnih sogovornikov, tako da lahko upravičeno sklepamo, da se za takšnimi pojavami skrivajo pubertetniki s tečnobami v hlačah in nekaj samotnih fukfehtarjev (le-teh zares ni težko prepoznati), ki si seveda mislijo, da so neznansko zabavni, povečini pa v sobi ne ostanejo dlje kot par minut. Ali recimo izjava o romantičnih ženskah, saj glavnino ženske populacije chatov sestavljajo najstnice s podobnimi problemi kot najstniki, katerih prvo vprašanje je: »kok si str?« Odrasla oseba, ki chat uporablja za neobvezen čvek (in tudi seks), bo ponavadi prišla v sobo z vzdevkom, katerega živ krst ne bi »kliknil« (žargonski izraz za privat klepet, katerega drugi obiskovalci chata ne morejo videti), razen oseb z izkušnjami, ki že vedo, da se pod najbolj butastimi nicki ponavadi skrivajo najbolj normalni ljudje, kateri bi pač radi imeli mir. Ravno zato se velikokrat tudi zgodi, da pride ženska na chat pod moškim nickom, še posebej če se za obisk odloči v »problematičnih« urah.

Posebej se moram posvetiti izjavi, da se začne zavedanje o zasvojenosti s tem, ko se človek zave, da se je mogoče zapletel z osebo, ki bi ji lahko bila nevarna. Ob takšni izjavi ostanem jaz brez besed. Že v intervjuju za radio Sora sem nazorno razložil svoje mnenje o internetnih čvekalnicah, kot so chati, forumi in nenavsezadnje tudi blogi, ki pač zaradi lahko dostopne tehologije in prezaposlenosti ljudi že nadomeščajo tradicionalno kofetkanje. Že odkar sem prišel do spoznanja, da ni internet noben bavbav, se borim za ozaveščanje ljudi, da na internetu ni vsak drug človek manijak, ki čaka na svojo nedolžno deklico, ki jo bo ob prvi priliki zaštihal z nožem, ampak da je 99% ljudi povsem normalnih, da so prišli v klepetalnico iz istega razloga kot vi in da je strah v večini primerov odveč, nato pa me negira laično napisan članek. Zakaj bi bila katerakoli oseba nevarna drugi? Ali je prek interneta stik možen? Ne, še zdaleč ne. Se pa prek interneta seveda lahko zmenimo za srečanje v živo, kjer se (za kaj takšnega je sicer bolj malo možnosti, še posebej v Sloveniji) dejansko lahko izkaže, da je moški, (ali pa tudi ženska) nam nevarna. A če imaš čez dvesto znancev in prijateljev, ki si jih spoznal prek medmrežja, potem začneš upravičeno dvomiti v nevarnosti, kar pa ne pomeni, da lahko vsakdo postane brezskrben. Ko se na chatu zaveš, da je nekdo šel predaleč, imaš kadarkoli na izbiro takšno majhno ikonco z iksom, ki je tvoj rešilni čoln, če stvari postanejo preveč vroče. No, nekoliko sem zašel z osnovne teme, ki se tokrat tiče cyberseksa. Jaz sicer ne razumem, zakaj bi bilo s cyberseksom karkoli narobe. Če je boljše poklicati vročo linijo in poslušati vzdihovanje uslužbenke, katere naloga je ta, da te čimdlje zadrži na liniji, potem se motim, vendar če zdrži teza, da je chatanje nadomestilo kofetkanje, potem ne vem zakaj ne bi cyberseks zamenjal one-night avanturic, še posebej, če sta si osebici več sto kilometrov narazen. Konec koncev se na tak način še nihče ni okužil s katerokoli boleznijo, kaj šele da bi prišlo do kakšne nezaželene nosečnosti.

Kot sem poudaril, popolnoma se strinjam, da cyberseks je zasvojljiv, vendar nič bolj kot recimo pisanje po forumih, ali navsezadnje tudi pisanje bloga. Seveda naredimo zlato delo, če gremo teči v naravo, ali ven s prijatelji, vendar pa naj mi nekdo pove, kaj naj dela nekdo, ki ga zaradi nočnega dela ob treh zjutraj muči nespečnost? Naj se odpravi tečt? Ravno tako se strinjam, da je otroke potrebno zaščititi, preden bi na internetu povedali kaj preveč o sebi, ali naredili še kakšno večjo neumnost, a nikakor ne morem mimo trditev, da se na chatih najde samo seksualne manijake, ki si želijo izključno potešitev. Ker sem v klepetalnicah preživel veliko ur in enostavno vem, da to ni res.

Vaš Volk