Iz volkovega b(r)loga

Jap, Mah se je prav pred kratkim spraševala, ali ima nebo res rado samo potrpežljive in čeprav sem ji takrat odgovoril, da je temu res tako, nisem bil čisto prepričan v svoje besede, a po vikendu in tem ponedeljku, ki ravnokar mineva, najbrž lahko izjavim, da je res nekaj na tem… Pa ne samo zaradi sreče, ki me zadnje dni preveva še bolj kot zadnje mesece, ampak tudi zaradi nekoliko problematičnega obiska osebe, ki sem jo (sicer z veseljem) gostil. Na kratko – tale moj gost je dober, kaj dober, odličen računalničar in mi vedno znova porihta računalo, »tako kot Bog zapove«. Mi formatira disk, montira kakšno novo komponento, mi naloži cel kup novih programov, mi… No, skoraj ni stvari, ki je on ne bi znal. Kaj, naredim jaz zanj v zameno, ni toliko važno, oz. bi to rad obdržal zase, čeprav ne gre za nič ilegalnega, ampak z mojega stališča je to malenkost, z njegovega pa še zdaleč ne. No, vse bi bilo lepo in prav, če ga tale moj prijatelj ne bi včasih »mejčkeno preveč cuknil« in ko se to zgodi, ponavadi postane težek kot beton (pa še zna biti, da je beton malo lažji) in začne včasih tudi delati neumnosti. Recimo nabijati rave ob treh zjutraj, ali pa dajati zelo glasne opazke na račun deklet, ko greš z njim ven na pivo.

A kako takšnemu človeku, ki ga smatram kot prijatelja, povedati, da se ima sicer vso pravico sprostiti na svojem mini dopustu pri meni, a naj se zaveda, da je tale njegov oddih v bistvu moj vsakdan in ko se bo v svoj vsakdan vrnil on, bom jaz še vedno ostal tukaj. Da bom še vedno imel ene in iste sosede in ne maram, da bi me bilo zaradi njegovega obnašanja sram pred njimi. Toda kako to dati vedeti človeku, ki je stoprocentno drugačen, ko se zjutraj zbudi. Ki se usede za tvoj računalnik in ga popravlja cel božji dan, ravno tako pa veš, da na koncu ne bo zahteval niti evra, čeporav bi ga lahko. Zoprno…

In če sem se v soboto ponoči, ko sem ob treh zjutraj spal sanje pravičnega zbudil, ko se je on primajal v moj mali brlog in prisegal na vse mogoče (okej, na sveto 71-ko ne), da ga ne spustim več čez moj prag, sem danes vseeno občutil veselje, ko sva se poslovila, saj imam računalnik, ki dela kot nov. In me je minila vsa jeza, ki se je nabirala celo soboto in nedeljo ob njegovem nacejanju in na trenutke dejansko čudaškemu obnašanju.

Ko je danes odšel, sem začutil, da enostavno ne bi mogel izpolniti svoje obljube, da on mojega praga ne bo več prestopil. Zagotovo je temu krivo tudi moje računalniško (ne)znanje, a ena mojih lastnosti je tudi ta, da se nikoli nisem znal dalj časa držati jezen na kogarkoli. Tudi nanj ne, saj je vse prej kot slab človek, ki pa izkoristi priložnost, ki jo dobi, ko pride na Primorsko in si takrat da malo duška. Pa naj si, naslednjič ko bo spet težek, mu bom ugasnil računalnik in ga nagnal spat tako kot v soboto in spet odšel pohajat (in spat, ups) drugam, tako kot v nedeljo. In vsi srečni in vsi zadovoljni.

Kdo torej pravi, da nima nebo res rado samo potrpežljivih? Sicer pa, heh, kaj ni ravno potrpljenje Božja mast?

Lahko noč, Slovenija

Vaš Volk