Iz volkovega b(r)loga

No, Crnkovič je pred nekaj dnevi vrgel rokavico z razmišljanjem kako je sodeloval pri porodu in posledično se je razvila debata o sodelovanju očetov pri porodu… In glede na to, da sem na kraju… heh… poroda takrat bil tudi jaz, bi se spodobilo, da pristavim svoj lonček…

Najin Anej (da je fant sva namreč želela izvedeti, čeprav sem jaz nekako čutil v sebi, da drugače ne more biti – to je moj občutek, ki ga drugače imenujem slutnja, a mogoče kdaj drugič o njem), je imel dva roka. In prvi rok je bil 18. april, drugi pa drugi maj. In že takrat je bil en malo len (tako kot je recimo zdaj) in se mu ni prav nič mudilo. In približno 25. ali 28. aprila, ko sva bila na pregledu v bolnišnici, so se odločili, da jo obdržijo kar tam. No, tako sem jaz moral sam domov in sem se več ali manj vse dni družil z mojim bratom, ki takrat še ni imel službe. In prvega maja sva si privoščila celodnevni izhod in večer (okej, vzel sem si eno uro in pol fraj, da sem šel k njej na obisk) in na koncu sem bil preveč pijan, da bi lahko vozil domov, zato mi Aleševa mama Irena ni pustila oditi, ampak mi je dobesedno ukazala, da moram prespati pri njih, oz. na Aleševi postelji.

Okoli štirih zjutraj me je zbudil njen sms, da ji je odtekla voda in da naj se pripravim, ker me lahko vsak čas pokliče. Bil sem namreč v šoli za starše, ker sem si zelo želel biti zraven in ji nekako dajati vsaj psihično oporo, če nič drugega… No, potem sem spet zaspal, ob osmih zjutraj pa me je zbudila Irena. Bilo je čutiti še posledice sinočnje noči, ampak sem se vseeno za silo uredil in odtaval v bolnišnico. Sestre so bile seveda ful začudene kaj že delam tam, saj imajo navado očete poklicati šele za zadnjo uro poroda!

Vseeno pa so me peljale k njej. Anej je namreč že preveč zamujal, zato so se zdravniki odločili da ji dajo umetne popadke in se je zvijala v nevzdržnih bolečinah. Pozneje sem tudi slišal od sodelavca, da je njegova žena rodila prvo hči z naravnimi popadki, drugo pa z umetnimi in da je v drugo mislila da jo bo raztrgalo, torej je res nekaj na govoricah, da so umetni popadki veliko hujši od naravnih. Ker je nekajkrat pošteno zavpila, jih je nekajkrat pošteno slišala od babic. Pa ne za šalo, ampak prav zares, češ da zakaj brez potrebe porablja svojo energijo, naj jo raje uporabi za rojevanje, bo zagotovo prej konec. Heh, ni tako kot v filmih, ne :)) Mojih solz pa zaradi njenih muk vseeno ni moglo nič zadržati. No, potem sem ji rekel naj se zares poskuša zadržati, ampak naj me raje zgrabi za lase, ko bo res bolelo. Takrat sem imel toliko dolge lase, da se jih je dalo pošteno zgrabiti :) In tako sva sodelovala naprej in babice niso mogle verjeti, kako se je porod začel razpletati. Da bo šprinter ali šprinterka, so se hecale. Ampak meni vseeno ni šlo na smeh…

No, potem pa se je kar zgodilo. Anej se je očitno odločil da je bilo dovolj in v petnajstih minutah je bilo vsega konec. Ob enajstih in šestnajst minut dopoldne. In so ga »odrezali«, ga umili, zavili v rjuho in dajmo, tata, drži štruco :)) Ja, ko so mi pa dali malega kričavca v roke, ki je res rjovel kar so mu pljuča dala, mojih solz ne bi mogel zadržati, četudi bi hotel. To je bil zagotovo eden najlepših dogodkov v mojem življenju.

Ampak komplikacij s tem ni bilo konec, saj se je posteljica nekako (kaj pa vem kako bi to imenoval) razštelala in so morali Diano rezati in znova šivati še nadaljnje tričetrt ure. Na vprašanje ali bo še dolgo, je dobila pa samo osoren odgovor, jaz pa sem se samo namrščil, ampak sem bil raje tiho. No, pozneje mi je povedala, da je to rezanje bolj bolelo kot sam porod…

No, okoli tričetrt ure sem jaz tam pestoval Aneja in si kar ne znam predstavljati kaj bi bilo, če mene recimo ne bi bilo pri porodu. Kam hudiča bi oni dali tega otročička? In mogoče sva se tudi takrat, v tisti uri tako zelo zbližala, ker je imel dejansko prvi stik z mano in sem mu nežno prigovarjal in mu govoril lepe stvari, čeprav se zdaj ne spominjam točno kaj.

In potem je bilo tistega mučenja končno dovolj, Aneja so dali Diani k prsim, jaz pa sem jo na hitro pocvirnal. V bistvu sem potreboval malo odmora od vsega skupaj, oz. da sem sploh dojel kaj se je pravkar zgodilo in si malo umiril misli.

V bistvu pa jaz nikakor ne morem razumeti, zakaj se veliko moških tako zelo brani biti pri porodu. Ne vem česa se bojijo… Da bodo morali biti ob spodnjem delu njihove drage, ali kaj? Da bodo morali prerezati popkovnico? Pa še zdaleč ni tako ni tako. Krvi sploh ne vidiš. Ja okej, na otročičku je je nekaj, ampak ga takoj obrišejo, oz. umijejo, izkušnja je življenjska in neprecenljiva, tvoja prisotnost pa je tudi zelo koristna. Babice in ginekologi bodo zagotovo vsaj malo bolj obzirni do porodnice, če bo njen mož zraven. In nenavsezadnje je tukaj potem tisti prvi stik očeta in otroka, ki je ravno tako za oba neprecenljiv. In v bistvu, če se zdaj spomnim na tiste krike, se mi naježi koža in se čudim sam sebi, kako sem vse to zdržal da nisem padel dol, obenem pa sem zelo vesel (in kar nekako ponosen sam nase), da sem »sodeloval«.

Ponosni ata Volk