Iz volkovega b(r)loga

Dober večer, Slovenija

No, danes mi je uspelo končati včeraj začeto delo. In tudi danes je bilo točno takšno kot včeraj. Umazano in smrdljivo. Bljak! Ampak je zdaj za pol leta mir pred čiščenjem jaškov, če le ne bo kakšen šofer avtocisterne preveč neroden. Ampak danes pri tem delu vsaj nisem bil osamljen, saj so mi celi dve uri in pol delali družbo raznorazni šoferji tovornjakov. Sicer so res lahko samo sedeli za volani svojih železnih pošasti, ampak važen je namen, kajne?

Za njihovo družbo in občasno glasbeno spremljavo (hupanje), se pa seveda lahko zahvalim italijanskim mejnim organom in gospodu Hvalici, ki je zasnoval naš mednarodni mejni prehod. Kajti kdor je tam že bil, ve kako strokovno je vse skupaj narejeno in kakšen kaos pride, ko se italijanski cariniki odločijo da bodo pač delali »zlo počas«, kolona kamionov pa se iz minute v minuto veča. In te kolone, ki zdaj nastajajo samo občasno, so bile pred vstopom Slovenije v EU na našem MMP nekaj povsem vsakdanjega, le da so bile takrat to kolone v pravem pomenu besede, saj so se vlekle kilometre in kilometre po avtocesti, da ne govorimo o desetkilometrski, ki je nastala zaradi stavke italijanskih carinikov nekaj tednov pred našim vstopom v EU.

In tako se človek nasloni na rob jaška, ravno toliko da se nadiha svežega zraka in opazuje ljudi, ki jim ne preostane drugega kot čakati v koloni in se truditi ostati miren… Dobrosrčni ruski medvedi, prepirljivi Slovaki, glasni Poljaki, butasti Čehi, redkobesedni Madžari… In se poskuša postaviti v njihovo kožo… Mmmm, ni lep pogled. Kilometre in kilometre so od doma, v železni škatli, ki se ji reče kabina. Nekateri imajo takšne kamione, da človeku prav zares ni jasno, kako so z njimi sploh prišli do nas. Drugim v malo novejših kamionih je malo lažje, saj imajo klimo, radio, nekateri tudi televizorje. A vsem skupaj ostaja le čakanje, tukaj - z njihovega zornega kota gledano - bogu za hrbtom. Nečloveški napori. Kajti vsak šofer vam bo vedel povedati, da voziti ni tako težko, kot čakati v teh nepreglednih kolonah.

Pa poglejte mene, končal sem svoj šiht, zdaj doma lepo in flegma, oblečen samo v bokserke sedim za računalnikom in se mi rahlo jebe za vse skupaj, do jutrišnjega popoldneva sem svoje naredil. Nekateri boste rekli, da je šoferjem kar prav, zakaj pa niso študirali in bi mogoče zdaj imeli kakšno lepše delo… Kakšna velika napaka. Nimamo vsi enakih možnosti in nihče mi ne bo govoril, da ima nek Moldavec iz vukojebine kakšno drugo možnost, kot celo življenje prečepeti v železni škatli. Kaj jim sploh preostane drugega? Takorekoč nič. Ali umreti od lakote ali na tako krut način poskušati preživeti v razmerah, o katerih se nam ne sanja. Sicer pa, heh, saj nekdo vendarle mora blago tudi dostaviti iz točke A do točke B, kaj ni tako?

Zatorej naslednjič, ko jih boste slišali od šefa in si boste mislili, da imate najslabšo službo na svetu, se spomnite na vse te ljudi, ki so kilometre od doma ujeti v kolono vozil v takšnem ali drugačnem vremenu in videli boste, da ste pravzaprav v raju. Da še obstajajo ljudje ki so čisto na robu preživetja, ki opravljajo mogoče enega najtežjih poklicev na svetu, ker druge izbire niso imeli. In povsod naokoli so, ne samo v kamionih. Samo videti jih morate.

Lep preostanek noči vsem skupaj vam želi

vaš Volk