Iz volkovega b(r)loga

Dober večer, Slovenija

Joj, kakšen dan je za mano. Skoraj bi lahko rekel, da je bilo eno pravo pravcato »ponedeljkovo«. Ampak o tej besedi in tudi o tem, zakaj me tako živcira, bom razpredal nekaj vrstic pozneje… Že ko sem se zjutraj (ob devetih, ko je sonce že sijalo visoko na nebu) zbudil, sem čutil, kako sem še vedno slab in pomalem mačkast od vikenda. V nedeljo zvečer sem bil res tako izmučen, da mi je še iskanje videa Leningrad cowboysov delalo težave. No, tako sem nekako vegetiral do poldne in se odvlekel v službo, kjer pa sem takoj videl, da bo to še en ponedeljek, ki ga bom komaj komaj spravil skozi. Kot vsak drugi, ki ga delam po »ubitačnem vikendu« pravzaprav. Na srečo imamo tako razumevajočega šefa, ki napiše razpored tako, da po delovnem vikendu ne delaš v ponedeljek zjutraj, ampak si prost, ali v najslabšem primeru popoldne, ampak ko pride do slednjega, ni od mene v službi nič od niča.

In tako sem posedal za blagajno in ko sem trikrat napačno vnesel geslo za petrolov internet, prek katerega mi opravljamo tričetrt našega dela in mi je računalnik veselo zablokiral moje uporabniško ime, sem videl da moram nekaj ukrenit in sem od čistega dolgčasa šel pogledat v kakšnem stanju so naši jaški. Saj veste, da ima vsak Petrolov servis tudi jaške, kajne? V njih so cevi, prek katerih spuščamo gorivo iz avtocistern v naše podzemne rezervoarje. Ker pa je velika večina šoferjev malo nerodna, ker je podtalnica takšna nepredvidljiva stvar in ker včasih pokrovi jaškov tudi ne tesnijo najbolje, se v teh jaških nabere večja količina tekočine (bencini, nafta, voda, rezervin itd.), ki jo nekdo mora spraviti ven. In ta nekdo sem ponavadi bil kar jaz. Seveda vse prej kot to da bi se pritoževal, saj veliko raje čistim jaške kot recimo zlagam pijačo v hladilnike, ampak vseeno… No, ti jaški so seveda bili v katastrofalnem stanju, saj sem bil bržkone jaz tisti, ki sem jih nazadnje čistil in tako sem se oblekel v mojo staro razcefrano bundo, si nataknil rokavice in veselo skočil najprej v en, nato pa še v drugi in tretji jašek ter z gobo veselo pivnal svinjarijo, kanto pa sproti nosil zlivati v sod, ki je zbiranju te tekočine namenjen. Seveda pa samo do takrat, dokler se mi ni v jašku za nafto tako zavrtelo v glavi, da sem mislil da bom ostal kar v njem in je to bil dober razlog za alarm. Ampak to umazano in smrdljivo delo še zdaleč ni končano, tako da bom moral jutri kar nadaljevati kjer sem končal, če hočem da je stvar narejena tako kot mora biti. In to mora biti popolno. Zakaj? Zato ker sem jaz tako rekel.

No, kot sem omenil zgoraj, bi resnično lahko rekel, da sem imel pravo pravcato »ponedeljkovo« in da komaj še držim oči pokonci. Ampak ne bom, ker me ta beseda – ponedeljkovo – vedno znova spravi na obrate. Recimo da slišiš pogovor med dvema kamionistoma: »Ej, kako se kaj imaš?« »Ah, kaj bi ti pravil, ponedeljkovo pač.« Joj kako bi tisti trenutek povedal obema par pikrih. Da bi ju koklja brcnila, kakšno ponedeljkovo neki, kaj bi morali reči pa mi, ki imamo delovne vse dneve v tednu in vse mesecev letu? Saj so nedelje in prazniki zares bolje plačani, ampak to ne odtehta dejstva, da za nas ponedeljkovo dejansko ne obstaja, saj se moram sam včasih sakramensko potruditi, da se spomnim kakšen dan v tednu sploh je. Ali pa celo kateri mesec je. In da se nekdo izgovarja na ponedeljkovo, ker mu ne gre nič od rok, ali pa da slišim pri kakšni oddaji, da naj še malo potrpimo, ker se bliža konec tedna, je zame višek neokusnosti. Sicer pa, če se bo nadaljevalo v takšnem tempu kot vse kaže da se bo, bodo ponedeljkovo odslej naprej doživljali samo višji sloji (karkoli že to pomeni), nam pa bo ostalo praskanje po čelu, češ – kateri dan je že danes?

Lahko noč, Slovenija

Vaš Volk