Iz volkovega b(r)loga

Ne morem reči dobro jutro, ker je že krepko čez deveto in pol, ampak vseeno sem tako zaspan, da bi šel kar še malo zalegnit. Pa ne bom, ker sicer zvečer spet ne bo nič, potem jutri ne bom mogel vstati itd… No, da ne začnem objavljati (spet) svojega zdravstvenega biltena, naj povem da gre z mojim zdravjem zelo zelo na bolje, boli me ne skoraj nič, seveda pa budno pazim kaj in kako jem, alkohola se skoraj ne pritaknem več (okej, v nedeljo sem se MORAL pregrešiti za eno kavo), kavo pa samo vsake toliko kakšno. In tako sva se z malim Volkcem, ki je bil izredno živ že navsezgodaj zjutraj zbudila v mrzlo jutro – takšno, s slano na avtomobilskih šipah – in sem se odločil, da si po ovsenih kosmičih, ki sem si jih naredil takoj ko sem vstal, privoščim en light makjato. Saj veste, švoh instant kava ne more biti nikoli tako dobra, kot z ljubeznijo narejen makjato, ki ga lahko dobim samo v svojem najljubšem baru. In tako se odpeljem do goriškega športnega parka, parkiram in se med gradbenimi odri stlačim do vhoda v Derby. In naslednji trenutek – šok. Mislim, v svojih potikanjih po goriškem stadionu sem videl velikokrat tudi zelo zakajen Derby, ampak tako zelo kot je bil na današnje jutro, mislim da ni bil še nikoli. Resnično. In se tako skozi ves ta dim priplazim do šanka, pomežiknem Andrejki in čez manj kot minuto že raztapljam sladkor v šalčki. Ampak dihati se tokrat vseeno ni dalo in ko je Andrejka malo za šalo malo zares nadrla kopico fantov, ki so naročili par kav (čeprav je bilo njih dvakrat več, vsak od njih pa je vseeno kadil), sva prišla do skupne ugotovitve, da oba komaj čakava na protikadilski zakon. Pa sva oba goreča kadilca. Ona skadi po dve škatli cigaret na dan, jaz sem jih toliko še do nedavnega (a sem uspel stvar več kot prepoloviti). In oba sva se ravno tako strinjala, da je skrb za upad prometa takorekoč smešna. Pa dajmo no, kdor kadi, bo ravno tako, ampak pač ne bo več tako komfort za šankom, ampak bo moral ven, na svež zrak, potem pa naj kadi kolikor ga je volja. Jaz vem, da če mi do pomladi slučajno ne uspe nehati (pa vem da mi bo, ker se bom dal v trmo) , bom pač hodil ven, mogoče pa tudi kadil malo manj, saj se mi ne bo dalo oblačiti bunde in hoditi ven na mraz. Poglejmo še en primer. Moja teta kadi že ogromnih let. Ne vem koliko, ampak enih trideset jih je najbrž že. In kadi ogromno. Hm, začuda se z zakonom strinja tudi ona in na družinskem kosilu, ki smo ga imeli za moj trideseti rojstni dan, sva jaz in ona hodila kaditi ven in to je bilo to. Kje je tu sploh kaj spornega?

Priznam da sem pacek, kadim že celih trinajst let in vedno sem fural nek kavbojsko/jamesdean/slashovski stil, kar z drugimi besedami pomeni, da se na nobeni fotografiji ali kjerkoli drugod nisem prikazal brez cigareta v roki ali ustih. In tudi drugi so mi pritrjevali, da se mene brez cigarete v roki in škatlice v žepu (sem pač eden tistih, ki jim cigaret nikoli ne zmanjka) sploh ne znajo predstavljati. A istočasno sem bil tudi (skoraj) vedno fer kadilec, ki ni prižgal, če družba okoli njega ni kadila, kot tudi ne v restavraciji, čeprav bi tam bilo dovoljeno, ampak sem vedno, ampak res vedno izbral prostor, kjer je bilo kajenje prepovedano. Cigaretni dim med jedjo me je in me še vedno enostavno moti in v enem zakajenem prostoru sam enostavno ne morem jesti. Pa sem bil z dvema škatlama na dan zelo blizu pojma verižni kadilec. Zakaj potem zdaj tak vik in krik?

Najprej so se oglasili nekadilci s tem kako morajo ubožci v barih in restavracijah vdihovati cigaretni dim. Na nek način je to celo res, ampak, ali se zavedajo, da star zakon o omejevanju porabe tobačnih izdelkov še velja in da mora imeti vsak, še tako zanikrn bar prostor za nekadilce, ki mora biti najmanj z dimno zaveso ločen od prostora, kjer se lahko kadi. Kje torej očitki o dimu, ki ga morajo vdihovati? Gremo naprej. Naslednji vik in krik so zagnali kadilci, ki kričijo o diskriminaciji. Pa kakšna diskriminacija, za ljubi Bog, a jim je kdo prepovedal kaditi, jim je kdo rekel da so manjvredni državljani, jih je kdo… Hmnja, mogoče ni prav, da uporabljam tretjo osebo množine, saj bi bolj ustrezala prva oseba, ampak ker jaz zakon podpiram, mislim da je že bolje tako. Ne, ampak s cigaretnim dimom od zdaj naprej ne bomo posiljevali vsakogar ki se bo znašel v naši bližini, ampak bomo ta dim pihali samo v zrak. In vsi srečni in vsi zadovoljni. Sicer pa se spomnim kakšne razsežnosti je imel prvi zakon o omejevanju porabe tobačnih izdelkov, enih deset let nazaj. Joj kakšen vik in krik so takrat zagnali vsi in (zanimivo), tudi takrat je vse najbolj skrbelo za gostince kako bodo uspeli preživeti. Ampak hej, če se ne bo smelo nikjer kaditi, ljudje ne bodo kar čez noč nehali zahajati v bare. Zares mislite, da bodo zaradi tega vsi začeli piti in kaditi doma? Ja, šur de. Sicer pa sem sam dovolj star (ježeš, a tako star sem že?), da se spomnim kako je bilo še v Jugoslaviji v osemdesetih letih, ko se je cigareta v pepelniku smodila celo mesarju za pultom.

In kakšna afera je bila v Italiji ob sprejetju njihovega zakona o omejevanju kajenja. Zdelo se je, kot da se je vsem zmešalo, saj je konec koncev Italija tretja največja porabnica tobaka v Evropski Uniji (mislim da za Grčijo in Poljsko). In kaj se je zgodilo? Tresla se je gora, rodila se je pa miš. Bari in diskoteke so ravno tako polni, tisti ki kadijo pa gredo ven, si dajo duška in nato nazaj noter. In nikomur nič. In povsem isto je bilo v Španiji in na Irskem. In od lakote ni umrl še noben gostinec.

Seveda pa ima vsaka medalja dve plati in tako tudi ta naš novi zakon. In če predpostavimo, da se ne bo smelo več kaditi na javnih prostorih, so otroci katerih starši kadijo, tokrat ostali povsem na cedilu. Zakaj se nihče ne ubada s tem vprašanjem? Pa so otroška telesa konec koncev veliko bolj občutljiva na vse sestavine tobačnega dima, kot recimo telo priletne natakarice. Torej so tukaj spet neke mučke, saj mi je konec koncev natakar Mitja pred leti pripovedoval, da je njegova mama en dan pred porodom (!!!) še vedno veselo delala v povsem zakajenem lokalu, on pa je še vedno (kolikor toliko) normalen. Od kod torej kar naenkrat takšna skrb za zdravje gostinskih delavcev, medtem ko se za otroke, ki se v dimu dušijo v domačih dnevnih sobah očitno nihče ne zmeni.

In čeprav sam nameravam nehati, (tale stvarca izgleda dokaj prepričljivo) sem še vedno kadilec. Še vedno se včasih dušim v kašlju in še vedno me je grdo videti, ko si sredi zakajenega bara prižgem cigareto. A zakon podpiram, oz. še več, komaj ga čakam. In to je vse kar lahko jaz povem o diskriminaciji kadilcev. Zdaj pa moram na balkon, odkar moje zdravje ni stoprocentno mi v stanovanju kar nekako ne paše več kaditi.

Kreeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeh………..

Se opravičujem… Vaš (zagiftani) Volk