Iz volkovega b(r)loga

Pozdravljena, Slovenija

Z Natašo sem se danes zapletel v debato o ekstremnih situacijah in tako sva prišla tudi do lakote in posledično kanibalizma, za katerega ne more nihče reči, ali bi se ga poslužil, ali ne. Marsikdo ob omembi »živih« (zgodba mladega moštva ragbistov, ki je z letalom strmoglavilo v Andih, preživele pa je pred smrtjo lahko rešilo le surovo in zmrznjeno meso v nesreči umrlih sopotnikov) trdno zatrdi, da se pač človeškega mesa ne bi dotaknil, a mislim da te situacije ne moreš razumeti, v kolikor tam nisi bil in ravno tako ne moreš reči kaj bi naredil. Enostavno ne moreš, ker so to pač ekstremne situacije. V filmu Speed, Sandra Bullock in Keanu Reeves ugotavljata, da se veze, ki se pričnejo v ekstremih situacijah ne obnesejo dobro, a jaz mislim da temu ni tako. No, kakor si vzamete, a v takšnih trenutkih se bodo ljudje, ki se tam znajdejo ali skregali, ali pa jih bo življenjska izkušnja povezala za veliko časa, ali pa skoraj za celo življenje. In tako sem se jaz danes po dolgem času spomnil na viharno zimsko noč, februarja 1999…

Za mizo v znanem lokalu Biškut v okolici Nove Gorice, smo ob desetih zvečer za mizo sedeli štirje prijatelji in pili zadnje pivo pred odhodom. Aleš, Dušan, Andrej in moja malenkost. Naša naloga? Kljub snežnemu neurju, ki je vključno z velikim delom Evrope zajelo tudi Slovenijo in so tako po televiziji, kot po radiu neprestano ponavljali, da naj se ljudje ne odpravljajo na pot, v kolikor to ni nujno potrebno, prepeljati Aleša do Ljubljane, kjer bo ujel vlak za Maribor, saj se je moral naslednji dan ob desetih zjutraj zglasiti v vojašnico na služenje vojaškega roka. Njegovi starši so nas prepričevali naj ne gremo na pot, da bodo oni poklicali in prosili, če lahko pride pozneje, toda mi smo bili odločeni. Gremo pa četudi po poti zmrznemo. Od vseh štirih, sem mobitel imel samo jaz, na moji srebrni Seat Ibizi (Srebrni puščici), ki za povrh vsega ni bila kasko zavarovana (kljub njenim borim 30.000 kilometrom) pa sem imel samo letne gume. Hvalabogu smo vsaj izpit za avto imeli vsi, razen Aleša. Še enkrat smo preverili ali zimske verige zares imamo (čeprav nismo vedeli najbolje kako se jih montira), se poslovili od Aleševih staršev in se skozi leden dež odpeljali proti notranjosti…

Seveda ni bil nihče od nas najbolj trezen (mislim da sem bil jaz še najbolj, saj sem se javil da bom vozil), a prepričani smo bili, da policije kaj veliko ni na cestah, če pa bomo že naleteli na kakšen avto, bo naše stanje njihov najmanjši problem. Ob nabijanju glasbe, nas je prvi hujši sunek vetra, ki je majhen avto dodobra zazibal, presenetil v bližini Ajdovščine. Takrat smo se prvič spogledali in se najbrž prvič zavedeli v kaj se podajamo. Smo ali nismo? Smo! Dež se je začel spreminjati v sneg in nekje na sredini Rebernic (ovinkasta cesta, ki ločuje Primorsko od Notranjske) nas preseneti kolona tovornjakov, ki se niso premaknili niti za centimeter. Potrebne bodo verige, ura pa je neusmiljeno tiktakala in kazala že blizu polnoči.

Od zgoraj pripelje rešilni avto – kam pa kam, fantje? V Ljubljano? Ne norite, samo tepec bi v takšnem rinil v Ljubljano s takšnim avtom. Toda naše odločnosti ni moglo skaliti čisto nič. Dušan je Ibizo parkiral med dva kamiona, ostali pa smo prepričali šoferja, da nam je vklopil dolge luči in v pol ure so bile verige montirane, mi pa pošteno zmrznjeni in mokri, saj se divjanje snega in burje ni ustavilo niti za minuto. Tako smo se stlačili nazaj v avto in prvič v življenju sem poskušal voziti z verigami, seveda po nasprotnem pasu, saj je bil naš zapolnjen s kamioni. Na cestninski postaji Razdrto (takrat cestninske postaje Nanos še ni bilo) spet ista zgodba. Kam pa kam? Ne rinite v Ljubljano, obstali boste po poti, plugi ne morejo pravočasno plužiti, preveč je snega. Ah, kaj bi to, mi gremo!

Naš prvi postanek je bilo postajališče Ravbarkomanda in tu smo si privoščili svojo prvo zaščito proti prehladu. Mislim da smo spraznili celotno zalogo majhnih Jagermeistrov 0,02 l. Tudi uslužbenec nam je svetoval naj ne rinemo naprej, a alkohol ga je preglasil. Tokrat se je za volan usedel Dušan in čisto po polžje odpeljal naprej proti Uncu. Še smo bili sproščeni, čeprav sem se sam še vedno bal, da bi kam prileteli z avtom. Kdo bi mi vrnil račun za popravilo? Toda moja skrb je bila odveč, Dušan je vozil počasi in varno, če pa ga je že zaneslo, je avto hitro spet zravnal. Dokler nismo v bližini postajališča Lom zagledali Hyundai Accenta, ki je obstal zabit v kup snega. Gremo pomagat? Gremo! Aleš je sicer podvomil, če ne bomo zaradi tega zamudili vlaka, a volja po pomoči je bila močnejša. Tako smo v roku par minut z vlečno vrvjo zvezali oba avtomobila in Dušan je poskušal potegniti, medtem ko smo ostali trije, plus šoferka (ki ravno tako ni poslušala navodil, naj ne rine v Ljubljano, nato pa je na snegu izgubila oblast nad vozilom) rinili njenega Accenta. Še malo gasa…. In vrv se je strgala. Skomignili smo z rameni. Tukaj ne moremo narediti čisto nič več in čeprav smo šoferki ponudili prevoz do Ljubljane, nas je hvaležno odklonila, češ da bo kar tam počakala na AMZS.

V Ljubljano smo prispeli, ko se je že zdanilo in na Dolgem mostu meni otrpne srce… Ko smo zavili z avtoceste, nas je zaneslo in nekaj trenutkov smo samo drseli, a Dušan se je tudi tokrat izkazal in po skoraj eni uri (ko se je sicer vsaj sneženje ustavilo), smo se znašli blizu železniške postaje, kjer smo ostali ujeti na parkirišču, ki ni bilo spluženo. Tam ga nismo mogli pustiti, v bližini je bil policijski avto, mi pa vsi po vrsti vse prej kot trezni. Tako smo se jaz, Aleš in Andrej uprli ob prtljažnik in močno porinili. Ibiza je zahrumela in se premaknila, naslednji trenutek pa smo vsi trije ležali v ledeni plundri. No, lepa reč, zdaj nismo bili več samo zaspani, pijani in premraženi, ampak tudi mokri. A vsaj policista sta se zadovoljila s tem, da sta se nama od srca nasmejala.

Na železniški postaji nov šok – vlak za Maribor ste zamudili za deset minut. Kdaj pride naslednji? Čez kakšno urico. Leden mraz nam je šel do kosti in sam sem predlagal, da se pogrejemo v kakšnem baru. Toda tudi po enournem sedenju v gostilni, kot tudi po eni uri zmrzovanja na peronu, vlaka ni bilo od nikoder. Takrat smo se spogledali… In najbrž mislili povsem enako. Komu mar sneg, če smo prišli do Ljubljane in to ponoči, potem bomo tudi do Maribora. Pohiteli smo do perona in se odpeljali proti Trzinu.

V toplem avtu me je počasi zmanjkalo in šele v Domžalah me je prebudil Dušan. Ker on ne more več voziti, moram za volan jaz… Snežilo ni več in lahko sem se držal kolesnic in ob treh popoldne smo zares dočakali prihod v Maribor ter po polurnem tavanju po zasneženih ulicah našli vojašnico. Na hitro smo se poslovili od Aleša in se obrnili nazaj. Kakšna muka je bila voziti nazaj, ko sta Andrej in Dušan zaspala v avtu z vklopljenim gretjem, jaz pa sem moral ostati buden pa še mudilo se mi je, saj sem moral biti ob osmih zvečer na svojem Petrolu.

Na koncu nam je le uspelo. Zadnjih petdeset kilometrov od Postojne je sicer vozil Andrej, da sem lahko jaz še enkrat zadremal, toda ob osmih zvečer sem bil s krvavimi očmi in zabuhlim obrazom na črpalki in srečen. Na srečo se je vihar ponoči spet okrepil in je bilo dela zelo malo, tako da sem ob blagajni bolj vegetiral kot ne, a občutek kaj nam je uspelo, je bil neprecenljiv.

Mogoče vse skupaj ne zveni kot nič kaj takšnega, a kdor bi bil tam, bi vedel kako je vse skupaj zgledalo. Čeprav se je Andrej v zadnjih letih precej odtujil od nas, se te noči in dneva še vedno radi spominjamo in jo privlečemo na dan vedno ko se kje dobimo skupaj in kaj spijemo. Takrat je bilo naše prijateljstvo na preizkušnji, ali bi se sprli, ali bi nas ta pot povezala še bolj kot smo bili povezani do tedaj. In uspelo nam je, da nas je povezala. In to je pravo prijateljstvo!