Iz volkovega b(r)loga

Pozdravljena, Slovenija

Joj, kako mi danes ne gre. Že cel dan pomalem presedam sam sebi, pijem ustekleničeno vodo in samo premišljujem kako bi se pregrešil in šel na en topel, sladek makjato z veliko mleka in ravno prav pene na vrhu. Tako z užitkom bi ga spil kot še nikoli, čisto zares. Ali pa bi si odprl eno pivo. Saj ne bi spil celega, samo dva požirka bi naredil, nič več. Toliko da si popravim okus… Ampak po drugi strani vem, da ne smem ne enega ne drugega, če si želim dobro, oz. če želim biti zdrav. In bržkone tudi ne bom več smel.

Ja, včeraj se je sicer izteklo dobro, a dobil sem stroga navodila naj se držim žolčne diete in naj poskusim narediti tudi nekaj dni strogega posta – samo ob vodi. Teoriji o mojem zdravju sta dve. Ali imam vnetje želodčne sluznice, ali pa žolčne kamne in dokler ne bom šel na ultrazvok, se ne bo točno vedelo, do takrat pa se moram paziti, jemati Lanzul za želodec, za vsak slučaj pa sem dobil tabletke proti krčem, če me slučajno spet zgrabi. In tako sem dobil najboljši možni razlog, da začnem svoje rojstnodnevne sklepe (sem vam že povedal, da meni prelomnice nikoli ni predstavljalo Novo leto, ampak vedno samo rojstni dan?) tudi uresničevati. Torej, popolna abstinenca od alkohola in kave, do konca februarja totalno opustiti kajenje in po dolgih letih začeti s tekom. No, kakorkoli že, tale prvi dan ni čisto nič prijeten in občutek imam, da me daje celo nekaj abstinenčne krize, kar je po drugi strani tudi razumljivo, saj se danes zjutraj po več kot desetih letih nisem v miru prebudil ob skodelici kave, cigareti in časopisu, pač pa samo z dvema kozarcema vode in pljuskom v obraz. Tako se mi že cel dan zeha, oči se mi same od sebe zapirajo in čisto iskreno – sam sebi grem na živce. Kot da to ni dovolj, je moj mali Volkec zbolel za angino in ker je njegova mami ravno danes nehala z bolniško zaradi svoje angine, ga je pripeljala k meni. In sva v glavnem poležavala in spala, za kosilo pa sem nama sploh prvič naredil nekaj kar ni iz vrečke ali konzerve in mislim da so bila pusta piščančja prsa in riž Unce Ben’s še kar okusno kosilo. No, kolikor je seveda lahko okusno nekaj kar je brez soli in pečeno na margarini s skoraj nič maščobe.

A vseeno sem vesel, da sem doma. Klinc, moram se paziti in biti toliko karakterja, da se ne bom pregrešil, ampak vsaj v bolnišnici mi ni potrebno ležati. Hej, je sploh kaj bolj dolgočasnega in stresnega kot ležati v bolnišnici? Če le pomislim… zjutraj te zbudijo ob šestih zjutraj, samo toliko da ti zmerijo telesno temperaturo in te naženejo k umivanju. Čez kakšno uro tista vizita, ko se okoli tebe zgnete enih deset zdravnikov (pa še kakšna medicinska sestra se najde vmes), ki te gledajo kot deseto svetovno čudo in se pogovarjajo v tistih svojih latinskih izrazih. Nato dobiš zajtrk (če se temu sploh lahko tako reče), da si vsaj malo privežeš dušo in že so na vrsti raznorazne preiskave, ali pa celo operacija. V kolikor ni nič od tega, ti ostane le branje in poslušanje glasbe, ali pa posedanje na balkonu, ob čemer zreš na Podmark in zdolgočaseno šteješ avtomobile. In nato kosilo ter kmalu zatem tista urica in pol popoldanskih obiskov, ki ti vsaj malo polepšajo (in skrajšajo) dan, nato pa spet čakanje na večerjo, večerna vizita in nespečnost dolgo v noč… Naslednje jutro pa spet vse »jovo na novo«, dokler nekega jutra ne slišiš, da boš poslan domov.

Ampak vse bi bilo lepo in prav, če bi bilo osebje vsaj malo bolj prijazno. Ja, ja, že vidim kako kakšna medicinska sestra zdaj zmajuje z glavo in pripravlja najhujše možne besede za komentar, ko bo tekst prebrala do konca. Don’t panic! (bi rekel Douglas Adams). Jaz se popolnoma strinjam, da so tako medicinske sestre, kot tudi zdravniki samo ljudje, tako kot mi. Saj se še spominjate, kajne – vsi smo ljudje, vsi smo veseli, vsi smo žalostni, vsi ljubimo, vsi čutimo – vsi smo enaki. Ampak, ali to res daje pravico nekaterim, da pacienta dobesedno smešijo pred drugim osebjem in pacienti s svojimi neokusnimi pripombami. Resično, sem jaz kot tridesetletni moški zares dolžan navsezgodaj zjutraj slišati stavek kot: »Dejmo vstat, fantina, misliš da boš cel dan poležaval?«, ali pa: »Kaj se tako treseš, saj je samo igla, ko so ti delali tiste tatuje si se tudi tako tresel?«. In to mislim tudi dokaj resno, saj konec koncev nihče ne ostane v bolnišnici po svoji volji in bi vsakdo v tem trenutku raje bil povsod drugod kot tam, če seveda zanemarim kakšnega osnovnošolskega simulanta, ki se tako izogiba šoli, kakršen sem bil petnajst let nazaj tudi sam in me je zdaj tega tudi pošteno sram. Zakaj ni več takšnih medicinskih sester, ki se nasmehnejo, ti zaželijo lep dan, se pohecajo s tabo, ali kaj podobnega?

Pa naj podam primer. Ko sem bil jeseni zaradi prsta v bolnišnici, sem ležal v sedmem nadstropju in ko sem dobil v žilo tisto injekcijo skozi katero ti dovajajo infuzijo (v kolikor je le-ta seveda potrebna) in zdravila, ali pomirjevala, sem vprašal sestro, ki mi jo je prišla vstaviti: »Ste me prišla piknit?« In se mi je samo prisrčno nasmehnila in mi odgovorila: »ja, ampak čisto en malo.« Prejšnji teden pa sem dobil na isto vprašanje odgovor: »ja, kaj misliš da sem se ti prišla samo pokazat?«. No, slednje bi bilo, če bi bilo izrečeno z drugačnim glasom celo duhovito. In nikakor ne morem zanemariti dejstva, da so me jeseni v sedmem nadstropju vsi dosledno vikali, tokrat pa so bili vsi veliko bolj domači. Pa nisem toliko nečimrn, da bi zahteval naj me kdorkoli vika, ampak gre za nek odnos – konec koncev jaz svoje stranke že pet let dosledno onikam.

Saj vem, vsakdo ima slab dan, a ne gre zanemariti dejstva, da si je vsakdo, medicinska sestra ali zdravnik svoj poklic izbral sam in je vedel, da bo ista dela moral delati celo življenje, vse do penzije. Nič ne rečem, če je pacient nesramen, žaljiv, neotesan, tudi pohoten, potem naj dobi nazaj to kar mu pripada, toda če se nekdo trudi biti ustrežljiv in prijazen, kdo neki jim potem daje pravico, da ga ponižujejo in dajejo neokusne pripombe? Da se slučajno sploh ne bi spustil v pripombo, ki jo je po porodu slišala moja sestra, češ, kaj neki se ji mudi domov, saj je pri njih kot v hotelu.

Naj bo v naši bolnišnici dr. Franca Derganca tako ali drugače, včeraj sem bil jaz zelo srečen, ko mi je splošna zdravnica rekla, da bomo do četrtka počakali, če pa ne bo nič boljše, bom hospitaliziran v četrtek, čeprav sem imel s seboj že vse pripravljeno za odhod v »hotel«. Tako da izbire pravzaprav nimam. Če bom zares toliko neumen in se pregrešil pri hrani ali pijači, bom spet končal na gastrološkem oddelku in poslušal bedne pripombe ter odšteval dneve do odhoda domov, lahko pa stisnem zobe in čez teden dni bo tudi abstinenčna kriza minila. No, potem pa se bo potrebno potruditi samo še pri cigaretih. Ampak, (kot sam tako rad rečem), je to že druga zgodba, mislim da se mi bo v tem trenutku prilegla topla postelja in knjiga.

Lep dan ti želim, draga Slovenija in da nikoli več ne bi videli bolnišnične postelje (no, izvzemši vse ženske, ki še nameravate postati mame, jasno).

Vaš Volk