Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Medijske zvezde – blogerji

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 5.01.2007 ob 00:22 ob 00:22 pod Jaz, Volk, Žlica pelina

Vse se spreminja…. Hja, ta stavek sem v svojih blogih uporabil že velikokrat. In če smo nekoč vsi po vrsti kot medijsko zvezdo občudovali nekoga, ki se je na televiziji pojavil za sekundo v prispevku pri večernih poročilih, ko je Milan Kučan pohvalil pohod na Nanos, je zdaj povsem obratno in vlogo medijskih zvezd prevzemajo blogerji. Prevzemajo? Ja, prevzemajo in ne prevzemamo. Pa bom takoj pojasnil kaj mislim s tem…

Prav pred kratkim, sem dobil na moj mail en zelo sočen mail. Ne vem, od koga je bil, saj mi je bil naslov povsem neznan, tako da se ni dalo razsoditi niti ali je bil osebek ženskega ali moškega spola. No, šel je nekako takole: Sanć, da ti ne bo slava preveč stopila v glavo. In to je bilo enostavno to. Slava? Kakšna slava? Glede na to kako me je imenoval, si upam trditi, da se ne poznava od včeraj, ampak da me pozna še iz časov, ko je bil blog skorajda neznana beseda – hočem reči, ni si ga mogel ustvariti vsak, ki je imel tistih pet minut časa, jaz pa sem ga vseeno pisal na enem forumu po končanih nočnih. Ne vsakodnevno, samo sedemkrat mesečno, pač po principu sedem nočnih – sedem blogov. Že takrat sem slišal določene izjave o tem da se nekaj mečem ven, da naj pazim da mi slava ne stopi v glavo in bla, bla, bla… Ampak povečini so imeli ljudje kar radi moja razmišljanja. Vsaj po pozitivnih odzivih tako sklepam. No, ta del Volka se je nato (končno) poslovil od tam in si ustvaril svoj prvi blog. Načina pisanja ni spreminjal, karakter pač… Nikoli ni bil in nikoli ne bo eden tistih blogerjev, ki spremljajo aktualno družbeno politično dogajanje in skušajo ponuditi svoj pogled nanj. No, razen v ekstremnih situacijah, ko me nekaj zares razjezi. A le zakaj bi to pravzaprav počel? Če želiš slišati neko hudo strokovno mnenje, boš pač kupil revijo ali časopis, mogoče prebral znanstveno razpravo, ki je le en klik stran. Zakaj bi potemtakem sploh bral bloge in mnenja ljudi, za katere nikjer ne piše, da razmišljajo pravilno, oz. da vidijo stvari tako kot v resnici so? Ne, moj blog nikoli ni imel tega namena. Vedno, ampak res čisto vedno sem poskušal ljudem ponuditi nekaj zanimivega razmišljanja človeka, ki ima sicer res samo srednjo šolo, zato pa ima mogoče nekaj talenta za pisati. In tudi ko so (skoraj) vsi blogerji pisali o Strojanovih, sem se jaz nanje lepo požvižgal in pisal o svojem življenju in svetu okoli sebe. Strinjam se, da blog ne more biti identičen dnevniku, kamor napišeš kaj si zjutraj jedel, kako je bilo v šoli, katere videoigrice si igral popoldne in kako je matka spet težila. Ne, to spet ni to. Oz. je, način osebnega izražanja je tudi to, a le kdo bo to v bistvu sploh bral? Priznam, da se najraje izognem blogerjem, ki skušajo ponuditi svoj pogled na neko aktualno dogajanje. Hej, njihovo mnenje mene tisti trenutek ne zanima, saj v časopisih in po televiziji slišim dovolj informacij da si ustvarim neko svoje mnenje. In ko bodo vsi kričali o Strojanovih, bom jaz še vedno rad bral Moniko in o tem »kako se uopšte živi tamo dole u Australiji«.

Kot kaže pa so tudi moji blogi le nekaj vredni, saj sem z njimi prišel v članek v Delu, kot tudi… (boste videli, upam da že v nedeljo… auč, zdaj sem se pa zapisal), veliko blogerjev me ima med priljubljenimi… In enostavno ne morem verjeti, da so nekateri mnenja, da hočem biti medijska zvezda. Res je, na blogu sem se zelo razkril. Zelo zelo. Tako sem objavil svoje fotografije, kot tudi posnetke na katerih sem jaz, da objave imena in priimka niti omenjam ne. Po domače povedano, če bi hotel kdo priti potrkat na moja vrata in me treščiti po nosu, ne bi imel pretirano težkega dela. A jaz ne skrivam ničesar. Če bi, se zagotovo ne bi toliko razkril kot sem se. A že v nekem drugem blogu sem objavil, da zame nevarnosti interneta pač ne obstajajo. Heh, če pa bo kdo naredil kakšno fotomontažo z mojimi slikicami, ima proste roke. Če bo duhovita, se ji bom od srca nasmejal, tako kot se znam vedno znova ponorčevati na svoj račun1, če bo nesramna pa jaz in moji prijatelji tako ali tako vemo kakšna je resnica, za druge pa mi ni mar. Pa res hočem biti medijska zvezda? Ne. Ne, dragi moji. Rad bi bil samo dobro bran bloger, ki s svojim pisanjem daje ljudem občutek, da so na tem svetu še lepe stvari. Zakaj sem na blogu objavil video kako delim objeme na Čopovi v Ljubljani? Ker sem hotel ljudem pokazati, da nismo čudaki, ki ne vedo kam bi s prostim časom, ampak ljudje, ki dajejo ljudem upanje. Zakaj sem objavil dva intervjuja s samim seboj – Ekipina parada zvezd in Do nazga? Ker se mi je zdela fora in ker takšne stvari ljudje radi berejo. Zakaj sem opisoval bolgarske, taksistove in štoparske dogodivščine? Ker rad pišem. Ker sem še vedno mnenja, da en tak blog ljudje veliko raje preberejo kot tekst propadle medijske zvezde, ki skuša opozarjati nase s čudnimi izpadi pred kamero in kvazi modrovanjem o aktualni tematiki, v svoji ignoranci pa ne odgovarja svojim komentatorjem. Kdo je to? Ni važno. Mogoče je tudi oseba, katero ste zdaj dobili v misli, mogoče je pa kdo drug. Ni samo eden takšen, kar verjemite mi da ne.

Jaz ostajam sam svoj. Če mi bo kdo pisal na mail ali me poklical in me vprašal ali bi povedal par besed za časopis, oz. revijo, ali če bi sodeloval na kakšni okrogli mizi, se bom z veseljem odzval. Iz zgoraj omenjenih razlogov in niti na kraj pameti mi ne bo prišlo, da bi zaradi tega postal neka medijska zvezda. Tudi na svoje potovanje se ne odpravljam zaradi tega, pač pa grem iskati odgovore na vprašanja ki jih ne poznam. Mogoče bi res lahko šel v tišini in brez pompa, a le kako bi torej lahko delil svoje izkušnje z ljudmi, ki me želijo in ki me hočejo brati? Tako pa sem danes ustvaril mailing listo Peacehitcher around the Europe ‘07 na Peacehitcher@gmail.com (še je in še nekaj časa bo odprta za prijave, trenutno pa vsebuje 81 ljudi) in z veseljem bom blogoval (čeprav ne neposredno) z vseh koncev Evrope. Najbrž ne bom nikoli odlično bran. Prav, torej naj bo tako. Zakaj neki bi spreminjal samega sebe, samo zato da bi bil dobro bran? Saj to ni tako težko. Samo pisal bi o aktualni tematiki in komentarji bi prišli sami od sebe. Saj to res ni težko. Ampak, zakaj neki bi se izneveril samemu sebi? Bi imelo to še kakšen smisel? In, ali bi si upal še vedno brez vsake slabe vesti in dvoma zatrditi, da tega ne počnem zato ker bi rad bil medijska zvezda?

Lahko noč, Slovenija

  1. ko bo Volk spet seksal, bo Jonas začel voditi oddajo Vzemi ali pusti [nazaj gor]
  • Share/Bookmark
 
4 odgovorov na “Medijske zvezde – blogerji”
  1. martin - 5.01.2007 ob 11:50
    martin

    In čemu bi se ti sekiral zaradi tega? Slaven si in basta. Meni se zdi to prav. Če komu nikaj prav, pa naj bere in pljuva. Tako si ljudje dajo (damo) duška in se počitijo(-mo) bolje. Nekateri. Nekateri pa zgolj uživajo v branju. Je stvar pač taka, da tisti, ki jim je zadeva všče, ne napišejo nič, ker bi ponavljanje besed “bravo”, “super” ipd. zgledalo mogoče malo bedasto. Ali pa tudi ne. Zame si blogerski pisatelj leta 2006 in pri tem ostanem.

  2. Alex Remus Black - 5.01.2007 ob 13:06
    Alex Remus Black

    Hvala, Martin. Mislim da sem moral to spraviti iz sebe, ker me je zadnje čase vse preveč morilo. Lahko bi sicer nehal pisati in stvar bi bila zaključena, a vse preveč rad to delam, da bi kar opustil. Lahko pa samo obljubim, da bom poskušal biti v novem letu še boljši…

  3. had » Blog Archive » Kako pa ti bereš bloge? - 9.01.2007 ob 20:50

    [...] Zadnje čase se pojavlja dosti vprašanj o kvaliteti blogov, Medijske zvezde – blogerji, ki z vse večjim številom novih in novih piscev blogov pada. Oz. težko je odkriti dobre pisce, ko pa jih množica ostalih prekrije. Sam se že precej časa ne ukvarjam več z mnenjem ostalih, pišem, če me kdo bere, me bere, če me kdo sovraži, ker zagovarjam svoja stališča, ki so mogoče tudi kdaj napačna, me sovraži in če se komu zdijo moji zapisi neumni, ima vedno možnost zapreti okno in najti kaj bolj primernega. Razumem fenomen pisanja bloga, ki človeku kar naenkrat odpre svet in ga vrže v medijski prostor, kjer začne delati prve korake, se išče, preizkuša in seveda tudi dela napake. Pa vendar smo vsi to občutili, to kvazi “pomembnost”, ki nam je bila dana z možnostjo pisanja bloga. Nekateri prej, nekateri pozneje ugotovimo, da je to vse samo zabava, ki mogoče nekoč preraste v nekaj drugačnega, večjega, boljšega. Ampak dokler je to zabava je pisanje bloga v užitek. Blog ni tekmovanje kdo bo boljši, blog ni resnično življenje, kjer mora vsak od piscev bloga živeti in se boriti za jutrišnji dan. Blog je uživanje, ko deliš sebe z ostalimi. In ravno danes, med branjem zapisa, Tudi komentarji nekaterih nas lahko spravijo v slabo voljo sem začel razmišljati, če sem že kdaj profiliral človeka, ki komentira na nekem drugem blogu. Odgovor je bil povsem preprost: NE! Nisem, ker nimam časa, nisem, ker mi je to nesmiselno in nisem, ker je komentiranje stvar vsakega posameznika. Pa če se strinjamo z njim, ali pač ne. To prinese pisanje bloga. Do tega zapisa, ki ga sedaj pišem pa me je pripeljal zapis, Meje mojega strežnika so meje mojega sveta, ki precej dobro opiše trenutno situacijo. Vsak bloger se igra v svojem peskovniku in si le redko upa pogledati preko plank v drugega. Zakaj je temu tako? Ne vem! Verjetno je to tudi posledica števila blogov, ki so trenutno v Sloveniji in ki se dnevno veča. In problem nastane, kot sem že zgoraj napisal, da je težko ločiti zrnje od plevela. Oz. čakati toliko časa, da pisec bloga dozori in da se vidi, kaj bo nastalo iz njega. Veliko je bilo zanimivih blogov, ki pa jim je na žalost po parih mesecih zmanjkalo sape in so zaključili svojo kariero. Škoda! Vendar nekaj jih je še ostalo, tistih starih blogerjev, ki so orali ledino in (vam) nam pustili odprte vse možnosti, da naredimo nekaj več iz pisanja blogov. Znanja na blogih je veliko, še več je dobrih, včasih tudi norih, idej, prav tako ima vsak od nas drugače pogled na stvari, čeprav se v dosti stvareh med seboj strinjamo… In se mi zastavlja vprašanje, zakaj ne bi v Sloveniji, ki je tako majhna, pogledali tudi čez planke in kdaj pa kdaj odšli tudi na drug vrtiček, kjer bi našli dobre bloge in dobre pisce blogov. Vedeli bi, da se tudi v drugih peskovnikih dogajajo stvari in se piše zanimive reči. Jonas mi je na začetku moje blogerske poti napisal: linkaj! In tega se poskušam držati. Poskušam po svojih močeh, da včasih, vsaj enkrat na teden povežem par peskovnikov in naredim izbor. Včasih mi to uspe, včasih pač ne. [...]

  4. :had: » Blog Arhiv » Kako pa ti bereš bloge? - 9.01.2007 ob 20:51

    [...] Zadnje čase se pojavlja dosti vprašanj o kvaliteti blogov, Medijske zvezde – blogerji, ki z vse večjim številom novih in novih piscev blogov pada. Oz. težko je odkriti dobre pisce, ko pa jih množica ostalih prekrije. Sam se že precej časa ne ukvarjam več z mnenjem ostalih, pišem, če me kdo bere, me bere, če me kdo sovraži, ker zagovarjam svoja stališča, ki so mogoče tudi kdaj napačna, me sovraži in če se komu zdijo moji zapisi neumni, ima vedno možnost zapreti okno in najti kaj bolj primernega. Razumem fenomen pisanja bloga, ki človeku kar naenkrat odpre svet in ga vrže v medijski prostor, kjer začne delati prve korake, se išče, preizkuša in seveda tudi dela napake. Pa vendar smo vsi to občutili, to kvazi “pomembnost”, ki nam je bila dana z možnostjo pisanja bloga. Nekateri prej, nekateri pozneje ugotovimo, da je to vse samo zabava, ki mogoče nekoč preraste v nekaj drugačnega, večjega, boljšega. Ampak dokler je to zabava je pisanje bloga v užitek. Blog ni tekmovanje kdo bo boljši, blog ni resnično življenje, kjer mora vsak od piscev bloga živeti in se boriti za jutrišnji dan. Blog je uživanje, ko deliš sebe z ostalimi. In ravno danes, med branjem zapisa, Tudi komentarji nekaterih nas lahko spravijo v slabo voljo sem začel razmišljati, če sem že kdaj profiliral človeka, ki komentira na nekem drugem blogu. Odgovor je bil povsem preprost: NE! Nisem, ker nimam časa, nisem, ker mi je to nesmiselno in nisem, ker je komentiranje stvar vsakega posameznika. Pa če se strinjamo z njim, ali pač ne. To prinese pisanje bloga. Do tega zapisa, ki ga sedaj pišem pa me je pripeljal zapis, Meje mojega strežnika so meje mojega sveta, ki precej dobro opiše trenutno situacijo. Vsak bloger se igra v svojem peskovniku in si le redko upa pogledati preko plank v drugega. Zakaj je temu tako? Ne vem! Verjetno je to tudi posledica števila blogov, ki so trenutno v Sloveniji in ki se dnevno veča. In problem nastane, kot sem že zgoraj napisal, da je težko ločiti zrnje od plevela. Oz. čakati toliko časa, da pisec bloga dozori in da se vidi, kaj bo nastalo iz njega. Veliko je bilo zanimivih blogov, ki pa jim je na žalost po parih mesecih zmanjkalo sape in so zaključili svojo kariero. Škoda! Vendar nekaj jih je še ostalo, tistih starih blogerjev, ki so orali ledino in (vam) nam pustili odprte vse možnosti, da naredimo nekaj več iz pisanja blogov. Znanja na blogih je veliko, še več je dobrih, včasih tudi norih, idej, prav tako ima vsak od nas drugače pogled na stvari, čeprav se v dosti stvareh med seboj strinjamo… In se mi zastavlja vprašanje, zakaj ne bi v Sloveniji, ki je tako majhna, pogledali tudi čez planke in kdaj pa kdaj odšli tudi na drug vrtiček, kjer bi našli dobre bloge in dobre pisce blogov. Vedeli bi, da se tudi v drugih peskovnikih dogajajo stvari in se piše zanimive reči. Jonas mi je na začetku moje blogerske poti napisal: linkaj! In tega se poskušam držati. Poskušam po svojih močeh, da včasih, vsaj enkrat na teden povežem par peskovnikov in naredim izbor. Včasih mi to uspe, včasih pač ne. [...]

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !