Volkovih Top 7
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 31.12.2006 ob 12:07 ob 12:07 pod Jaz, Volk, Šnopčki za dušo
Tako, leto 2006 se nepreklicno izteka. In če sem včeraj postavil pod drobnogled moje življenje v letu psa, se bom danes posvetil svojemu blogu. Kar veliko dobrih prispevkov sem zbral na kup. Ogromno Šnopčkov za dušo, ki se včasih preimenujejo tudi v Volkova potepanja, Namenjeno tebi, Volkove objemčke in redkeje v Srčne ljudi in Aktualno. No, roko na srce, večino leta te kategorije niso obstajale, a če jih zdaj po novem imamo, se nekako spodobi da jih omenim. Če ne zaradi drugega pa zaradi tega, da ne bom naslednje leto ob tem času preveč zmeden. In kateri so tisti blogi, ki so mi po mojem mnenju še posebej dobro uspeli, bili zelo dobro brani in komentirani in jih še zdaj rad preberem in ob njih doživljam mravljince? No, sprva sem mislil da bi jih bilo pet, a se nikakor nisem mogel odločiti, zato sem se odločil narediti zmagoslavno sedmerico. Vrstni red je sestavila izključno in samo abeceda…
Blog napisan v zdravniški čakalnici, ko sem čakal na pregled ušesa, ki se je rahlo vnelo. Še zdaj se spomnim da sem pisal s takšno mrzlico, da so se ljudje dregali med seboj in se (oz. poskušali) prikrito hihitali. Na koncu se je ena gospa le opogumila in vprašala kaj tako mrzlično pišem in jaz sem ji odgovoril, da tekst s katerim se bom lahko vedno znova spomnil na svojo preminulo mami. In kar naenkrat so vsi obmolknili, ko sem prišel od zdravnice pa se mi je zdelo, da zvezek ni več na istem mestu kot je bil. Čez nekaj dni sem ga pretipkal in doživel je nesluten uspeh. Mislim, da je bilo ob prebiranju marsikomu jasno, zakaj sem tako obseden s številko 71 in zakaj jo omenim, če se le da. Če me spomin ne vara, sem s tem blogom postavil tudi osebni rekord na lestvici Top 10. Prav pred kratkim sem mu dodal tudi slikico z mojega hrbta (za vse tiste, ki tega ne veste).
Adamsa sem od zmeraj oboževal, a sem ga predvsem v zadnjem letu močno zanemaril. Tistega večera sem končal »ubijalski vikend« in brskal po zbirki CD-jev, kaj naj si zavrtim po poti domov, da me bo napolnilo s pozitivno energijo. In ko sem tako odprl tisto torbico, je bil tam CD, ki ga že dolgo nisem poslušal. In sem se spomnil točno na ta komad, ki sem ga (resnici na ljubo) slišal tudi pri poročilih, ko so imeli prispevek o koncertu v hali Tivoli. No, do doma sem si ga zavrtel dvakrat in se odločil, da ga bom delil z vami. Z njim dejansko nisem hotel nikomur ničesar sporočiti, pesem je carska in pika!
Mojbog, kaj se dogaja z menoj?
Fanatično natipkan blog, ko sem se vrnil iz Mercator centra, kjer sem si privoščil svoj »kosveč« in sem začudeno ugotavljal, da se dejansko ne prepoznam več. Da me nič ne more spraviti iz tira, da sem radosten in da imam ta svet rad. Ko sem se pogledal v ogledalo, sem imel občutek kot da to nisem jaz, pač pa da gledam eno prazno telo, jaz pa lebdim nekje drugje in se nasploh imam fino. Dan in blog, ko sem se odločil, da vse te radosti in ljubezni ne smem zadržati zase, pač pa jo moram deliti ljudem, ki je nimajo, čeprav si je vsak dan želijo. Blog, ki je v neki meri začrtal moje nadaljnje življenje in od katerega ni nič več tako kot je bilo.
Ježeš, ta pa me je razjezila, ja. Še en fanatično natipkan blog, ki sem ga napisal navsezgodaj zjutraj, ko sem pogledal na stran www.izklop.com in opazil kako so nekateri ljudje navdušeni o ideji, da bi se v vipavski dolini zgradila piramida. V sveti jezi sem natipkal tekst, ki sem ga hotel iz word dokumenta kopirati na Izklop pod komentarje, a sem si nato zadnji hip premislil in ga objavil kot blog. Od vsake napisane besede pa še zdaj ne odstopam niti za milimeter! Eden redkih blogov, ki se dotikajo kakšne aktualne tematike, za katere pa vsi vemo, da jih ne maram kaj preveč in se jim najraje izognem.
No, če sem čisto iskren, imam občutek, da mi je celoten Štoparski vodnik po Balkanu uspel odlično, a na to poglavje se vračam vsakič znova in znova in podoživljam tisti lep, deževno-sončen dan v Beogradu. Ne vem kaj me je tako pritegnilo na njem, a zdi se mi čudovit in nek vrhunec celega vodnika, čeprav sem mislil da bi to utegnila postati zahvala na koncu. Zanimivo, da je to edino poglavje za katerega nisem imel naslova, ko sem ga začel pisati. Vsako poglavje vodnika sem imel v glavi zapisano, ko sem zvečer zaspal, a za ta dan nisem in nisem našel primernega naslova. Priznam, da sem ga v celoti napisal v Sloveniji, oz. v Derby baru, ko je po tendi nad mano štropotal dež. Ko sem naredil zadnjo piko poglavja, je dež kar naenkrat ponehal in med oblaki se je pokazalo sonce, sam pa sem se spomnil na identičen prizor, ki sem ga nekaj dni doživel na vrhu Kalemegdana in naslov je bil tu. Po vsem sodeč, je mnenja, da je to moje najboljše poglavje tudi veliko drugih blogerjev in bralcev.
Zgodba, ki se je rodila iz obupa, a očitno vseeno tako prepričljiva, da nekaterih ljudi še zdaj ne morem prepričati, da ni resnična. Heh, celo nekaj blogerk je bilo tega mnenja, ki pa so nato na vsak način želele nadaljevanje. No, zgodbica se je rodila februarja 2005, ko sem objokoval izgubljeno ljubezen (in se smilil samemu sebi). V sneženju, ki je zajelo Novo Gorico, sem se potikal po ulicah in iz čistega dolgčasa zavil v Casino Princess na pivo, kjer sva se za nekaj sekund srečala iz oči v oči z natakarico. Tako neverjetno znana se mi je zdela in verjetno tudi jaz njej, a nisva vedela kam bi lahko dala drug drugega. V hipu se mi je v mislih porodila zgodba in po prihodu domov sem si odprl novo pivo, ga na eks spil in pretipkal to zgodbico ter pozabil nanjo. Našel sem jo povsem po naključju v mapi moje knjige več kot leto dni kasneje in se jo odločil deliti z vami. Čudovita je in še enkrat – le plod moje domišljije.
Mislim da ni nihče od mojih rednih bralcev podvomil, da bo tudi ta blog našel svoje mesto med Top 7 leta 2006. Noč, ko je bilo mogoče čisto vse, ko so se dogajali čudeži in ko sem doživljal takšno radost, da sem imel občutek da sem v transu. Še zdaj ne vem od kod se je vzela, a dejstvo je, da je bilo to eno mojih najlepših Silvestrovih - ever. In zjutraj sem čutil, da moram vse to deliti tudi z vami. Mislim, da nobenega Šnopčka za dušo nisem natipkal tako mrzlično kot ravno tega. Besed nisem izbiral, pustil sem prstom prosto pot in sam napol spal zraven (ja, priznam da nisem bil najbolj trezen, a to ne zmanjšuje dejstva) in želel sem vsem samo najboljše. Najboljše kar lahko nekdo nekomu želi. Tisti trenutek je bila Slovenija moja in jaz njen. In tisti trenutek sem bil vladar vseh planetov. Takšnih blogov ne napišeš veliko. Toda izkazalo se je, da je lahko vsak dan takšen kot je bila tista noč in to radostno jutro in skupaj z vami, se bom pustil presenetiti.
Dragi blogerke, dragi blogerji, drage bralke in dragi bralci. Drage prijateljice in dragi prijatelji. Želim vam eno čudovito Silvestrovo, delajte samo to kar sami hočete in na še veliko blogov v letu 2007.
Vaš
Aleš
happy new year wolf… stay in touch…