Iz volkovega b(r)loga

No, tukaj sem… Oddelal sem zadnji letošnji dan in (mislim) da imam do 2. januarja blažen mir, ki ga lahko izkoristim za počitek, premišljevanje in nasploh za se imeti fino. Na računalniku se mi vrtijo Dire Straits in njihovi Brothers in arms, zunaj pa (kot nalašč) pokajo petarde. Hmnja, novogoričani se jih ne bomo nikoli čisto zares znebili, vse preblizu imamo Italijo in veliko ponudbo pirotehnike. Saj, nekoč v preteklosti, tako zelo oddaljeno se mi to zdi, se je tudi meni to pokanje zdelo zabavno. Bolj kot je počilo, bolj je bilo zabavno. Če smo razsuli kakšen smetnjak, je bilo veselje popolno. A kje je že to… Ne, saj ni tako zelo daleč, gledano v letih, toda to obdobje mojega življenja je mimo. Zaklenil sem skrinjico z neumnostmi ki sem jih v življenju delal in naredil in ključ vrgel proč. To pa ne pomeni, da ne bom naredil nobene več. Oh joj, takšen se še ni rodil in bal bi se samega sebe, če bi kar naenkrat sklenil, da bom postal G. Popolni. Ne, Alex še zdaleč ni popoln, Alex je čisto navaden človek, ki pa je ta trenutek srečen.

Ponavljam se kot papiga in žal mi je za to, a nekako ne morem mimo tega, da vam ne bi tega vsakič znova vsaj enkrat povedal. Se pa spominjam kot bi bilo včeraj začetka letošnjega leta. S Sodelavcem Aleksandrom, ki je enajst let starejši od mene in zelo dobrega srca, sva zaklenila vrata naše črpalke, šla ven na cestišče, si odprla srebrno radgonsko penino in ob polnoči nazdravila. In ob opazovanju ognjemeta iz središča Nove Gorice, sem zaslišal najlepšo čestitko kadarkoli: »prijatelj moj, želim ti, da bi bil srečen.« Nekateri se mogoče celo spomnite mojega zanesenega jutranjega pripovedovanja v kakšnem transu sem preživel preostanek noči. Kako sem bil radosten in kako sem za vsakogar našel prijazno besedo, kako sem bil tako zelo srečen, da sem hotel objeti cel svet in kako sem se radostno smejal, ko sem zjutraj parkiral avtomobil in sem za vrat dobil veliko kepo mokrega snega. Kako radosten in glasen je bil moj smeh… Oja.

Niti predstavljati si nisem upal, da bi bil vsak dan takšen. Da bi se zjutraj zbudil in ob oblačnem vremenu zjutraj rekel – hvala ti, Bog, za ta čudovit dan, ki ga bom preživel srečen. Ne, leto 2006 se še zdaleč ni začelo tako. Začelo se je stresno in se nadaljevalo nekoliko bolje, ko sem nekaj časa celo verjel, da sem s pobegom od nočnih, ubežal tudi problemom. A kot sem medtem tudi že ugotovil, se problemom ne da ubežati. Nikoli in nikdar. In kot se mi je zdelo, da sem to dejansko naredil, tako so prišli za menoj. Bolj trpki kot kadarkoli. Prizadelo me je dekle, ki je mnenja da ima do tega pravico, saj so tudi drugi njo. Z novim šefom nisva bila oče in sin, pač pa gospodar in hlapec in kar naenkrat utehe nisem imel nikjer več, še na blogu ne, zato pa sem se zaljubil v Harry-ja Potterja. Prebral sem pet knjig in začel pisati svojo zgodbo. Izklopix… Hm, že dolgo ga nisem nadaljeval, ampak saj mi ob vseh stvareh s katerimi se ukvarjam zadnje čase zmanjkuje časa še za odpisovanje mailov…

Prišel je konec avgusta. Družbe nisem imel. Denarja ravno tako ne. Bolj kot sem delal, manj denarja sem imel, postal sem totalno asocialno bitje, ničesar si nisem privoščil. Toda če ne bi nikamor odšel, bi se mi zmešalo. In prišel je tisti večer, ko sem prišel domov, prelistal najljubše spletne strani in takrat se je nekaj v meni premaknilo. Grem preštopat Balkan. Ne vem zakaj sem se odločil za to. Ne vem od kod se je zbudila ta želja. Vedno sem sanjaril, da bi naokoli potoval z nahrbtnikom in na štop, toda zdaj sem naenkrat imel to možnost odprto. In tisti večer sem se odločil, da grem… Ostalo poznate.

Po prihodu nazaj pravega časa za razmislek ni bilo. Vso energijo, ki sem jo nabral od dobrih ljudi, mi je v hipu razblinila bivša najdražja, ki je znorela, kakšen oče pa sem, da potujem naokoli in zapravljam denar… Nato še šef, ki mi ni mogel odpustiti, da sem ga prosil za dopust iz danes na jutri. In časa za razmislek ni bilo.

Toda prišel je tisti čarobni 16. oktober. Večer, ki je vse postavil na glavo. Večer, od katerega ne bo nič več tako kot je bilo. Večer, ko sem spoznal, da se v življenju dogajajo tudi čudeži. Po večerji sem nesel vrečko za smeti v večjo vrečo na balkonu in ker je slednja bila čisto polna, sem manjšo vrečko poskušal nekoliko potlačiti… In v isti sekundi me je stresla elektrika. Ko sem študiral kakšna elektrika neki bi lahko bila v vreči za smeti, sem videl kako imam desnico oblito s krvjo. Tisti trenutek se nisem čisto vsega zavedel. Skušal sem ustaviti krvavitev, a ker ni šlo, sem prst trdno povil in šel v zdravstveni dom, kjer je dežurna medicinska sestra takoj zavrnila moje izgovarjanje, da jaz ne hodim zaradi vsake malenkosti k zdravniku – te krvavitve sam ne bi mogel ustaviti.

Sledil je mesec dni premišljevanja in počitka. Pretipkaval sem Štoparski vodnik po Balkanu in ob njem še enkrat podoživljal vso to mini dogodivščino. In nekega dne me je prešinilo spoznanje, da imam ta svet rad. Da imam rad sebe. In da imam rad ljudi okoli sebe. Da ne potrebujem nekoga poleg mene, da se bom imel rad. Spoznal sem, da sem lep. Ne lepotec, toda čudovita je moja notranjost. Spoznal sem, da sem bogat. Ne da imam veliko denarja, pač pa imam ogromno prijateljev in prijateljic. Spoznal sem, da sem srečen. Ker privoščim srečo ljudem okoli sebe. In začeli so se dogajati čudeži, stvari o katerih sem vsa ta leta lahko samo sanjal. Celo nick G**** mi ni več povzročal bolečine v prsih (ne zamerite, enostavno ne bi bilo prav, da bi ga zdaj napisal).

Vrnil sem se na staro delovno mesto in ugotovil da sem tam srečen. Stopil sem v stik z Matejem Sedmakom in v njem spoznal čudovitega človeka in osebo s katero naju marsikaj druži in mislim da je to začetek čudovitega prijateljstva.

Vso to radost sem začel deliti z drugimi ljudmi in več kot je razdelim, več je imam. Ni me strah, da bi se zlomil, ali da bi me preveč stvari naenkrat lahko ugonobilo. Ne more me, ker verjamem. Verjamem vase in verjamem v Boga. Ne moti me, da se mi določeni ljudje smejejo in da nekateri v službi mislijo da se mi je zmešalo. Od nekdaj so bili navajeni depresivnega in črnogledega volka. Volka, za katerega se ni nikoli vedelo kakšen dan ima in ali bo vesel ali razdražen. Toda zdaj imajo pred seboj optimističnega in radostnega volka. In občutek imam, da ni všeč prav čisto vsem, kako naj bi si sicer razlagal neko stvar, ki sem jo slišal danes, a je ne bom napisal, saj moj blog občasno prebirajo tudi moji sodelavci in nadrejeni. Vsak dan je takšen, kot je bil 1. januar letos. Čutim radost in čutim ljubezen. Vse ljudi imam rad, nikogar bolj in nikogar manj. Sina imam rad toliko kot njegovega polbrata Nejca. In oba imam rad toliko kot vsakega človeka na cesti. Tudi ljudi, ki me ne razumejo imam rad. Nič več in nič manj.

Toliko načrtov me čaka za naslednje leto. V prvi vrsti bi rad še naprej bil dober oče mojemu Volkcu. In rad bi bil dober brat in stric in nečak. In rad bi bil dober »mrzel« nečak in rad bi bil dober delavec. In rad bi nehal kaditi in piti. In rad bi prepotoval Evropo in se končno naučil nemško. Tega si želim od vekomaj. Vedno sem samo govoril kaj bi rad, toda nikoli nisem šel dlje od tega. Nisem si upal po poti. Toda letos bo drugače. Ne mislim, preprosto vem. Nikoli ne smeš nekaj misliti ali si želeti, vedeti moraš. Ne želim si biti dober oče, vem da bom. Ne smem si želeti biti dober brat in stric in nečak, vem da bom. Ne smem si želeti biti dober »mrzel« nečak in dober delavec, vem da bom. Ne smem si želeti nehati kaditi in piti, vem da bom to končno storil. Ne smem si želeti, da bi prepotoval Evropo brez denarja in ne smem si želeti, da bi se naučil nemško. VSE TO IN ŠE VEČ BOM NAREDIL V LETU 2007 – MAJKEMI!