Iz volkovega b(r)loga

Po štirih mesecih spet na cesti

Zbudim se ob desetih, poln energije in novega elana. Na telefonu me čaka Matejevo sporočilo – Žal te ne morem peljati od Postojne do Ljubljane, a saj je isto dobiti štop do Postojne ali Ljubljane. No, saj po svoje ima kar prav in do petih popoldne se bom zagotovo že znašel. Lahko bi sicer šel tudi z avtom, a to ne bi bilo to. Potrebujem nekaj meditacije, ko bom vzdigoval prst in potrebujem nekaj iskrenega pogovora neznanca, oz. neznanke, ki mi bo ustavil/a. V miru si privoščim kavo in zmečem v nahrbtnik nekaj osnovnih stvari. Predvsem discmana ne smem pozabiti. Nekoliko sem še slab (temu bo verjetno krivo tudi to, da sem sinoči izpustil večerjo), a bom že še prišel k sebi.

Zunaj me pričaka mrzel a sončen dan in čez nekaj minut že veselo vzdigujem palec proti avtomobilom, ki gredo proti avtocestnemu odcepu Vogrsko. V ušesa mi prihajajo umirjeni ritmi U2 in lahko si priznam da sem srečen. Še bodo dnevi, ko bom utrujen, ko bom zaskrbljen, ko bom žalosten in ko bom pomalem depresiven. A zdaj bodo kratkotrajni. Kako sem se bal te zime, kako sem se spraševal kako mi jo bo uspelo preživeti brez dekleta, katere ime se začne na isto črko, kot čudovita beseda »upanje«. Toda zima je čudovita… Nekaj metrov naprej se ustavi temna Seat Ibiza.

Starejša gospa je slišala že za naše akcije, kot tudi za Mateja in popolnoma nas podpira, njen način razmišljanja pa je z eno besedo čudovit. Vsi smo enaki, med nami ni razlik in ko je nekoč sredi noči zagledala štiri moške, nedvomno južnjaškega porekla, ki so samotno vzdigovali palec, jih je pobrala in jih peljala čisto do doma. Ko je to povedala doma in sosedam, so se vsi po vrsti zgrozili, a ona se jim je le nasmehnila in jim dala vedeti, da se čisto nič ne kesa. Ko se ob semaforju, kjer se pot cepi za Šempas in Vogrsko posloviva, ji podarim en objem in že čez manj kot minuto me pobere gospa s Cliom, ki ima v avtu še svojega očeta in majhnega sina. Če želim me lahko pelje do uvoza na avtocesto. To bi bilo odlično! S starejšim gospodom rečeva nekaj besed na račun Strojanovih in popolnoma se strinjava, da če jim devet let niso podrli hiš, jim tega tudi sedaj, tik pred Božičem ne bi bilo potrebno storiti. In že se moramo posloviti, še prej pa jim povem da jih imam zelo rad in da jim želim en čudovit dan še naprej.

Kdor je budno spremljal moj Štoparski vodnik po Balkanu, se zagotovo tudi spomni zgodbe o dveh kužkih, ki mi jo je povedal podjetnik Damir in še enkrat več se izkaže za resnično, saj mi že po pol ure ustavi avtomobil z nemškimi registrskimi tablicami, starejši možakar, sicer slovenski državljan, ki pa že leta in leta živi in dela v Muenchnu pa mi takoj pove, da on sicer štoparjem ne ustavlja nikoli in nikdar, a zdaj kot da bi mu nekaj reklo, naj mi ustavi. Ko razmišljaš o čudežih… Po poti si poveva mnogo stvari in izvem, da obstaja celo poklic kvalificirani čistilec oken ter še marsikaj drugega, možakar pa je spet eden od tistih za katerim je zelo žalostna življenjska zgodba, a on je znal obdržati pokončno držo in premagati vso grenkobo in življenjske ovire, ki so mu prihajali naproti.

In že sva v Ljubljani. Možakarjevega imena, sicer ne izvem, zato pa sem po nekaj več kot 24-ih urah spet v slovenski prestolnici. Hihihi, tako pogosto nisem prihajal sem niti dve leti nazaj… Noge, ki vsake toliko zavijejo že malo po svoje, me opomnijo, da bi bil čas da kaj pojem in tako si privoščim kosilo v restavraciji Piramida v Šiški, kjer popolnoma presenetim natakarico z mojo željo, naj mi solate ne zabeli in še ko odhajam imam občutek, da ji nekaj ni jasno. Ob čakanju na prijateljico Ingrid pa preberem pisemce, ki mi ga je na božični večer podarila Objemčica Urška. Čudovito je in nekoč v prihodnosti bo zagotovo našlo mesto tudi na mojem blogu.

Kolo pri Strojanovih

Z Ingrid nama ob kavi (hvala Inge) hitro mineva čas in že je čas da se odpravim pred hotel Domino, kjer se tokrat dobimo in gremo v center Roje k družini, ki zadnje čase dviguje toliko (nepotrebnega) prahu, kjerkoli se pojavijo. Na avtobusni postaji poleg italijanskega avtobusa že čaka nekaj avtomobilov in ko si ogledujem, ali nemara ne pripadajo kakšnemu Objemčku, me ženska v srednjih letih (ki mi je zelo zelo znana, a ne morem se spomniti od kod) vpraša, ali sem od objemčkov. Seveda sem, me veseli, Aleš iz Nove Gorice. In že sledi kopica prisrčnih objemov med vsemi. Samo okoli deset nas je, a saj naše število ni toliko važno, važna je radost, ki jo bomo prinesli in seveda darila, ki jih je ogromno, čisto vsa pa so prispevki dobrih ljudi, ki jim ni vseeno. Samo še Mateja moramo počakati. Sploh se ne ustavi, danes je bil v celjskih zaporih.

Končno ga približno petnajst čez peto dočakamo in v koloni se odpeljemo proti vojaškemu centru, kjer je država Strojanovim zagotovila zasilno bivališče. A ne pridemo daleč, saj nas že takoj ob izvozu z glavne ceste ustavi policijska patrulja – ste vi tisti protestniki? Protestniki, kakšni protestniki? V istem trenutku skozi zadnjo šipo zagledamo skupinico kakšnih petdeset ljudi z baklami v rokah, ki se pripravlja na prehod ceste. Ne bojim se jih, sam sebe znam ubraniti, vedno sem se znal, toda kaj pa ženske ki so z nami? Kaj pa avtomobili? Na tekmah v tujini sem se velikokrat srečal z razjarjenimi in celo fanatičnimi ljudmi, toda to nikoli niso bili Slovenci. Vse do danes. Poči nekaj petard, v istem trenutku pa nam policist vrne osebne izkaznice in lahko se odpeljemo naprej skozi gozd.

Malo pred rampo nas ustavi še ena patrulja in tudi oni bi radi vedeli, kateri organizaciji pripadamo. Joj, kaj mora človek čisto zares pripadati kakšni organizaciji, če želi delati nekaj dobrega? Ideja sicer sploh ni slaba in jaz takoj podpišem, da bi se združili v društvo, a mislim da je še prezgodaj. No, kljub temu vsi vljudno odgovorimo, da smo samo povprečni prostovoljci, ki smo družini prinesli radost in darila.

Kar hitro nam uspe znositi vse vrečke na hodnik, Matej pa nam da v podpis svojo knjigo, ki jo nato podari Mirku. Občutek imam, da so vsi nekoliko zmedeni, otroci pa pomalem prestrašeni in ne vedo kaj naj pričakujejo od nas, a navadno v takšnih trenutkih pomaga pesem in ko jim zapojemo Belo snežinko, V dolini tihi in Dan ljubezni, se vsi, še najbolj otroci (le kako ne bi bili zmedeni ob vsem tem kar se zadnje mesece dogaja okoli njih) le sprostijo in pojejo z nami. Klepetamo drug z drugim in Igor ter njegova brata se ne morejo načuditi mojim profesionalno narejenim tatujem. Kako bi vi prišli do njih? Brez skrbi, sporočil vam bom telefonsko številko enega resničnega mojstra, a morali boste priti v Novo Gorico. Če Mitko še dela tatuje, bo tega biznisa zagotovo vesel. Za slovo nam fantje zavrtijo Mileta Kitića in čeprav se plesa ponavadi branim kot hudič križa, me tokrat kar sam od sebe »uhvati ritam« in skupaj z ostalim zaplešem kolo, pri katerem nas vse skupaj več kot prekaša Jelka Strojan, ob čemer ji širok nasmeh sploh ne izgine z obraza. Srečna je. In srečni smo mi. In srečni so otroci, ki nam letijo v naročje in se stisnejo k nam. In srečna so dekleta, ki bi zunaj (na svobodi) prekašala marsikatero samooklicano ljubljansko miss. In srečni so fantje in moški, ki jih za slovo stisnemo in oni nas. Na žalost nam je med našim obiskom pobegnil Cofi. Kličemo ga in ga iščemo, a nikjer ga ni na spregled. Pa tako čudovit kuža je bil in vsi upamo, da bo z njim vse v redu.

Policista nas prosita, če lahko še nekaj minut počakamo, saj se stvari niso še čisto umirile, nato pa iz svojega avta izstopi zgoraj omenjena Esi (joj, upam da sem pravilno napisal ime, ob toliko Objemčicah, si je težko zapomniti vsa imena) in enemu od njiju podari objem. Za nekaj trenutkov obstane kot vkopan, nato pa se le nasmehne in ji ga vrne. Še za nekaj minut se zaklepetamo o njihovem nehvaležnem delu, saj morajo biti 24 ur na dan na straži in že je čas, da gremo naprej. Tokrat se bomo poslovili v baru na obrobju Ljubljane.

Čudež za čudežem

Odločimo se, da ne gremo v zakajeno notranjost (čeprav mene osebno niti ne bi toliko motila), zato se pred vhodom v krogu objamemo in si ob petju in pogovoru nabiramo novih moči. Nikakor se ne strinjamo s policistovo izjavo, da smo prišli ob nepravem času, ampak kvečjemu obratno. Prišli smo ob zelo pravem času, saj smo s svojo radostjo in nesebičnostjo enostavno izničili temno energijo, ki so jo s seboj prinesli protestniki. Enostavno izpuhtela je v zrak, ostala je pa radost in veselje, ki smo jo prinesli mi. Tako odrasli kot otroci so za trenutek pozabili na vse slabe stvari, ki se jim dogajajo, kaj ni že to dovolj? Spet čutim nekoliko utrujenosti, a drugi mi nesebično dajejo energijo. Jutri se bom obvezno moral odpočiti, sicer z zadnjima dvema dnevoma službe v tem letu ne bo nič. A vesel sem, da sem se zadnje dni toliko razdajal, rad sem delil vso to radost okoli in še jo nameravam.

Govorimo o naših načrtih za prihodnje leto in Matej nam predlaga, da bi Silvestrovo preživeli skupaj brez kakršnihkoli substanc (predvsem alkohola) in se zadeli samo s čisto ljubeznijo, obenem pa bi naredili okviren načrt našega delovanja v prihajajočem letu. Ideja je zelo mikavna, a o njej moram še dobro premisliti. Zadnja leta dejansko verjamem, da kar delaš v noči iz prehoda starega v Novo leto, to boš delal potem celo naslednje leto. Mogoče pa vseeno… Še imam nekaj dni za premislek.

Z Esi ugotoviva, da je ona tista, ki me je desetega decembra, ko sem se (mačkast) vračal iz žura v Slovenski Bistrici in točil gorivo na Ravbarkomandi, vprašala, ali sem čisto pravi Objemček (na zadnji šipi sem namreč imel transparent z napisom PODARIM OBJEM), nakar sva se prisrčno objela, nato pa vprašam, ali gre kdo proti Dolgemu mostu, saj moram danes še priti domov.

Prevoz mi ponudi simpatična Andreja, ki je sicer Ljubljančanka, a živi in študira v Novi Gorici, in čeprav je bila namenjena v Škofjo Loko, bo šla naravnost na Primorsko. No, super, ne bo mi potrebno zmrzovati in čakati na usmiljenje. Saj štopati je zares lepo, a na momente tudi kruto. Toda Andreja mi odkrito pove, da je oseba, ki se velikokrat ne more odločiti kaj bi bilo bolje in tako tudi zdaj koleba med tem, ali bi šla v Škofjo Loko in mene pustila na milost ali nemilost, ali bi šla zaradi mene v Novo Gorico, čeprav jo srce več kot očitno vleče drugam. Jaz ji predlagam naj se name ne ozira, saj v štopanju in samoti uživam, a videti je, da mi tega ne verjame preveč. Že sva na izvozu za Vrhniko in zdaj ima zadnjo možnost da si premisli.

»Andreja, prosim te, zavij ven, če boš šla zdaj v Gorico, bo vest pekla mene,« ji rečem in tokrat me uboga.

Na črpalki si izmenjava telefonske številke, da me bo lahko poklicala ali sem v redu, jaz pa se postavim na avtobusno postajo in vzdignem tablico z napisom GO. Po glavi se mi podi tisoč in ena misel in zebe me, ko mimo mene švigajo avtomobili z vseh koncev Slovenije, a z izjemo Audija z goriškimi registrskimi tablicami, katerega šofer mi nedvoumno pokaže, da se bo ustavil le na bureku v bližnjem »kontejnerju«, me nihče niti ne pogleda. Od mraza se že malo prestopam, ko le vklopi desni smerokaz Fiat Stilo bele barve in prijetna ženska s hčerkico mi ponudi prevoz do Logatca. To bi bilo odlično, se bom vsaj malo pogrel. Darja je iz Logatca, ki prostega časa skoraj nima, saj ima poleg treh otrok še službo, faks, je v nadzornem občinskem svetu in še kaj. Kljub temu pa je o nas že brala in nas popolnoma podpira. Nekaj besed spregovoriva tudi z osemletno Blažko, ki jo doma čakata mlajša bratca in že smo v Logatcu. Prijazno zavrnem povabilo na kavo ali čaj, češ da se mi mudi domov in čeprav mi je že trenutek zatem žal, se izkaže, da bi, če bi sprejel povabilo, zamudil srečanje z enim najbolj skuliranih ljudi kar sem jih kdaj srečal.

Robert je montažer iz Idrije, ki me pobere že po nekaj minutah vzdigovanja palca in takoj se vidi, da sva z mišljenjem na isti valovni dolžini. Peljal me bo vse do Godoviča, saj gre v Idrijo, ampak prej bova šla na eno pivo. Z veseljem, a sam sem popolnoma brez denarja. »Ja kdo te je pa kaj vprašal,« se Robert zareži čisto po idrijsko in tudi sam se moram temu nasmehniti. V prijetnem lokalu se izkaže, da sva z Robertom zares sorodni duši. Ne samo da razmišljava povsem enako, brala sva iste knjige in popolnoma enako (ljubezensko) preteklost ima kot jaz. Skoraj bi lahko rekel, da v njem vidim sebe čez dobrih deset let. Seveda je vsega preveč, da bi si lahko zapomnil, a nekaj mi ne da miru. Zakaj sem zavrnil čaj z Darjo (ki bi se mi zelo prilegel), da sem lahko srečal Roberta, ki mi je povedal nekaj stvari, ki sem jih enostavno moral slišati, saj sem si ta vprašanja občasno zastavljal. Kdo ima torej koga tukaj za norca? Res je, čudeži obstajajo in ko enkrat začneš verjeti, te vere ne more nič omajati. Ob pivu sediva kakšno urico in ne morem verjeti koliko skupnih stališč lahko človek najde z enim popolnim tujcem. Čudovito.

V Godoviču je promet redek in temperatura minus štiri stopinje Celzija, a ustavi mi že prvi avto, proti kateremu vzdignem palec. Simon iz Črnega vrha vozi sicer reli, drugače pa se občasno ukvarja z istim problemom kot jaz. Videti je veliko mlajši kot je v resnici in ob ugotovitvi, da ima dejansko že 33 let, jaz pa mu jih ne bi dal več kot 25, se kar ne morem potolažiti. Zanimivo pa, da sem mu prvi sovoznik, ki ga prosi, če lahko gre malo bolj počasi in dejansko me pohvali, ker sem mu pač rekel in ne samo trepetal, kot to počne veliko ljudi.

V Črnem vrhu se me usmili že drugi avto (ki pripelje v razmaku desetih minut za prvim), ki ga vozi starejši in redkobeseden možakar. Želim se sicer zaplesti v pogovor, a videti je, da se mu po glavi podijo drugačne stvari. Že čez petnajst minut se posloviva na vetrovnem Colu…

Sam v noči

Moja predvidevanja, da bom s Cola prišel precej težko, se na žalost izkažejo za pravilna. Še vedno brije burja, kot da bo odnesla vse skupaj, mraz je in tema kot v rogu, tako da me šoferji povečini najbrž niti ne vidijo dobro. Zavijam se v bundo, cepetam na mestu in šklepetam z zobmi ter gledam v dolino. V noč bi moral. V gozd skozi katerega zavija burja. V istem trenutku se bom moral soočiti z najhujšim bavbavom mojega otroštva in najhujšo sovražnico, odkar sem odrasel. Tako me je strah… NE, Aleš, NI TE STRAH!!! Bilo te je, ko si bil sam v noči. Zdaj nisi več. Po celi Sloveniji imaš prijatelje. In ne samo po celi Sloveniji, po celi Evropi so tvoji prijatelji. Svet je tvoj dom. Ne morem v temo in burjo. LAHKO! Spomni se Robertovih besed, ki ti jih je rekel še malo prej – tu je Bog, takoj za njim pa si tukaj ti. Vidva sta eno. Naredi to.

Stisnem pesti, jih dam v žepe in zakorakam po dolini navzdol. Luna mi nekoliko osvetljuje pot in burja mi poriva mojo AJ kapo z glave. Tresem se od mraza in stiskam zobe ter ovratnik bunde čimbolj navzgor in čez ušesa. Če bi Bog želel da te poti ne prehodim, bi mi poslal avtomobil, ki bi mi ustavil. V eni uri štopanja, bi mi eden od petnajstih avtomobilov zagotovo ustavil. Toda on je želel da se spoprimem z mojima najhujšima strahovoma. Kako je zavijala burja tistega dne, ko sem se vrnil iz nočne in na mizi našel listek da je odšla in naj je ne kličem. Kakšen nečloveški hrup je to bil… In kako trdna je bila tista tema v minutah, ki sem jih kot majhen otrok moral preživeti v kopalnici… Bom sploh kdaj lahko pozabil na vse to? Aleš, ne boj se, ne tema ne burja ti ne moreta škodovati. Če se že moraš česa bati, se boj omrzlin in kakšne divje živali, ki bi jo mogoče lahko prineslo mimo. Misli na lepe stvari v tvojem življenju, misli na radost, ki si jo delil zadnje tedne. Misli na vse to kar te še čaka v naslednjem letu… Prstov ne čutim več, čeprav hodim kolikor hitro morem, tudi pogled je podoben pogledu skozi razmazano steklo, tresem se in noge me ne držijo več. Gospod, pomagaj mi, šel sem v noč, zdaj ne morem več…. Slušaj ljubav kako dolazi… Telefon, ob tej uri? Le kdo bi me lahko klical? Aleš… Saj ni mogoče. V nekaj besedah se sporazumeva in že čez kakšne pol ure, ko se ogrevam le s tekom v dolino, sedim v razbeljeni notranjosti rdečega Aleševega Peugeota in si globoko oddahnem, medtem ko mi njegova Darja z orokavičenimi rokami greje ušesa.

Od van der Volka do Peacehitcherja

Domača vrata odklenem ob polnoči in pol in tokrat nimam moči niti za tuš, kaj šele za gledati maile. Samo na hitro vzamem en Lekadol, se slečem in se stisnem pod toplo odejo. Še se tresem, a ušesa spet čutim in prste na nogah ter rokah ravno tako. Mislim da je šlo za las, čisto mimogrede bi se lahko spotaknil in se ne bi zmogel več pobrati. Toda moj brat (takšnemu človeku kot je moj Aleš resnično ne morem reči prijatelj, saj bi ga ta beseda dejansko razvrednotila) je prišel pome in spet poskrbel zame. A tudi on dobro ve, da se lahko kadarkoli zanese name. Ker to je pravo prijateljstvo.

Danes zjutraj sem (še vedno izčrpan, oz. »preforsiran«, čeprav sem jo kot vse kaže odnesel brez prehlada) vstal in v glavi sem zaslišal samo eno besedo – Peacehitcher. Da, ta bo prava. To ne pomeni, da se na Volka ne bom več odzival, konec koncev si človek vzdevka ne izbira sam, če pa si ga že (kot sem si jaz vzdevek Volk), si ga ne more kar tako spreminjati. Toda s to besedno zvezo bo (heh…) volk sit in koza cela. Na prvi pogled med imenom Peacehiker (izg. Pishajker) in Peacehitcher (izg. Pishičer) ni pretirane razlike, tako bom lahko v svet odšel z imenom, ki se na prvi pogled ne razlikuje od Matejeve želje naj uporabljam njegov vzdevek, jaz pa tudi ne bom imel občutka da sem komurkoli karkoli ukradel. In kdor bo želel spremljati mojo pot neposredno, je že zdaj vabljen, da mi na Peacehitcher@gmail.com pošlje mail in v njem naslov, na katerega bi želel dobivati pisma s poti.

Upam, da je bilo teh deset dni dovolj zanimivih za vas in da mi je oproščeno, ker nekaj dni nisem objavljal, čeprav je moj namen bil, da bi do 13. januarja 2007 vsak dan objavil vsaj en blog, naj bo še tako malenkosten. Toda na žalost mi ni uspelo. Sem pa zato doživel štiri čarobne dni, ki so mi še enkrat več dokazali, da je moja vera močna in da je svet lep in prijazen. Če le greš vanj poln radosti in z mahajočim repom.

Lep pozdrav

Aleš (Peacehitcher)