Iz volkovega b(r)loga

Pozdravljeni, dragi moji bralci. Opravičujem se za nekaj dni molka, saj sem na božični večer izpuhtel kot kafra in vse do danes ni bilo za menoj ne duha ne sluha. Resnica pa je, da sem bil v zadnjih dneh tako zaposlen in toliko stvari sem delal, da se nisem računalniku niti približal, kaj šele da bi karkoli pisal. Našel se je čas za pregledati maile, kaj več pa res ne. Ampak pojdimo lepo po vrsti…

Ubijalski vikend

Kljub nažiganju Siddharte, mi v petek zvečer uspe zaspati dokaj kmalu in kljub nočnemu klicu mojega brata Aleša, mi uspe vstati ob petih zjutraj, na hitro spackati en blog in oditi v službo. Naš šef je zaradi bližajočih se praznikov izredno dobre volje in čas nama zelo hitro mineva, kljub tisti preklemanski zaspanosti, ki me ob ubijalskih vikendih prime okoli petih popoldne. Okoli osmih me preseneti Matejev klic – bom jutri pripravljen na objemčke v Novi Gorici okoli devetih dopoldne? Žal, Matej, ne bom, ker delam, lahko pa prepričam šefa, da me spusti za pol ure, da pridem pogledati naokoli. Zmenjeno! Vseeno pa me dve minuti pogovora napolnita s pozitivno energijo. Le kako mu to uspeva? Toda nekoč bo to tudi meni… Šef mi dovoli, da si odmor za malico vzamem že dopoldne. Po prihodu domov si privoščim le vroč tuš in po nekaj straneh knjige Smeh na vseh poteh trdno zaspim.

Ob petih zjutraj me spet zbudi moja radiobudilka in med pitjem instant Nescaffe kave skeniram računalnik in se spomnim, da je članek o blogerjih v Nedelu prestavljen na naslednjo nedeljo, kot me je pred par dnevi obvestila novinarka Jana Zupančič. Toda je pa zato danes dan, ko bomo objeli celo Slovenijo naenkrat. Kako rad bi bil danes prost in obvozil celo državico, od Obale do Prekmurja…

V službo pridem tokrat že pred šefom. Zaspano jutro nama prekinjajo le smučarji, ki bodo v bližnji Italiji in Avstriji izkoristili ta čudovit in sončen dan. Ob devetih se preoblečem in odidem v Novo Gorico, toda Mateja in Nejca iz Tolmina dočakam šele malo pred deseto. Vseeno podelimo nekaj objemčkov redkim ljudem na Bevkovem trgu in Matej me vpraša, če pridem zvečer objeti Ljubljano. Joj kako me mika, toda vem kako se počutim ob nedeljah zvečer po oddelanem vikendu, bom zmogel voziti in pozneje ljudem deliti radost? Seveda boš, Aleš, prosim te, pridi. Okej, bom, obljubim da bom!

Čas si krajšam s pranjem vozišča na črpalki. To je dolgočasno delo, ob katerem pa čas kar hitro mineva. Ker nafta za razliko od bencinov ne izhlapi, ampak ostane ob njenem politju masten madež, imamo ob nedeljah generalno čiščenje cestišča. Celega polijemo z vodo, nato pa potresemo z razmaščevalnim praškom, zribamo s sirkovo metlo in splaknemo z vodo. Vse skupaj ne bi bilo tako zelo težko, če bi naše cestišče imelo nagib, da bi voda sproti odtekala, ampak ti, bolj kot jo pometaš (veslaš), bolj priteka nazaj. Ob »veslanju« me obiščeta Aleš in Darja, ki sta zgladila vse nesporazume in me vprašata ali grem z njima na kosilo v Trattorio da Giani, ki naj bi bila idealna za žur, ki ga pripravljam 13. januarja. Šef, lahko grem? Seveda, kar izvoli. Gostilna je zelo lepa, tudi hrana je odlična in porcije so ogromne, a pijača in pogrinjki so dragi kot žafran. Malo bom moral še premisliti… Za kosilo ob katerem si obliznemo vse prste, plačamo petdeset eurov in okvirno si rezerviram termin, vendar pustim možnost preklica še odprto.

Po povratku v službo, se pravo delo neha. Le sem ter tja k nam zaide kakšen Italijan, v glavnem pa s šefom sloniva ob barski mizici in obujava spomine na leta nazaj in na čase, ko sva bila vajenec in šef na manjši vaški črpalki v Šempetru. Toliko let se že poznava… Drugi delavci ne bodo nikoli razumeli najinega odnosa, a nikoli nisva bila samo šef in delavec. Včasih mi je bil že kot oče, ki ga nikoli nisem imel in jaz sem včasih bil kot eden od njegovih otrok. Toliko dobrega mi je naredil, toliko neumnosti mi je oprostil in čeprav me včasih pred drugimi nalašč obravnava bolj strogo, mu (tako kot še marsikomu drugemu) nikoli ne bom mogel vrniti vsega kar je naredil zame. Rad ga imam.

Kar dvojno se mi dela pred očmi, ko se nekaj po osmih zvečer odpravim proti domu. Rad bi šel spat, a obljubil sem da pridem in jaz svoje obljube držim… Doma si privoščim dolg in vroč tuš, se ohladim in toplo oblečem in počutim se kot nov. Pripravljen osrečiti ljudi, ki bodo pripravljeni sprejeti naše darilce.

Objemčki na sveti božični večer

Bryan Adams me polni s pozitivno energijo, ko jo pičim po prazni cesti in vsake toliko prehitim kakšen počasnejši avto. Kar precej sem zaspan, a trma me vleče dalje. Da se bom vsake toliko moral tudi pretegniti in iz sebe spraviti zadnje koščke energije, sem vedel že preden sem se začel z objemčki ukvarjati. Malo pred Ravbarkomando mi zasveti lučka goriva. No, prav, bom pa spil še eno kavo.

Dočaka me neprijazno vreme in moja največja sovražnica – burja, ki zavija prek mosta, kot da me želi odpihniti. Vseeno napolnim gorivo do roba in v topli notranjosti me pričakata dve simpatični in nasmejani prodajalki – kam pa kam? V Ljubljano deliti objemčke, sta slišali že za nas? Seveda sta in veseli sta, da obstajajo ljudje kot smo mi, ki delajo nekaj tako zelo lepega. Vsako posebej trdno stisnem in jima zaželim mirno noč. Tudi jaz vem kako je delati na Božično noč, deset let je bila vsaka rezervirana zame, toda danes je naletelo tako, da jaz dajem radost ljudem, ki morajo iz takšnih ali drugačnih razlogov delati. In počutim se odlično.

Slušaj ljubav, kako dolazi… se začne oglašati moj telefon že čez nekaj kilometrov. Špelčy, Objemčica iz Domžal bi želela da jo pridem iskati in greva skupaj v Ljubljano. Če želim, lahko pozneje prespim pri njej. Zagotovo jo grem iskati, o spanju bom pa še premislil, saj sem naslednji dan povabljen na božično kosilo k sestri, svaku in nečaku.

Avtoceste že dolgo nisem videl tako zelo prazne, morebiti nazadnje takrat, ko sem se pozno ponoči vračal iz Kaiserslauterna proti Muenchnu. Toda slišim oddaljeno pokanje močnih petard in nebo vsake toliko razsvetli ognjemet. Kaj ima pokanje veze z Božičem in Jezusovim rojstvom? Se kdaj poka, ko se rodi novo človeško bitje, ali se je čimbolj tiho, da se ga ne bi zbudilo? Kje je duh tiste lepe Svet noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč… Kje je spoštovanje do tega čudovitega praznika, ko ni važno kdo si, kaj si in kakšen si, ko smo vsi enaki, ko se vsi tiho poklonimo Jezusovemu rojstvu, več kot dva tisoč let nazaj? Dandanes je tudi Božič samo še gola komercializacija. Vse je naprodaj, kar je le lahko.

V Domžalah sem popolnoma prebujen in ker sem vozil precej počasi, sva s Špelo že precej pozna, a nič hudega, zagotovo bova prišla pred polnoči. Bova sploh našla parkirni prostor? Ja, zagotovo ga bova, v nasprotnem primeru pa nama ostane lepo število parkirnih hiš. Za dve urici parkiranja bom pa že še izkašljal.

Toda uspe nama parkirati zelo blizu centra in podvizava se proti Prešernovemu trgu. Čakajo naju že. Ni nas veliko, a vseeno dovolj. Razdelili bomo vso radost, ki jo po napornem dnevu še imamo. Objeti stojimo v krogu in Matej nam pove, da je pet avtomobilov, polepljenih s transparenti in polnih Objemčkov in Objemčic danes prekrižarilo celotno Slovenijo podolgem in počez. Ostala nam je le še Ljubljana. Nekje so našli tudi zapuščenega kužka, ki bo odslej naša maskota, slišal pa bo na ime Cofi. Čudovit je. Oziram se po obrazih, vsi najbolj radostni Objemčki smo tukaj in tako sem srečen, da sem tukaj z njimi… Iz cele Slovenije smo, v naši družinici pa se je tokrat znašel tudi fant iz Kanade. Naš namen je oditi v Stolno cerkev in ko se bodo vsi rokovali, bomo mi podelili objeme.

Pot nas vodi mimo polnih šankov, polnih razigranih (ali pijanih) ljudi in okoli vratu se mi vrže gospa, stara okoli štirideset let. »Da ne boš mislil, jaz se zafrkavam, veš,« mi nato izreče. »Ali se, ali se ne, kakšna je pa razlika,« se ji nasmehnem, ko iz objema spustim njenega moža in odidem dalje.

Pred cerkvijo ni žive duše, razen starejše gospe, sumljivo podobne Mileni Močivnik in njenega spremljevalca, ki imata na vrvici vsak svojega kužka. Kaj naj zdaj naredimo? V cerkev ne moremo, preveč je polna in Polonca, ki se izmuzne skozi vrata, se že čez deset minut vrne in odkima z glavo. Ni šans da se vsi izmuznemo notri, ljudje so natlačeni kot sardine. Počakati moramo na konec polnočnice.

Razkropimo se po centru po dva in dva in uspe nam podeliti nekaj objemov. Policist, ki je še malo poprej skoraj napisal kazen Mateju zaradi napačnega parkiranja že stopi proti meni, nato pa se zadnji trenutek premisli – če ga bo videl nadrejeni, ga bo nasrkal. Zaradi objema? Na Božični večer? O moj Bog, menda ja ne…

Stopim do Mateja in ga vprašam, če ima kakšno idejo pod kakšnim imenom bi lahko potoval prek Evrope naslednje poletje. Imam nekaj predlogov (Joybringer, Peacebringer, Joyrider), toda nobeno se mi ne zdi kaj preveč izvirno. Kot Volk ne morem potovati naokoli. Globoko v človeški zavesti je volk še vedno nekaj zlobnega in podlega. »Potuj kot Peacehiker,« mi odgovori. Toda tega ne morem, Peacehiker je vendar on. »Ne, Aleš, Peacehiker je lahko vsakdo, ki se odpravi v svet deliti radost in spoznavati samega sebe. Želim da se pozabi, da je Peacehiker Matej Sedmak in želim, da ko se boš nekje predstavil kot Peacehiker, bodo vsi ljudje rekli – a ti si tisti, slišali smo že zate.« Ampak ne vem, to se mi zdi tako zelo posrečena besedna igra, tako izvirno in domiselno ime… Ne vem če ga bom zmogel uporabljati, cel čas bi imel (kljub njegovim besedam) občutek da sem mu nekaj enostavno ukradel.

Vrnemo se pred cerkveni vhod. Ljudje že zapuščajo mašo in vsake toliko uspemo komu še bolj polepšati ta večer. Toda čutim da nisem več pravi. Moja energija se je spustila globoko pod nulo, čeprav jo še vedno poskušam nesebično razdajati vsakomur, ki poleti v moj širok objem. »Spravite se delati kaj bolj pametnega,« mi zasika starejša gospa v krznenem plašču in visoko zaviha nos. Moja morala je v hipu na dnu, le kako more reči kaj takšnega? In malo prej je poslušala o radosti in ljubezni. Ja, veliko je zlaganih vernikov, ki hodijo k maši samo zato, da se vidi da so tam res bili, v resnici pa se ne držijo niti desetine Jezusovih naukov. Kakšna dvoličnost, kakšna zlaganost… V ušesih mi odzvanjajo njene besede, ko se mi približa slabo oblečen in neurejen moški – jaz bi objem. Trden in iskren stisk dveh odraslih moških. Nekaj deset sekund se kar ne moreva odtrgati drug od drugega – rad te imam, moj prijatelj in en lep večer ti želim. »Tudi jaz tebi,« mi odgovori in že ga ni več. Gospa je pozabljena. Kot da je nikoli ne bi bilo. Naj živi v svojem namišljenem svetu, kjer misli da lahko vse, ker ima nekoliko več denarja kot drugi, v resnici pa je na istem nivoju kot ljudje, ki jim je odhod k polnočnici izgovor za popivanje.

Cerkev se je medtem izpraznila in vanjo odidemo mi in srečamo Špelo, ki se je pred pol ure nekam izgubila. Udeležila se je polnočnice, a moški ki mu je ponudila objem se je zmedel in ji odgovoril, da bo stisk roke dovolj. Snamem svojo kapo in se prekrižam. Tako lepo je in tako rad bi podelil objem g. Uranu. Spoštujem ga, iz dna srca ga spoštujem. Nadškof Uran je zame ideal kakšen bi pastir moral biti, čeravno je cerkvenim krogom kardinal Rode bolj pri srcu. A zdaj ni čas za takšna razmišljanja, saj nas preseneti tih, a vseeno odločen in oster glas varnostnikov- kar ven, kar ven! Ven, zakaj? Mar smo kaj slabši od ljudi, ki so do zdaj bili tukaj? So oni boljši od nas, samo zato ker so se udeležili maše, mi pa smo se prišli pokloniti zdaj? Ne bodo se prerekali z nami, cerkev se zapira in mi jo moramo ta trenutek zapustiti. A Mateju je kljub vsemu uspelo priti do nadškofa Urana in ga tudi objeti. V zadnjem hipu se premagam, da ne rečem kaj pikrega, toda zunaj iz mene izbruhne vse razočaranje, povezano z mojo utrujenostjo: »še en razlog več, zakaj ne maram RKC!« Žal mi je za te besede, toda nisem jih zmogel zadržati. Kot človek brez enega samega zakramenta sem pokazal spoštovanje do ustanove, prišel sem z dobrimi nameni, oni so me pa vrgli ven? Kje je tu pravica?

Po poti nazaj proti Prešernovemu trgu začutim kako sem dejansko izmozgan. Iz sebe sem spravil zadnje atome moči, niti govoriti ne morem več. Nisem jezen, nisem žalosten, nisem razočaran, nisem vesel, nisem radosten…. Nič nisem. Trenutno sem prazna lupina, ki si želi le počitka. Tudi Mateja ne morem poslušati, ko nam govori in tudi pesmi Dan ljubezni ne morem zapeti, v zadnjih štiridesetih urah je bilo preveč vsega in ko mi Špela potrdi, da pri njej zares lahko prespim, se počasi odpeljeva nazaj proti Trzinu in Domžalam.

Božič v postelji

Ko se uležem, začutim kako me boli, da so nas tako grdo vrgli iz cerkve in čeravno sem utrujen, ne morem zapreti oči in zaspati in s Špelo se še celo uro pogovarjava o tem lepem večeru, ki smo ga tako lepo preživeli. Mogoče sem se izneveril tradiciji, saj sem na božične večere navadno za moje najljubše spletne strani, oz. forume (in tudi bloge) napisal Božične poslanice in tako delil radost virtualnim prijateljem. A tradicija ni vse in danes sem radost delil pravim ljudem. Tudi takšnim, ki so šli k polnočnici zato da so trenutek pozabili na vse probleme ki jih imajo doma, nato pa smo jim upanje da na tem svetu niso sami dali še mi. In takšna stvar odtehta tudi moje tresenje telesa, ki je posledica tega, da mi je dejansko zmanjkalo moči. Če bi začelo goreti, ne bi zmogel moči vstati. Ne zavedam se, kdaj trdno utonem v spanec.

Občutek imam, da ne spim še niti pol ure, toda nekaj me žgečka po obrazu kot nadležna poletna muha, ki jo sicer prepodiš, a že čez nekaj sekund je nazaj. Pogrnem se čez glavo, nato pa se le zavem, da nisem v svoji dobri stari postelji, ampak na neznani, v neznani sobi, v neznani hiši. Kje sem? Aha, saj res, v Domžalah, prespal sem pri Špeli… Počasi vstanem in začutim kako sem še vedno zaspan in predvsem utrujen. Že ko si ob nedeljskih večerih ne privoščim potepanja, ampak grem spat ob desetih zvečer in vstanem ob deveti zjutraj, sem še cel ponedeljek kot ožeta cunja, kaj šele zdaj, ko je mano le nekaj uric spanja. Toda moram na Primorsko, sestra in njena družinica me čaka. Toda ob jutranji kavi izvem stvar, ki me popolnoma šokira…

Celo pot mislim samo na to in bolj kot se želim skoncentrirati na cesto, bolj mi misli uhajajo k temu. Na Ravbarkomandi se moram ustaviti in spiti še eno kavo, obenem pa polepšam dan neznani osebi. Natakarju moram kar nekaj časa razlagati, da želim plačati kapučino prvemu, ki ga bo naročil. Vse želi vedeti, zakaj to delam, kdo sem, kaj naj mu reče… Na koncu se le nasmehnem, mu podam flyer www.objemislovenijo.net in mu rečem, naj gospodu ali gospe sporoči le to, naj »da naprej«.

Oblačno in turobno vreme ob prihodu na Primorsko zamenja sončen in nekoliko vetroven dan. Tako čudovito je in tudi moje razpoloženje se v hipu spet dvigne na tisto super raven, ki sem jo navajen v zadnjih nekaj tednih. Po še eni kavi se odpravim k sestri in ob odlični (ne laskam, ampak kar je res, je res) hrani in prijetnem klepetu, se mi začne počasi dremati. Poigram se z nečakom Miho in čutim, kako me zapušča stanje budnosti, tako da na koncu skoraj hkrati zaspiva, on v svoji posteljici, jaz pa kar na fotelju…

Čez kakšno urico rahlega dremeža se opravičim in se odpravim proti domu. Kako lep je moj brlog. Splačalo se mi je narediti popolno generalko, saj tako lepo diši in tako prijetno je. V tem trenutku me ne bi smelo biti sram, čeprav dobil na obisk samo angleško kraljico. Rad bi se usedel za računalnik in z mojimi bralci delil izkušnjo tega čudovitega božičnega večera, a ne gre, preveč sem utrujen in nimam pravega navdiha. Samo malo se bom ulegel, nato pa vstal in poskušal kaj napisati. Trudim se držati oči pokonci, a v petih minutah me zmanjka.

Moj spanec je nemiren, kar naprej se zbujam in spet zaspim, predramim se vsakič ko se obrnem, dokler me ne zbudi lakota okoli devetih in pol. Na televiziji se vrti Lost, a kljub dolgemu spancu, nimam moči ne za gledati televizijo, niti za si pripraviti karkoli za jesti. Na hitro pregledam maile in vidim da bomo jutri, 26. decembra objeli družino Strojan. Bi šel zraven? Seveda bi, kaj pa naj drugega delam? Mali Volkec se še vedno potepa bo Bosni s svojo mami in očimom. Štopal bom do Postojne, tam pa me lahko Matej pobere in me vzame s seboj do Ljubljane. Pa bom tudi rojstni dan naše državice preživel na en čudovit način. Vrnem se v posteljo in v roke vzamem knjigo Peacehiker – Okoli zemlje brez denarja. Enkrat sem jo že prebral, ampak še enkrat jo moram. Zagotovo bom odkril kakšno stvar, ki sem jo prvič spustil. Po pol ure, me ob odprti luči spet zmanjka.