Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Na, danes imam spet en kup tem o katerih bi lahko pisal v tem zgodnjem jutru. No, pred menoj je nov ubijalski vikend in spet bom v nedeljo zvečer podoben človeku pod vplivom LSD-ja in… Ne, rekel sem, da danes ne bom o tem… Sinoči me je malo pred spanjem poklical moj »brat« Aleš (večkrat sem ga že omenil, to je moj dolgoletni prijatelj na katerega se lahko vedno zanesem, on pa name, ki me nikoli ne bi pustil na cedilu in ki ga ne bi izdal tudi za 500 milijard evrov, ker je naredil zame vse preveč dobrega). No, v glavnem, okoli enih in pol me on zavrti in takoj sem vedel da nekaj ni prav. Njegov glas je bil zamorjen in pijan. In čisto nič ni spominjal na dobrega starega Aleša, ko me je vprašal če grem na pivo z njim. Seveda sem rekel da ne morem, ker moram ob petih vstati, ampak naj mi kar pove kaj je narobe. In potem mi je začel kar sam razlagati, kaj mu je.

In čisto na kratko. Šel je ven s klapo in s svojo punco, s katero sta skupaj že nekaj let. Ob polnoči je ona ratala ful zaspana in sta pač šla k njemu in spat (dobesedno). Nakar jo čez pol ure pokliče njen dolgoletni prijatelj (sicer znan goriški DJ) in jo povabi če pride malo pogledat na eno žurko. In je seveda rekla da gre. Vprašal jo je če naj gre z njo in je odgovorila da gre raje sama, da ne potrebuje avtomobila, ker gre pred svoj blok iskat svojega in da potem ne pride spat k njemu, da bo šla domov. Nakar je mojemu bratu seveda totalno zatežilo in je poklical mene, saj se je želel nekomu zaupati. Hmmm, potem pa se je seveda začelo šele zares zapletati. Ker ona ga je med najinim pogovorom klicala, on pa je njene klice vtrajno zavračal in čvekal z mano. Hm! Kot prijatelj bi moral najbrž še naprej držati ramo in ga tolažiti (pa čeprav samo prek telefonske slušalke), toda moja reakcija je bila popolnoma drugačna. Ker si vedno poveva kar si misliva, sva se malodane sprla, ker sem mu rekel naj ne igra užaljenega gospoda, ker bi bilo škoda. Ampak on je seveda dvojček in se je odločil da bo držal nos. Tako sva se pogovarjala še kakšnih 15 minut, (medtem je njegovo dekle še dvakrat klicala in poslala SMS, vendar je on ni jebal pet posto) in se na koncu poslovila kot še nikoli doslej. Skoraj brez pozdrava, čeprav je to mogoče posledica tudi njegove depresije, oz. zamorjenosti.

Vendar pa mu nekako ne morem dati prav. Ona ni naredila lepo (glede na to da je sama silila spat), vendar pa tudi njegova reakcija ni primerna. Ej, če pa jaz kaj sovražim, je to to, da mi kdo butne slušalko dol, ali pa da se mi noče oglasiti, ker drži nos. Ne vem, ampak meni se to zdi tipičen primer nezrelosti, oz. otročjosti. Če si človek, se boš pač pogovoril tisti moment, ali pa boš samo rekel: ’se dobiva tam in tam ob tej in tej uri’. Ne oglasiti se samo zaradi užaljenosti pa je nekaj kar najbolj sovražim, ker potem enostavno ne veš pri čem si. Hm, Aleš, z vsemi častmi, ampak tokrat mislim da si ga polomil. No, morebiti pa je to samo moje razmišljanje in bi večina ravnala tako… Ne vem, ampak kako že pravim jaz? Kdor se zna opravičiti iz srca, mu je pol že odpuščeno, vprašanje pa je ali je težje odpustiti ali se opravičiti. To pa je tema, ki sem jo že obdeloval in zagotovo jo bom še kdaj.

Zunaj se dela lepa sobota, mogoče pa bo prav prijetno delati. Zvečer bom poklical Aleša in ga vprašal kako se je vse skupaj razpletlo, da se vsaj slišiva (ker dvomim da je v resnici jezen name), jaz pa grem počasi spat, dovolj je bilo, vam vsem pa želim lep dan in čim več uživaškega predbožičnega lenarjenja.

In še nekaj. Če ste se pravkar skregali z njim/njo… Ne mečite slušalke dol ali prekinjajte klica. To je nekaj najgršega kar lahko naredite.

Vaš Volk