Iz volkovega b(r)loga

Spogledala sva se in najine oči so govorile isto – greva, vsaka sekunda je vredna več kot vsak euro. Zagotovo to ne bo podobno podeljevanju objemčkov na ulici, toda zato bo veliko lepše. Polepšati dan ljudem, ki bodo vedno označeni kot retardirani, ki jih družba ne bo nikoli sprejela kot sebi enake, ob srečanju s katerimi skoraj vsakdo pogleda v tla ali daljavo, ali le pomisli na »ubogega otroka«. Najslabše kar jim lahko naredimo.

Tudi sam sem bil takšen. Smilili so se mi in odvračal sem pogled od njih, stresel sem se ob misli nanje, nisem hotel sprejeti dejstva da so del družbe. Pomiloval sem jih. Vse do spremembe moje osebnosti v zadnjih nekaj mesecih. Ja, zares smo vsi enaki. Vsem bije srce v prsih. Vsi čutimo, vsi imamo nekoga radi, vsi smo žalostni, vsi smo veseli. Vsi smo enaki.

Po stopnicah priteče medicinska sestra in se prisrčno nasmehne, ko opazi najina transparenta. O nas je brala v Jani. Če lahko greva gor? Seveda lahko, vendar tukaj ni otrok, ampak samo starejši ljudje, ki okrevajo po srčnem infarktu ali po srčni kapi. Zagotovo naju bodo veseli.

Tudi medicinske sestre v zgornjem nadstropju so naju vesele in tudi one so že slišale za nas. Ne morejo verjeti, da obstajajo ljudje, ki delajo nekaj tako lepega. In da pridejo tako nepričakovano. No, tudi mediji niso nič napačnega. Vsi pišejo o nas izredno pozitivno in ozaveščajo Slovenijo o nas. Le kaj bi si medicinske sestre mislile o naju, če o nas ne bi pisali? Bi naju sploh pustile k pacientom?

V sobi sta dva starejša bolnika, eden trdno spi, drugi pa ne more govoriti… Vam lahko podarim objem? Ne more govoriti in ne more se premikati, toda njegove oči mi povedo vse. Nežno mu položim roke na koščene rame in mu položim glavo na prsi. Ne premikam se, samo poslušam kako umirjeno diha…

»Rad vas imam, želim vam vse najboljše….« na koncu zašepetam.

Naslednja izkušnja je še bolj pretresljiva. Prisrčno se smejemo izjavi starejše gospe o mojih mrzlih rokah, toda čez nekaj minut nam vsem po licih drsijo solze. Nočem jih obrisati, z desno roko držim presušeno roko, z levico jo božam. Ne potrebujeva besed, gospa je začutila mojo radost. Pri tem začne ihteti tudi druga gospa… tudi njo objamem. Mojbog, tako lepo je, takšno radost čutim do dveh žensk, ki ju še nikoli nisem videl in onidve čutita mojo. Toda mene in Polonco že čaka desetina otročičkov.

In ne, danes se ne bom hvalil kako je bilo in kaj sva delala. To je bilo med nama in njimi in ne bi bilo prav, da to izve še kdo. Lahko bi vam pisal o Jasmini in Roku, ki dirkata naokoli v invalidskih vozičkih, lahko bi vam pisal o Jankotu, ki skrit v telesu dvanajstletnika samo čaka na vikende, ki jih preživi doma, lahko bi vam pisal o fantu, katerega imena nisem izvedel, ki se nama je smejal na vsa usta, lahko bi vam pisal o Sladjani, ki so jo njeni romski starši zapustili, lahko bi vam pisal o petletnem Nikotu, ki ima čudovite oči in je svojo življenjsko energijo podaril bratu dvojčku, lahko bi vam pisal o Vesni…

Vesna je devetnajstletna punca, ki se je prebudila ob najinem prihodu. Tako zelo lepo dekle je, tako čudovita in tako popolna. Nisem mogel odtrgati oči od nje in nisem mogel spustiti njene roke. Njene črne oči so me uročile, ko so strmele v moje in mislim da je bil to eden najlepših trenutkov v mojem življenju. Tako zelo popolna je. Ne vem če je razumela vse lepe stvari, ki sem ji jih govoril, a stavil bi, da je temu bilo tako. Samo gledala sva se in nihče od naju ni premaknil pogleda niti za milimeter. Božal sem jo po roki in po obrazu in ji poleg objemčka podaril nekaj poljubov na ličke. In vem da je vedela, da ji podarjam nekaj čudovitega. Nekaj kar ni usmiljenje, kar ni sočustvovanje, nekaj kar ne podari zdrav človek invalidnemu otroku, ampak da ji podarjam nesebično ljubezen. Tisti trenutek sem se v Vesno na nek način zaljubil in mislim da bi lahko ostal ure z njo in gledal v te čudovite črne oči…

Dve uri sta nama s Polonco minili v trenutku. Vsakemu otroku posebej sva se posvetila. Za vsakega sva vprašala medicinsko sestro kako je z njim, kako se imenuje in koliko let ima. Dve uri sta nama minili kot v transu, dokler se nisva zavedela, da sva že pozna. Oba sva bila dogovorjena.

Toda sam sem potreboval nekaj meditacije. Po vsem tem kar so mi dali vsi ti čudoviti otroci, nisem mogel naravnost domov in živeti svojega življenja, kot da se ni zgodilo nič. Potrebval sem nekaj. Polonca me je pustila na avtobusni postaji v Rožni dolini in eno uro in pol sem štopal avtomobile proti Novi Gorici. Uro in pol sem premišljeval o tem kaj so mi danes vsi ti otroci podarili. Moja »soobjemčica« je bila mnenja, da niso dobro razumeli, toda sam sem prepričan da so, le pokazati tega niso znali. Toda globoko v sebi so vedeli in razumeli kaj jim govoriva in kaj jim dajeva z objemi, poljubi in čohanji. Uro in pol so mi, malo od burje, malo od čustev po licih drsele solze…

Tako čudovit dan je bil. Mojbog, tako čudovit!