Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija. Joj, tale nočna bo šla kot mnogo drugih v arhiv tistih, za katere nimam najmanjšega pojma kako sem jih lahko preživel in dobesedno spim pokonci, ampak bi prej le rad spregovoril malo o pravljicah… Poznate pravljico o Muci Copatarici, ki jo je napisala Ela Peroci? Eh, kaj je ne bi, najbrž ni človeka v Sloveniji, ki je ne bi poznal. Muca se ponoči prikrade v domove in vzame copatke otrokom, ki svojih copat niso pospravili. Ampak potem jim jih vedno vrne, če ugotovi da so preveč znošeni pa jim celo podari nove. In po današnjem jutru jaz kar verjamem da na tej pravljici nekaj je.

Ja, ni lepo, saj priznam, ampak na trenutke nisem kdove kako redoljuben človek in včasih ugotovim da imam v kopalnici goro neopranih cunj šele takrat, ko mi zmanjka nogavic v predalu. In tako se mi zdi kratkomalo brezveze, da bi pospravljal in skrbel doma za red, ko pa nikoli ne dobim nikogar na obisk. In ta grda navada se potem prevzame še na avto (ki je večno umazan) in tudi na službo. Od vseh kar nas dela, sem edini, ki se še drži prastarega pravila, da moraš na delo priti v »civilki«, se preobleči in se po delu spet napraviti normalno. No, pustimo pri miru to, da sem se začel preoblačiti predvsem zato, ker sem za razliko od svojih sodelavcev po službi zavil v bar na pivo, zdaj ko tega ne delam več pa je prepozno da bi se tega odvadil. Grdo navado namreč imam, da civilne obleke za rok službe ne spravljam v omarico, ampak jo malomarno odložim na polico, telovadni copati (imamo namreč super delovne čevlje) pa tudi ostanejo ponavadi ravno tam, kjer jih sezujem. In nemalo sem bil zjutraj presenečen, ko hočem obuti moje najljubše copate in ugotovim da eden manjka. Ok, nič hudega si rečem in ga začnem iskati. Ampak copata ni bilo nikjer in sem seveda malček popenil. Ampak kljub vsemu sem moral domov v službenih čevljih, saj je moja simpatična sodelavka zatrdila da jih ona ni skrila, tisti ki bi jih lahko pa dela danes popoldne. Hm, no razen če res ni prišla Muca Copatarica na obisk, kdo bi vedel.

Mi bo pa to v prihodnje dobra šola, kajti čas bi bil da neham s to svojo občasno malomarnostjo. Saj je vsakdo na momente malomaren in takorekoč manefregističen, ampak če se toliko časa požvižgaš na opozorila, te bo počasi doletela kazen. Heh, kako je že rekel boter Meseček? Kazen mora biti vzgojna! Ah, te lepe stare pravljice, nikoli se jih ne bom naveličal. In vedno sem zagovarjal to, da nekaj vseeno je na njih in da se tudi odrasli lahko včasih kaj naučimo od njih. Do takrat pa mi ostane upanje, da mi Muca Copatarica vrne enega mojih dveh najljubših copatov. Ni hudič, mogoče pa bo celo ugotovila, da so preveč znošeni in mi podari nove.

Želim vam lep in čimmanj stresen dan in ne pozabite pospraviti copatov za sabo pa kjerkoli se boste že sezuli. Lahko noč in en čudovit dan vam želi bosi Alex van der Volk.