Iz volkovega b(r)loga

Zeeeeeeeeeeeeh….. Joj, se opravičujem, še napol spim. Hmnja, saj ob tej uri to pravzaprav ni nič čudnega. No, kakorkoli že, dobro jutro, Slovenija. Alex se pripravlja na še en ubitačan vikend, ki bo do nedelje zvečer trajal celih 28 ur, zdajle imam pa ravno dovolj časa, da izenačim svoj nivo nikotina v krvi, ki je ponoči drastično padel in spijem tale Nescaffe instant do konca. In da vam povem (pa naj me ne obtoži kdo da delam reklamo za Bar), stvar sploh ni tako zelo slaba,čeprav se seveda ne more primerjati z makjatom, ki mi ga pripravi moja zlata Suzy iz Derby bara (to pa je reklama).

No, da ne bom samo ropotal, povedal pa nič, vam povem, da je internet ena takšna čudna reč. Ne čudna v pravem pomenu besede (okej, mogoče tudi to), ampak nekoliko drugače. Se spominjate časov, ko smo bili majhni in je bila televizija vse kar je bilo pri hiši? Se opravičujem vsem pripadnikom starejših generacij, ki so pač bili majhni takrat, ko televizije še ni bilo. No, se spomnite? Preprosto smo čakali na naše najljubše risanke, nadaljevanke, nanizanke, oddaje… Saj ni važno kaj je bilo. Jaz sem recimo oboževal Sokole in Pravljičarja, slednji je bil pa tako rekoč moj idol in bognedajnesrečeindevicamarija, da bi elektrike zmanjkalo ravno takrat. Ali pa, hehe, da bi mi kdo ugasnil televizijo ravno takrat, saj bi takoj dobil živčni zlom. No, danes pa samo odprem emule (ups, nene, saj ga v resnici ne odprem) ali youtube.com in poiščem vse serije moje omiljene nanizanke iz otroštva, z nepozabnim Johnom Hurtom v glavni vlogi, ki pa je, resnici na ljubo, v teh letih veliko izgubila na grozljivosti.

In občutek imam da je z današnjimi otroci drugače kot je bilo z nami. Ne, saj ne bom spet nakladal o nostalgiji, a dandanes ni nikomur več potrebno čakati na njegovo najljubšo oddajo. Enostavno klikneš in pred teboj je cela sezona neke nanizanke, oz. nadaljevanke. Hm, zdaj sem se spomnil na strip Nathana Neverja (še eden od mojih idolov), številka dve – Črni monolit. No, zakaj se gre? V prihodnosti je Kubrickov film 2001: A Space Odyssey pozabljen, nihče več se ga ne spominja, kar s pridom izkoristi računalniški guru, ki se ljudem predstavi kot veliki prerok Črnega monolita. Toda od nekod se najde omenjeni film in seveda se ga hoče goljuf na vsak način znebiti, do njega pa hoče na vsak način tudi čudaški bogataš, ki mu vsa ta tehnologija ni prav nič všeč in je navdušen nad starimi stvarmi, kot so videokasete, vinilke itd. In ravno ta bogataš reče Nathanu: »Dandanes samo klikneš na gumb in pred teboj se ustvari iluzija celega Metropolitanskega simfoničnega orkestra, ni pa več takšnega glasa, kot ga je imel Caruso«. Zanimivo, ane?

Ravno sinoči je bila pri oddaji 24ur reportaža o nevarnostih interneta, oz. o raznoraznih psihotih, ki prežijo na nedolžne otroke. In, veste da mi je dala misliti? Pa ne zato, ker bi se bal, da se mi utegne kaj zgoditi, saj sem ob vsem neprestanem izpostavljanju samega sebe (ali kot je nekaterim ljubše – ekshibicionističnem nastavljanju) še vedno živ in zdrav, ampak zato, ker se spomnil svojih začetkov na internetu. To je bilo enkrat spomladi leta 2002, ko sem bil prepričan, da mi na internetu uspe najti ljubezen svojega življenja, glede na to da me je prva zapustila nekaj mesecev prej. No in v vsej svoji naivnosti sem bil najbrž precej smešen. Ježeš, če me je kdo v klepetalnici (in to na privat) vprašal kako se imenujem, je to bil že znak za alarm. Bil sem poln raznoraznih predsodkov, kako je internet poln psihotov, ki z nabrušenim nožem v roki čakajo samo name… Toda nato sem se počasi unesel. Spoznal sem, da internet ni takšen bavbav, kot še vedno marsikdo zmotno misli. Našel sem si prijatelje in, verjeli ali ne, nihče izmed njih ni psiho in nekatere od njih štejem že za čisto prave prijatelje. Na njem sem si pozneje našel (in ravno na tak način tudi izgubil) dekle in na njem sem si uresničil marsikatero skrito željo. Na koncu sem celo spoznal, da ni pravzprav nič narobe, če nekdo izve tvoje ime in priimek, ali celo vidi sliko. Le kaj je narobe s tem? Če ne skrivaš ničesar, potem se nimaš česa bati.

No, seveda pa nočem reči, da je internet zelo varna stvar. Ne, nikoli in niti pod razno me ne prepričate, da bi komurkoli zaupal, ali kamorkoli napisal številko svoje kreditne kartice. Tudi spletnim nakupovalnicam ne zaupam kaj preveč in namesto uporabljati KLIK, še vedno raje vzamem pot pod noge in jo mahnem na banko. Ne, še zdaleč nočem reči, da lahko otroci kar prostovoljno srfarijo okoli in klepetajo s tujci po internetu. Naj zrasejo, za vse bo še dovolj časa. Toda popoln nesmisel je misliti, da je internet poln čudakov in psihotov, ki so vse do zdaj potrpežljivo čakali samo nate. Ja, veliko časa sem preživel na chatu in Mircu. Tudi spoznal sem veliko oseb z njega, še več pa z raznoraznih forumov in blogov. In? Nimam slabe izkušnje, nimam kaj reči… No, k temu mogoče pripomore tudi ‘Zgodba o dveh psih’, v kateri igram vlogo prijaznega psa, a ni samo to. Enostavno sem to kar sem, takšen sem in nič drugačen in uživam. No, saj tudi tehnologija ni tako zelo slaba, da je nekaj močno narobe pa bom (če nič prej) vedel takrat, ko me bo nekdo poklical po priimku, jaz pa sem bom obrnil in mu odvrnil: »Moje ime je Alex Remus Black!« (primerjava z uspešnico iz h’wooda nikakor ni naključna).

Joj, kako nakladam, ura pa neusmiljeno tiktaka. Nič, Slovenija, želim ti lepo soboto in če res nimate kaj delati, če se nimate kam dati in če je zunaj temačno in turobno vzdušje, ga kar izkoristite za malo srfarjenja. To ni še nikoli nikomur škodilo.