Iz volkovega b(r)loga

Tako kot vsi drugi, tudi Volk ni brez napak in ena od mojih pregovornih lastnosti je tudi občasna lenoba. In to lenoba v pravem pomenu besede, saj ko se mi ne da, se mi prav zares ne da… In tudi marsikaterega bloga, ki ga začnem pisati kje zunaj, se mi pozneje ne da dokončati, ampak ga pustim tako, na pol. No, seveda ne gre tudi za lenobo, saj ob začetku pisanja ob pomoči navdiha ponavadi točno vem kaj želim povedati, ko pa me kaj prekine, se tudi tok misli izgubi in blog ostane ponavadi kar nedokončan, oz. napol popisana stran iz zvezka roma v smeti. Ampak danes sem tako listal po enem od mojih številnih zvezkov in sam sebi sem rekel – no, zakaj pa ne, konec koncev mi ni potrebno čisto vedno vsega naložiti, ampak lahko včasih kaj prepustim tudi domišljiji mojih bralcev. In tukaj sta dva bloga, ki sta bila šele začeta (prvega je prekinila medicinska sestra v čakalnici, drugega prijatelji v baru), končana pa bržkone ne bosta nikoli…

LJUDJE PA PRAVIJO…

Obleka naredi človeka, ženska pa moža, pravi ena od pesmi legendarnega slovenskega pevca Andreja Šifrerja. V raztrganih kavbojkah pa že ne boš hodil naokoli, le kaj si bodo ljudje mislili pa je imela navado reči moja teta. Ampak tega »le kaj si bodo ljudje mislili«, sam nisem nikoli razumel, niti hotel razumeti. Pa kaj ima njih za brigati kakšen je kdo, naj si mislijo kar si želijo, najbrž jih nikoli več v življenju ne bom srečal in popolnoma njihov problem je, kakšno mnenje si bodo ustvarili o meni. Heh, saj veste, ane, da se knjige ne sodi po platnicah, ampak po vsebini? Mislim da sem vam že nekajkrat povedal, no, če slučajno še nisem, bom pa zdaj še enkrat, da moj obraz ne odslikava mojih let. Pri svojih (skoraj) tridesetih jih s tistimi par kocinami na bradi kažem vsaj pet ali šest manj, če pa k temu dodamo mojo mršavo postavo in kavbojke, ki stojijo kot na strašilu, smo dobili van der Volka iz mesa in krvi…

ČE BI FOVŠIJA VSAJ EN DAN LAHKO GORELA

Da smo Slovenci zavisten narod, je seveda dejstvo in že dolgo povsem jasna stvar. Ne vem sicer koliko ta podatek velja v primerjavi z drugimi narodi, a prav zavist je včasih rak rana naše lepe deželice, katera precej pogosto spre sosede, javnost, medijske osebe in celo sorodstvo. No ja, saj kar se zadnjega tiče, imamo Slovenci tudi lep in star pregovor, ki nedvoumno pravi, da je »žlahta strgana plahta« in zavist ima pri tem zagotovo precej več kot le obrobno vlogo. Le kaj nas tako zelo žene, da nekomu ne privoščimo novega avta, večje in bolj luksuzne hiše, oz. stanovanja, boljše službe, uspeha? Zakaj smo zavistni in nekomu poskušamo ukrasti kar ima (pa čeprav to naredili samo z besedami, oz. z nacionalnim slovenskim športom, ki sliši na ime obrekovanje, oz. kvantanje), če pa je očitno bolj sposoben, iznajdljiv, ali samo večji lopov od nas?…