Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Vam povem, da nekdo ki nikoli ni delal, oz. nikoli ne bo delal nočnih včasih zamudi tudi zelo prijetne stvari. Seveda se je potrebno potruditi da do njih prideš in preživeti buden celo noč, medtem ko drugi veselo spijo spanje pravičnega, toda ko zunaj prijetno štropota dežek in ko na obzorju ni še niti najmanjše sledi o kakršnikoli zori, ti pa prideš domov že napol v snu, se slečeš, si opereš zobe in si privoščiš najbolj možno vroč tuš… Mmm, božansko. Ja, okej, lahko bi sicer dlakocepil in naložil še kaj o kakšni družbi v postelji, ampak pustimo to za drugič.

Ja in potem se tako dišeč in svež zaviješ v moder in topel kopalni plašč, se usedeš za računalnik, vse spletne strani zaradi minimalnega obiska delajo neverjetno hitro in s cigaretom v roki enostavno uživaš. Kot da bi s sebe odvrgel težko breme in je edina tvoja naloga za naslednjih sedem ur, da si vsaj poskušaš nabrati novih moči. No, koliko mi to ponavadi uspe je seveda spet druga zgodba, ki jo vsakič znova ponavljam, ko se ves mačkast (pa ne od alkohola) zbudim, saj je v tako velikem bloku kot je naš mirno spanje čez dan le iluzija, ampak vendarle.

In ko tako prelistaš vse kar si ponoči zamudil, voščiš lep dan vsem, ki imajo radi volkov brlog in ugasneš cigaret, pride tisto najlepše. Enostavno se še enkrat zazreš skozi okno, ugotoviš da zunaj še vedno kaplja dežek, nato pa spustiš plašč na tla, ali ga nemarno odvržeš na stol in se olajšano uležeš na posteljo. Takrat ni ničesar drugega. Ne službe, ne računalnika, ne skrbi, še Volkca ne. Takrat obstajata samo dve stvari. Utrujeno telo in mehka ter topla postelja. Debel kovtrček, ki ohranja toploto in greje tvoje golo telo, umirjeno dihanje in nočni prizori, ki se kot na vrtiljaku sukajo pod zaprtimi očmi. Mogoče se še malo premakneš v iskanju primernega položaja, nato pa te počasi zmanjka in že čez nekaj trenutkov si v kakšnih lepih sanjah…

Ja, dokaj poetično je tole zvenelo, kajne? Takšnih juter je bilo že ogromno v mojem življenju, a bila so tudi drugačna. Manj prijetna. Od tega, da nisem mogel (ali smel) zaspati, ker so me čakale druge obveznosti, a noben dan ni bil tako naporen kot tisti, v katerem sem res mislil da bom umrl. Nekoč me je neka dama (ki je imela fobijo do šofiranja) prosila, ali bi prišel v Maribor in jo odpeljal v Zagreb, kamor mora obvezno iti. In čeprav sem delal nočno in sem se poskušal na vsak način izogniti, sem nato le bil zlati mali Volk in sem se po nočni le nalil z Red bullom, se usedel v svojo Nočno prikazen (Alfo 145, ki sem jo takrat vozil) in oddrvel v Maribor ter nato skupaj z njo v Zagreb. Seveda sva vse opravila in lahko sem odšel nazaj v Novo Gorico. No, seveda pa bi bilo vse lepo in prav, če me le ne bi zvečer spet čakala nova nočna. Joj, še zdaj ne vem kako sem jo zdržal in preživel, se pa s študentom, s katerim sem takrat delal še zdaj iskreno smejiva na moj račun. Ampak to je bil zares ekstremen primer, bile so tudi situacije, ko sem trdno spal pa me je zbudil mobi, ki sem ga pozabil izklopiti, ali pa celo stacionarni telefon, na drugi strani pa - telefonska prodaja!!! Da niti ne omenjam Jehovih prič, ki so me predlani zbudile najmanj enkrat na mesec, saj jim nočem reči da me motijo, da njihovih časnikov ne berem, ampak jih uporabljam za podlago pri čiščenju solate, zato ponavadi na hitro vzamem tisti Stražni stolp in jim zaloputnem vrata pred nosom. Ali pa po nočni obisk pri zobozdravniku. Brrr, a je kaj bolj groznega kot obisk pri zobozdravniku? Če si ves zaspan in ne dojemaš dobro sveta okoli sebe pa sploh.

Ampak današnje jutro ni eno od teh, prav lepo in tiho deževno jutro je, katerega tišino moti le zvok tipk po katerih udarjam. Počutim se čisto dobro, čeprav si zaspančkov nalašč nočem obrisati iz oči, mobi je vključen na »vibro«, stacionarni telefon ravno tako, radiobudilka je nastavljena za ob treh. Hej kaj torej sploh še počnem tukaj? Hmnja, saj res, napisal naj bi nekaj, kar bi vam, ki vsega tega ne poznate vsaj malce popestrilo dan. In če se zdaj zazrem v zgornje vrstice, saj mogoče vam ga je. Saj res ne poznate vseh radosti teh lepih in zaspanih juter, toda v isti sapi lahko dodam, da tudi malih neprijetnosti ne poznate. No, seveda delam najbrž marsikomu krivico in včasih imam res občutek, da se obnašam kot da sem edini človek na tem svetu, ki dela nočne, a čeprav nisem, znam (sicer bolj tako-tako, a vendarle) nekako prenesti te moje občutke k vam. Hja, saj to je pa tudi nekaj vredno, kajne?

No, naključje je želelo, da je bila za ta mesec to moja zadnja nočna. Že čez nekaj dni pa me čaka ubijalski vikend (spet en moj izraz) o katerem bi ravno tako lahko kaj napisal. Pa naj počaka do naslednjič.

Lahko noč Slovenija in lep dan, ampak res čisto vsem

Vaš Volk