Iz volkovega b(r)loga

Ne morem verjeti, pet let je že od tega. Pet let je že minilo od tistega zgodovinskega deževnega večera nekje daleč, takorekoč Bogu za hrbtom. Pet let, odkar sem stal na spolzkem plastičnem sedežu in gledal kako premočenemu policistu pred menoj po licih drsijo solze in sem čutil, da mu moram podati roko. Pet let od takrat, ko je cel sektor fanatičnih slovenskih navijačev v en glas skandiral Georgheju Hagiju. Pet let, odkar me je množica stisnila ob ograjo pred stadionom, da sem skoraj končal kot nesrečni dekleti pred diskoteko Lipa. Pet let, odkar sem začel verjeti v Boga…

Pet let, tako malo se to zdi v življenju povprečnega človeka. Kaj sploh pomeni pet let v primerjavi s celim življenjem? Takorekoč nič. Ko si otrok, se ti resda vlečejo, a z vsakim več na hrbtu, se tudi leta krajšajo in zdaj se mi zdi pet let toliko kot nič. Nekaj stvari se je spremenilo, toda v povprečju ostaja vse isto. Tako kot tedaj, sem tudi zdaj osamljen fant, ki si želi le objema v noči, ali vsaj nekaj veselja, ob katerem bi lahko za nekaj dni pozabil na vse probleme. Tako kot tedaj, še zdaj nimam okusa za oblačenje, redno hodim v službo in še vedno ne prenašam alkohola najbolje. In tako kot pet let nazaj, se tudi zdaj vsako moje jutro začne s tipanjem prstov ob trdno zaprtih očeh, ali nemara le ni kdo zraven mene in je vse kar se dogaja le nočna mora srečnega človeka.

Toda stvari se kljub temu spreminjajo pa mi bilo to všeč ali ne. Nič več nimam 24 let, ampak slej ko prej skoraj 30. Moj sin ni več dojenček, popolnoma odvisen od mene, ampak že velik fant, ki mi zna čisto brez sramu reči tudi »zapri gobec«. Tudi moje finančno stanje ni več tako zelo zavidljivo, kot je bilo. In tudi moj pogled na svet se je spremenil.

Spominjam se 14. novembra nekje v Transilvaniji po poti nazaj… Našo evforijo in navdušenje je zamenjala utrujenost. V avtobusu je vladala smrtna tišina, ki jo je motil le zvok motorja. Bil sem moker do kosti in popolnoma premražen, da so mi zobje kar šklepetali. Vstal sem, se sprehodil med sedeži in opazoval obraze spečih ljudi, s katerimi sem preživel na majhnem prostoru skoraj 36 ur. Koliko življenjskih zgodb, koliko usod in koliko vere, ki se je v tistih zgodovinskih trenutkih združila v eno samo. Za Slovenijo! Spraševal sem se, kaj zdaj to pomeni zame. Kaj me čaka ob prihodu domov in kako bo zdaj potekalo moje življenje. Zavedal sem se, da so bili to redki trenutki sreče, saj me je le nekaj dni prej po prihodu iz nočnega šihta na mizi pričakal listek, da je odšla. Da me ne prenese več… A vseeno sem odšel, ni mi bilo mar, edino ta pot mi je lahko pokazala kaj v resnici hočem. In ta zakon ni bil tisto, kar sem v resnici želel. Bedno mi je bilo, da sem pri hiši dober samo za to, da prinašam denar, še bolj sem sovražil njeno vpitje, ko sem prišel domov dvajset minut prepozno, ker sem si pač drznil zaviti v bar na pivo. Mojbog, kako sem sovražil njeno izjavo, ko sem jo poljubil za lahko noč pa mi je odgovorila, naj si nikar česa ne domišljam… A v Romuniji, tam za Karpati, na tistem svetem stadionu in na ta zgodovinski 14. november 2001 je vse izginilo. Kot bi se vse potopilo v neprosojno meglico in nikomur ni mar, kaj je na drugi strani, čeprav vsi vedo, da bodo nekoč morali stopiti skoznjo…

Pet let je minilo… Preživel sem srečanje z najbližjimi in najtežjo stvar, ki sem jim jo kdajkoli moral povedati. Preživel sem očitke in preživel sem dejstvo, da sem na tem svetu zapuščen… Vse sem preživel. Vsega je bilo. Tudi dve leti in pol pozneje, ko sem se skoraj dotaknil neba in čez osem mesecev trdo pristal na tleh, sem našel moč in se pobral. Ni bilo lahko… Vse prej kot to, toda po vseh teh letih še stojim. Bolj odrasel, močnejši in bolj izkušen kot kadarkoli.

Slabi ljudje so skoraj pokopali slovensko reprezentanco, slabi ljudje so skoraj ubili mene. Življenje mi je izsušilo telo in njegovi udarci so pustili na mojem telesu neizbrisljiva znamenja. Toda kot osamelec sredi gora mu še vedno kljubujem. Trmasto in vztrajno. Pridi bliže, ne boj se. Graniten sem, a v notranjosti še vedno mehak. Nič več mi ne more do živega, vsega je bilo preveč, da bi še lahko žaloval. Pa kaj če na koncu vedno ostanem sam v noči? Nekje je nekdo, ki bo znal ljubiti tudi samotnega volka. Tako kot so nekje ljudje, ki bodo znali ljubiti slovensko reprezentanco, ko nas ne bo več in na nebu Orion sijal bo še…

Ni me več strah po teh petih letih in ne bojim se več samote. Vem da bom znal skozi noč tudi sam. Ne bo mi prijetno in vsako jutro se bo spet enako končalo, toda ni me strah. Veliko časa sem znal o spremembah samo pisati. Zdaj imam moč in pogum, da jih tudi uresničim. Bog je. Ne na nebu, ne na zemlji. Ne v Cerkvi, ne doma. Bog je v meni. In zdaj to vem, ne potrebujem več usodnih tekem, da to spoznam. In to mi zadostuje.

Slovenska nogometna reprezentanca, hvala ti za vse in vse najboljše ob obletnici tvojega največjega dosežka ti želi tvoj večno vdani Alex van der Volk.