Iz volkovega b(r)loga

Moj novi šofer je precej neurejen in zaradi neobritega lica daje nekoliko strašljiv videz, njegove oči pa so krvavo rdeče in videti je precej živčen, a ko se po nekaj kilometrih razgovori, tudi izvem zakaj. 27 letni (čeprav jih kaže vsaj 10 več) Miroje iz Podgorice že štiri leta živi in dela v Frankfurtu v Nemčiji, zdaj pa gre domov k ženi in štiriletni hčerki. Štartal je sinoči ob devetih zvečer in se do zdaj ustavil samo trikrat, toliko da je odtočil. Živčen pa je zato, ker je slišal, da zdaj obstaja avtocesta od Zagreba do Splita, katera mu lahko prihrani precej časa, izkazalo pa se je, da mu je, oz. mu bo do Podgorice ukradla cele tri ure, saj bi na Slavonski Brod prišel precej prej. Kot da to ni dovolj, mu je zmanjkalo cigaret in ko iz žepa potegnem svojo škatlico in jo položim na armaturo, češ – vzemi kolikor želiš, začneva klepetati kot stara prijatelja.

O kajenju v avtu ima skoraj vsakdo svoje mnenje. So zapriseženi kadilci, ki neprestano kadijo v avtu, so pa tudi verižni, ki ga v njem ne prižgejo. No, za nekadilca, ki bi pustil kaditi v svojem avtu sam še nisem slišal, a mogoče kje obstaja tudi kakšen tak. Na splošno pa velja, da višjega cenovnega razreda kot je avto, manj verjetnosti bo, da lastnik kadi ali pustiti kaditi v njem. Ne izzivajte svoje sreče s tem, ko boste vprašali ali se v njegovem avtu sme kaditi, če opazite da šofer ne kadi. Sploh če ste dekle, vas zna presenetiti odgovor – izvoli, če te volan ne moti. Če pa je pot res dolga in lastnik v njem veselo kadi, to najbrž pomeni da lahko tudi vi, vendar vseeno prej vprašajte. Če nič drugega zato, ker se to pač spodobi.

Ker v domovini ni bilo posla, se je Miroje podal s trebuhom za kruhom v obljubljeno deželo Nemčijo, kjer kot zidar gara od jutra do večera. Sicer res zasluži tistih 4.000 eurov na mesec, a ko plača stanovanje in vse stroške, mu ne ostane več kot 500 eurov, s katerimi si pa v mestu kot je Frankfurt ne more kaj dosti privoščiti. »Da mi nekdo v Podgorici ponudi delo za 500 eurov mesečno, pridem takoj nazaj. Nemčija, to ti je kurac!« se mi priduša.

Do meje sva že kot stara znanca, najino pot pa zmoti le kmečka poroka, saj se karavana kar naprej ustavlja, iz avtov izstopajo moški in s puškami streljajo v zrak (pametno, ni kaj), nato pa se spet čisto počasi odpeljejo naprej, medtem ko se za njimi nabira čedalje daljša kolona avtomobilov. Miroje med stisnjenimi zobmi preklinja »glupe ljude«, nato pa me preseneti z vprašanjem o mojih dokumentih, saj ima nekaj slabih izkušenj s štoparji. Zaradi enega je šel nekoč tudi skoraj »igrat violino«, a ko mu predlagam, da me lahko pusti tudi pred mejo, nakar bom šel peš čez, mi verjame. Sicer se mi začne opravičevati, ker je podvomil vame, a ga hitro zavrnem, češ da ga popolnoma razumem, saj jaz osebno ne bi imel jajc nekoga peljati čez mejo.

Res je, čez hrvaško-črnogorsko mejo lahko greste povsem legalno tudi s slovensko osebno izkaznico (seveda novejšo, s staro kartonasto – in še so ljudje, ki jo imajo – si ne boste mogli kaj veliko pomagati), a jaz bi vam priporočil, da uporabite dokument, ki je potovanju po svetu dejansko namenjen, torej potni list. Če boste mejo prestopili z osebno, vam bo črnogorski policist izdal poseben kartonček – turistično prepustnico, ki velja 30 dni od dneva izdaje. No, več o tem zakaj to ni najboljša rešitev pa pozneje.

Miroje je vidno utrujen, a noče niti slišati o tem, da se ustaviva kje na kavi, češ da je dobil v telo že preveč kofeina, nakar mi pokaže šest praznih pločevink Red Bulla, ki ležijo v vrečki za smeti ob mojih nogah. Hm, saj mu zaupam, a vseeno imam levo roko v pripravljenosti, da zgrabim za volan, če bi slučajno začela vijugati po cesti, oz. bi Miroje samo za hip zaprl oči. Ko prispeva v Herceg Novi, mi začne sam od sebe pripovedovati svojo zgodbo. V Nemčiji se je zaradi dokumentov poročil (in občutek imam, da njegova »neuradna« črnogorska žena to tudi ve, a ga tega seveda ne vprašam) in ker ni bil nikoli kaznovan niti zaradi prehitre vožnje, je v roku treh let tudi dobil stalno bivalno vizo. Če bo hotel, bo kaj kmalu lahko zaprosil tudi za državljanstvo, a se je že odločil da ga noče, saj bi se v tem primeru moral odpovedati srbsko-črnogorskemu, to pa ne pride v poštev. Odkrito mi prizna, da v Nemčiji ne namerava živeti do konca svojih dni, saj je njegova edina prava domovina samo Črna gora. No, temu pa jaz pravim zdrav patriotizem. V tej debati tudi prispeva v vas Kamenari, kjer se najina pot ustavi, zato da jo bova skrajšala za celo uro. Če bi hotela vse naokoli zaliva, oz. skozi Kotor, bi izgubila preveč časa, zato bova šla s trajektom čez zaliv. V bistvu tako delajo vsi, saj bi samo popoln nevednež ali zelo navdušen turist šel vse naokoli. Trajekti so štirje, v vsako smer vozita dva hkrati, prevoz dveh oseb in avta pa stane bore tri eure in pol. Pravzaprav je to drobiž, če greš vse naokoli zagotovo porabiš samo za gorivo najmanj dvakrat toliko. Miroje se z avtom postavi v vrsto, jaz pa medtem stečem do hiške in (za njegov denar, saj drobiža v eurih nimam) kupim karte, v roku petih minut pa že plovemo čez preliv. Tik poleg »najinega« BMW-ja sta parkirana dva avta z ohridskimi registrskimi in odločim se, da me nič ne stane vprašati, zato pristopim k možakarjema ki slonita na Opel Corsi in ju vprašam, katera je najlažja in najvarnejša pot do Ohrida. No, tako je, kot sem predvideval, najhitrejša je čez Albanijo, a tista ni najbolj varna, zato bodo oni potovali čez Kosovo. Pa je varno? Dokaj, saj so se stvari dokončno umirile, gradijo se ceste in če le ne prekoračiš preveč omejitve hitrosti, se ti ne bo nič zgodilo. Hm, sam pa ne bi bil preveč prepričan v to… Začneta me spraševati od kod sem in kam grem, a komaj dobro povem da sem iz Slovenije, že začnemo pristajati in Miroje mi pomigne, da greva naprej. No, zares škoda, da oba možakarja prevažata še vsak po štiri ljudi, sicer bi ju zares vprašal, ali me kateri vzame v Corso ali Felicio.

Črnogorski policisti imajo neko racijo, saj vsepovprek ustavljajo avtomobile in v obe smeri nastajajo dolge kolone, moj šofer pa ne preklinja samo policije, marveč tudi nemške mobilne operaterje, ki so mu ukinili roaming, zaradi česar ne more poklicati (črnogorske) žene in ji sporočiti, da prihaja. Ampak zato pa ima mene in seveda mu velikodušno ponudim svojo Nokio. Čeprav se tega zelo brani, vztrajam naj jo kar uporabi, saj je to (poleg cigaret) zares najmanj kar lahko naredim zanj. Na koncu se le zmeniva za kompromis, tako da njegovi ženi pošljem SMS, naj pokliče na tole številko. Heh, stvar pa postane (vsaj zame) zelo zabavna, ko Jovanka res pokliče nazaj in nori od ljubosumja, češ od koga je ta številka in koga vozi s seboj. Na koncu moram zares vzeti telefon, se predstaviti in povedati, da sem en čisto navaden slovenski avtoštopar, ki ga je njen Miškoje velikodušno pobral na Hrvaškem in ga bo peljal do Podgorice. To jo le pomiri in telefon lahko podam nazaj Miroju, ki le zmajuje z glavo in zariva nohte v volan, čez pol minute pa le jezno zatuli nanjo naj ne psihira več in prekine pogovor. Nekaj minut vlada med nama smrtna tišina, nato pa se mi Miroje le opraviči, češ da on v resnici sploh ni takšen, da je samo živčen in zelo utrujen in naj mu ne zamerim, Jovanka pa tudi ni slabo dekle, a predvsem zadnje leto je noro ljubosumna nanj. Hmmm, upravičeno?

Zdaj sva že v Budvi in sam lahko zatrdim, da je to zares zelo lepo in popolnoma turistično mesto (»ampak samo za bogataše,« dodaja Miroje), kjer se vam splača ustaviti in pozneje mi je bilo zares žal, ker nisem prenočil v tukajšnjem kampu. A časa za ogled mesta ni veliko, že sva skozi in ko se začneva vzpenjati po serpentinah, presenečeno ugotovim, da pred nama vozi avto z goriško registrsko tablico. No pa je res majhen tale naš svet.

Če se boste z avtomobilom podali po tej gorski cesti iz Budve proti Cetinju ali Podgorici, zagotovo ne boste končali zapuščeni ob strani ceste če se vam pokvari avto, saj je na vsakih pet metrov na vsaki večji skali na veliko napisano AVTOŠLEP, od 0 – 24 NON STOP, zraven pa je tudi telefonska številka, tako da jo vem na pamet že po petih minutah. Torej, prepišite in shranite v telefon – AVTOŠLEP: 067-838-555, ampak zgrešiti je ne morete, tudi če tega ne storite.

Cesta je dokaj umazana in s slabšimi pnevmatikami kot jih ima tale BMW, najbrž tudi precej nevarna, Miroje pa le godrnja, da bi jo včasih lahko tudi očistili, nato pa se glasno zasmeje in me dregne: »jebiga, ipak smo Crnogorci!« Zgornja telefonska številka se do vrha gore, kjer mi Miroje ustavi za dve minutki, da naredim nekaj fotografij (čeprav se tega zelo branim, češ da naj se ne obremenjuje z mano) pojavi najmanj stokrat, ko pa se začneva spuščati in se v daljavi zablešči Skadarsko jezero, je še bolj pogosta. No, očitno je možakarju zares do tega posla, da si je vzel toliko časa za reklamiranje. Miroje začne voziti kot nor, obenem pa mi zatrjuje, naj se ne bojim, saj cesto pozna kot lasten žep. In res nimam razloga za strah, saj je vožnja zares hitra, a zelo stabilna in niti v najostrejših ovinkih naju ne zanese. Samo da ga ne premaga utrujenost, ko človek samo za sekundo zapre oči… A spomnim se ene od modrosti podjetnika Damirja, ki mi je povedal na kakšno karto igrajo akviziterji. ‘Vsak dan, ko se podate na cesto, zaupate tisočim popolnoma neznanim ljudem, da vas ne bodo ubili, zakaj torej ne bi zaupali meni, da tale izdelek zares deluje?’ Najin pogovor zamre, le občasno me opomni naj se ne bojim, sam pa odplavam v svojih mislih nazaj domov. Le kako so naši košarkarji danes igrali proti Turčiji? Ura je tri in tekma se je zagotovo že končala…

In končno sva v Podgorici. Nog zaradi vožnje in lakote skoraj ne čutim, a se vseeno prijazno zahvalim za vse, si oprtam nahrbtnik (Miroje pripomni, da si ne zna predstavljati kako ga ob moji postavi lahko prenašam naokoli) in se podam v mesto, ki mi leži pred nogami.

[se nadaljuje…]