Iz volkovega b(r)loga

22.08.2006 – 29.08.2006

Jap, ko se človeku strga, naj se mu strga za prav, pravim jaz in čeprav sem že od mojega štoparskega tripa po Sloveniji novembra lani govoril, da se mi bo nekega dne samo strgalo in bom v nahrbtnik stlačil nekaj najnujnejših potrebščin ter odštopal v neznano, me je ta ideja na začetku poletja začela čedalje bolj mikati. Kam greva letos na dopust, Volk? V hotel na Jadran, kampirat na Jadran, mogoče spet v kakšno deželo vzhodnega bloka tako kot lani? Toda v Romuniji je že mraz, v Bolgarijo pa me ne mika več. Joj, Malta ali Ciper sta tako lepa… Khm in tudi draga, sploh pa bi tja moral spet leteti, zmrazi pa me že ob sami misli na letalo. Sicer pa nisem človek, ki bi šel sam nekam čemet na plažo in spat v hotel, znorel bi, kar se mene tiče se mora kar naprej nekaj dogajati, sicer me hitro prime domotožje. Toda kaj naj torej storim, ko pa sem pravzaprav popolnoma brez denarja, če si ne privoščim vsaj en teden odklopa bom pa tudi znorel…

Toda nekega dne ima človek vsega dejansko dovolj… Prepirov s šefom, službe, prepirov z bivšo predrago, vsakodnevnega vračanja v dolgočasno in majhno garsonjero, spletnih strani z enimi in istimi ljudmi in tistega večera se je nekaj v meni dejansko premaknilo. Ja, grem štopat po Balkanu!

Že naslednji dan sem si ogledal nekaj avtokart in si v mislih zarisal pot. Čeprav nekega fiksnega cilja ne bom imel, bo neka točka kjer se bom ustavil, oz. odkoder se bom lahko le obrnil in šel nazaj Ohrid v Makedoniji, oz. tamkajšnje jezero, ki si ga že od nekdaj želim videti. A če bo potrebno, bom improviziral in se ne bom sekiral, če mi do tja ne uspe priti. No, zagotovo bi do tja najlažje prišel po »notranjosti«, a tako ne bom videl čisto nič morja, zato bo Jadranska magistrala moja najboljša izbira. Najprej na Sežano in Kozino do Rijeke, od tam naprej pa samo še navzdol proti Dubrovniku in Črni gori. Ne vem koliko časa bo trajalo, a dopusta imam celih štirinajst dni in ni vrag, da se mi v tem času ne uspe vrniti.

Pot je bila tako zarisana in lahko sem začel s pripravami. Kaj torej nujno potrebuje vsak avtoštopar, ki sicer ne bo trmasto poskušal prav povsod priti na štop, ampak se bo posluževal tudi drugih prevoznih sredstev, a ne, če to ne bo nujno potrebno:

-50 LITRSKI NAHRBTNIK

-MAJHEN »IGLU« ŠOTOR

-POLETNA SPALNA VREČA

-DESET PAROV NOGAVIC

-DESET PAROV BOKSERK (čeprav bokserk mogoče ne marate, vam jih vseeno priporočam, saj si znate v nasprotnem primeru na trdo skuhati saj veste kaj)

-DESET MAJIC S KRATKIMI ROKAVI (ali še kakšno več)

-KVALITETNO, POPOLNOMA VODOODPORNO VETROVKO, KI PA VSEENO DIHA (priporočam vam, da ne škrtarite, saj je ravno vreme lahko eden najhujših sovražnikov vsakega štoparja)

-LAHKE POHODNE ŠPORTNE COPATE + JAPONKE ALI NATIKAČE (oboje naj ne bo ravno iz trgovine, saj boste sicer že v prvem dnevu dobili takšne žulje, da se ne boste mogli niti premakniti)

-ENO BRISAČO ZA NA PLAŽO IN ENO ZA HIGIENO

-VODOODPORNO SVETILKO (Maglite ali McKinley) S POPOLNOMA NOVIMI BATERIJAMI

-ZAŠČITO ZA GLAVO (lahko je kapa, rutka, klobuk) + KVALITETNA SONČNA OČALA

-NEKAJ NAJBOLJ OSNOVNIH KOSOV KOZMETIKE (tekoče milo, stick za preprečevanje neprijetnega vonja, krema za sončenje, mazilo za hlajenje opeklin, deodorant, če imate bolj močno brado kot jat ne bo škodil niti brivski aparat, če se ne boste pobrili na nulo kot sem se jaz pa vam tudi kakšen glavnik ne bo škodil)

-NEKAJ NAJOSNOVNEJŠIH ZDRAVIL ( Linux za primer prebavnih motenj, Ranital in Rupurut za primer želodčnih težav, obliži, povoj, nekaj sterilnih gaz, paracetamol – priporočam Lekadol kapsule, karbonske tablete, Lasonil mazilo za udarnine)

-DVOJE HLAČ NA TRIČETRT (lahko tudi ene daljše, s prekratkimi bi med štopanjem dajali slab zgled, seveda pa ne smete pozabiti na kopalke)

-DENAR (sam sem imel s seboj 300 hrvaških kun in 150 eurov), VELJAVEN POTNI LIST, OSEBNO IZKAZNICO IN MASTERCARD KARTICO (Eurocarda vam ne priporočam, saj si v večini držav z bankomatsko Mastercard kartico nihče ne bo mogel kaj veliko pomagati, z Eurocardom pač, saj je zahteva po vnosu PIN-a pri uporabi le-te tudi pri nas še v povojih)

-NEKAJ BELIH KOŠČKOV LEPENKE, V VELIKOSTI A4 FORMATA + DEBEL ČRN FLOMASTER

-TELEFON S POLNO BATERIJO

-AVTOKARTE KRAJEV IN CEST KAMOR SE ODPRAVLJATE

 

NE bo vam škodilo pa tudi kaj od naslednjega:

-VODOTESNA ROČNA URA

-PLINSKI GORILNIK IN POLNA PLINSKA KARTUŠA

-LONEC, OZ. KOZICA

-ARMAFLEX ALI ODEJA ZA PIKNIK

-SPREJ ZA SAMOOBRAMBO (priporočljivo predvsem za dekleta, seveda pa imate zaradi njega lahko tudi probleme na meji)

Sam sem se po tehtnem premisleku odločil, da zadnjih pet stvari ne potrebujem, zato pa sem s seboj pod nujno moral vzeti debel zvezek s trdimi platnicami in dva kvalitetna kemična svinčnika BIC. Hej, da bi se Volk odpravil na takšen podvig pa da ne bi poskušal tega preliti na papir? No go!

V ponedeljek zvečer, 21. avgusta, je bilo končno vse pripravljeno. Nahrbtnik pripravljen, na počitniškem stolu zloženo vse kar bom potreboval (a bom spakiral naslednje jutro, saj se bom mogoče spomnil da bi s seboj vzel še kaj), avto, potreben rednega servisa varno parkiran na servisu v Tolminu… Kljub rahlim problemom s stvarjo, ki jo je bolje imeti v rudniku, kot v riti, me nič ni moglo ustaviti, najraje bi šel že ta trenutek, a zavedal sem se, da daleč bržkone ne bi prišel. Le kje bom jutri ob tej uri? Moj cilj je Rab, ali če se bo dalo celo Pag, morebiti mi uspe priti vse do Zadra… No, nekaj možnosti je tudi, da se bom zvečer še vedno mučil kje v Kozini, a to misel sem hitro pregnal in trdno zaspal.

V naslednjih blogih boste lahko spremljali moj štoparski trip po državah bivše Jugoslavije, s »snetim« naslovom Štoparski vodnik po Balkanu. Moj namen seveda ni bil kopirati Douglasa Adamsa, kot tudi ne ustvarjanje kakšnega hudo strokovnega vodnika. Ne, nikakor, moj edini namen je bil ponuditi zanimivo čtivo in ga občasno popestriti z nasvetom, če se bo kdo odpravljal na podoben podvig, obenem pa predstaviti nekaj osnovnih pravil hobija, ki mi je nekoč bil muka, zdaj pa je postal moja strast – štopanja. Vsako poglavje bom začel s pesmijo, ki bo najbolje odslikavala dogodke tistega dne, če mi je vse skupaj uspelo spraviti v zanimivo in tekoče čtivo pa boste lahko najbolje presodili le vi.

 

Vaš Alex

 

p.s.

Najbrž se bo marsikdo spraševal, zakaj so moji dialogi s Hrvati, Črnogorci in Srbi napisani kar v slovenščini. Seveda z njimi nisem govoril po slovensko, kot tudi oni z menoj ne, a skoraj vsak sogovornik mi je povedal, da je moja hrvaščina, oz. srbščina zavidanja vredna, čeprav je nekaj »stranega« naglasa le slišati. Dialoge sem v večini primerov prevedel, original besedo ali stavek sem pustil le tam, kjer bi prevod v slovenščino izgubil svoj pravi smisel.