Izvolite se usesti, prosim…
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 24.10. 2006 ob 13:31 pod Šnopčki za dušo
Mislim, kako glupo vreme… Kot da je kdo prosil za dež. In zdaj imamo tukaj jesen in vsi vemo kaj to pomeni. Dež, dež, še malo dežja in neprestano dež in na koncu spet dež. Preneumno. No, stvar postane še bolj zoprna, če dobesedno čez noč za mesec ali več postaneš invalid in ti ob tem vremenu ne preostane drugega, kot da samotno posedaš doma in bereš, pogledaš kakšen dober star film, ali ob poslušanju glasbe srfariš naokoli, gledaš zanimive stvari, uživaš ob Daši, Dancerju, Možakarju, Majdi, Mitjatu in vsej ostali kompaniji. (No pa sem spet kupu ljudi popihal na dušo). Ampak to je pa tudi vse kar lahko počnem…
Ampak kaj bi se smilil samemu sebi, to še zdaleč ni moj namen, kje pa, tako da bom zdajle z največjim veseljem malo potreniral levi kazalec in se malo raztipkal. Mislim da večina od vas ne ve, da imamo Primorci na relaciji Solkan – Gorica (joj kako bi me zdaj kakšen žamejški Šloveneč po prstih, o tem zakaj pa bom pisal kdaj drugič) – Šempeter brezplačen avtobusni prevoz. In ko rečem avtobusni, mislim na avtobuse v pravem pomenu besede. Ne predpotopne škatle, s katerimi sem se 15 let nazaj iz šole domov v Šempeter (in obratno seveda – če le nisem našel štopa, ups…) vozil jaz, ampak veliki, moderni, prostorni, hitri in oh in sploh avtobusi. S klimo, da se razumemo. Jap, to kar so drugi samo obljubljali, je župan Brulc tudi uresničil in te superduper buse popolnoma brezplačno ponudil vsem, ki si to želijo. In ker je s skoraj popolnoma neuporabno desno roko zelo težko (in tudi nevarno) voziti avto, kaj šele parkirati, moja zdravnica pa koncesionira v Šempetru, se zadnji teden dni tega avtobusnega prevoza poslužujem tudi sam. In stvar je prav zabavna. Nič več gneče pri sprednjih vratih, nič več prepiha in trdih ter neudobnih stolov, nič več zvedavih pogledov šoferjev, ki so vsakega prvega v mesecu pikolovsko natančno pregledovali ali je nalepka na mesečni ustrezajoča (tu se spomnim mladega prepotentneža, ki bi v današnjem času zaradi svojega odnosa do najstnikov hitro ostal brez službe), nič več ostarelega in okrutnega inšpektorja, ki te je zgrabil za ovratnik in te dobesedno vrgel z busa na prvi postaji (čeprav bi to najbrž z največjim veseljem naredil tudi kar med vožnjo), pri čemer ga ni brigalo če boš priletel na hrbet ali na glavo, kaj šele, da bi ga brigalo, da je tvoj šolski nahrbtnik še ob sedežu, kjer te je zgrabil…, ničesar ni več. Preprosto vstopiš kjer ti srce poželi in izstopiš kjer želiš. In tudi šoferju je popolnoma vseeno zate, čeprav če potegnem eno vzporednico, so 15 let tudi počakali, če so videli kako nekdo teče proti busu, zdaj pa kar speljejo. Ampak kaj bi to, saj kmalu pride nov. Ravno tako brezplačen, kajpada. In kot da vse to ni dovolj, so vsi ti busi tudi prijazni do invalidov in z njimi bi se do Šempetra ali nazaj brez težav prepeljala tudi oseba, prikovana na invalidski voziček. Za primerjavo, 15 let nazaj je bil vzpon na avtobus za mamico z otrokom v vozičku misija nemogoče. Zgodba o goriškem avtobusnem prevozu je torej popolna. Khm… skoraj popolna.
Že od malih nog so me vsi učili, da je na polnem busu sedež potrebno odstopiti starejšim ljudem in invalidom. In če rečem vsi, mislim resno. Že moja mami mi je to vbijala v glavo, nadaljevala je sestra, pa stara mama, teta, sestrična, stric, če oni ne bi zalegli pa so to nadaljevali tovariši in tovarišice (joj kako nostalgično in tudi zato lepo to zveni) v osnovni šoli. Mladi ste in lahko stojite. Tudi prav in mislim da smo se tega povečini kar držali, v spominu pa mi še vedno ostaja dogodek iz petega razreda osnovne šole, ko je odrasel moški vstal pred starejšo damo in jo skoraj dobesedno potisnil na svoj sedež, nato pa se ni hotel usesti na mojega, češ da je zame bolj varno če med vožnjo sedim. Ampak vse se spreminja…
Včeraj sem moral na previjanje ob dveh popoldne in odločil sem se, da vzamem avtobus ob enih (okej, trinajsti) in štirideset minut. No, lažem kot pes teče, šel sem na avtobusno postajo in čakal na prvi avtobus, ki bi prišel mimo. In prvič v tem tednu odkar se po dolgih letih spet vozim z busi, je bila na postaji gneča. Na kupe razigrane mularije, ki je končala s šolo in odhajala domov v Rožno dolino, Podmark, Šempeter ali Vrtojbo. In glede na to, da so ti avtobusni prevozi brezplačni, torej ti je nekoliko lahko tudi vseeno ali stojiš ali sediš, bi človek pričakoval, da bodo vsi vstopili umirjeno in počasi, kot se spodobi. Po vrsti, kot hiše v Trsti. Ampak o kakršnikoli kulturi naše bodočnosti seveda ne duha ne sluha, starejšo žensko je množica celo odrinila na rob gneče – čakaj stara! Sam sem seveda takoj videl kakšna je situacija in sem raje počakal, da se je gneča zgrnila noter in sem šele nato vstopil. Toda tam novo presenečenje. Vsi sedeži seveda zasedeni z razigrano mularijo, starejši pa stojijo in jih nemočno opazujejo. Saj se nimam za toliko starejšega, da bi zahteval naj mi kdo odstopi sedež, a dejstvo je, da bi se ob nepričakovanem zaviranju držeč se samo z levico, sakramensko težko obdržal na dveh nogah. Toda presenečenj s tem še ni bilo konec. Trdno sem se torej prijel z levo za drog in s kotičkom očesa ujel starejšo žensko, ki je bila samo za kakšnih deset sekund prepozna, fant ki je sedel tik poleg mene pa ji je škodoželjno zategnil fakiča. Nejeverno sem zmajal z glavo in si ob debatah (ki se ne razlikujejo kaj veliko od tistih ki smo jih imeli mi) mislil svoje, vse do avtobusne postaje v Šempetru, ko je tudi meni počil film. Ustavimo se, šofer odpre vrata in zaradi izkušnje ob vstopu sklenem modro počakati, da se vse skupaj malo sprazni. ‘dej že,’ se je obme obregnil prej omenjeni fant in vstal, ter zadel točno spodnji (ranjeni) del mojega sredinca. Auuuuuuuuuuuuuuuu!!!!!!!!!!! In moja reakcija: ‘pizda ti materna, a te mahnem zdej al takoj’ je bila tokrat najbrž tudi kar upravičena.
Mogoče delam mladim krivico in niso vsi takšni, mogoče sem imel smolo in naletel točno na skupek takšnih, ki sta jim kultura in bonton stvari, ki ju je potrebno upoštevati le ob šolskem obisku gledališke predstave pa še to le zaradi tega, ker bi sicer fasali neopravičene ure. Mogoče bi mi kakšen njihov sošolec ali sošolka z veseljem odstopila sedež. Oh, saj vem, tudi veliko starejših ljudi je zelo primitivnih in nesramnih (konec koncev mi je to znano tudi iz službe), a če je človek do njih prijazen in vsaj nekoliko spoštljiv, potem ve, da z njim ni nič narobe, ampak da se lahko nad svojim obnašanjem zamisli kvečjemu starejša gospa, oz. gospod. Heh, če si ta naziv zaradi svojega obnašanja sploh še zasluži seveda.
Sam se bom z brezplačnim mestnim busom še vozil. Najmanj do konca bolniške, nato pa tudi, če bom moral po opravkih v Šempeter. Hej, nobenega iskanja parkirišča, kaj lepšega? Toda vem, da če bom videl kako starejša oseba stoji, bom vstal in ji odstopil sedež in čisto mogoče se bo zaradi mojega dejanja nad seboj zamislil tudi prepotenten in aroganten srednješolec.
