Iz volkovega b(r)loga

ROLANJE PO BREŽICAH

Seznam prisotnih:

Lupo (še vedno enako strgan kot sem ga navjen in ga imam rad)

Nostra (ej, upam da bo maček ozdravel v roku enega tedna)

Amy (majhna, prijazna, klepetava… ravno takšna kot sem si jo predstavljal)

Baleš + majčka (totalna faca s katerim ni nikoli dolgčas in s katerim bo še veliko zabavnih trenutkov)

Marko123 (mlad in izklopljen Mariborčan, samo še za pravi klub ga moramo naučiti navijati)

En x (prijatelj od Ervota s katerim sem imel premalo stikov)

Ervo (z eno besedo: pojava. Smehu ni bilo ne konca ne kraja)

Catwomen (mlada in luštna miss, na momente nekoliko sramežljiva)

Dr. Vibra (legenda, resno, ta človek ga S-E-K-A! Da njegovih fotografij niti omenjam ne)

Shemedei (končno se mi je razkril misterij njegovega spomina kako lahko v par minutah ugotovi ali je povezava že bila dodana ali ne)

ČbelcaNamuc (izvrstna organizatorka, vodička in šoferka. Kaj bi lahko rekel še več. Aja, Schumacherja bi peljala scat po dveh krogih)

Šemzara (ga ignoriram, dokler mi ne pove kje na internetu me je že videl)

MezoSPL (še ena pojava, samo če bi vi videli koliko pijače nese ta človek)

Evropejec (zanimivo, ista firma, dva različna konca Slovenije pa toliko podobnosti)

Cosmic boy (premalo stikov, sicer pa, stari – voziš enega od mojih sanjskih avtov)

BigGirl (premalo stikov…)

Moja malenkost Volk

Če sem koga spustil, je urad za žalbe odprt pri ČbelciNamuc, ki sem jo zjutraj na kavi približno desetkrat vprašal ali sem koga pozabil napisati in mi je desetkrat zagotovila da nikogar. Pritožbo vložite v treh izvodi, vsakega kolkovanega z gajbo laškega (ne zlatorog, laškega) piva. Če bomo prav dobre volje, bomo enkrat do naslednjega leta vašo pritožbo tudi obravnavali.

Seznam pogrešanih (sramotilni steber):

Sportivo

Frutabella (zaradi njenega neprihoda, se je pojavila teorija zarote, da je ta oseba fake, smo pa zato uničili velike količine slaščice s tem imenom)

Giani

Kiowa

Musti

Bandrej

3Diablo

Scorpion

Shadow666

Gorenc z Bicepsom

De Luxe

Petra

(smrtno resna obnova Izklop Party-ja 15. – 16, Oktober, leta gospodovega 2005)

Približno ob dveh, se nekje v centru Nove Gorice usedem v svojo staro dobro Globoko modrino, jo prijateljsko potrepljam (eh, le kaj bi jaz brez nje) in ji naslednji trenutek je.bem vse po spisku od motorja naprej. No, kot ponavadi je tudi tokrat to pomagalo in v drugem poskusu, je že veselo zarezgetala in lahko sem se odpeljal proti Ljubljani. S Catwomen in mojim strganim internetnim bratom Lupom sem bil zmenjen nekje ob treh in pol, prihod na Mokrice pa smo imeli napovedan za okoli šestih, tako da si nisem dal nobene sile in prav počasi puščal kilometre naših cest za seboj. No, tudi tokrat lahko rečem, da je čas definitivno bil moj (naš) zaveznik, saj sem ravno dobro parkiral avto v bližini železniške, že se je s svojim »Jaz zvonjim….« oglasil moj mobi. Na drugi strani Catwomen. Kdaj pridem in kje sem. No, mojih dveh sopotnikov ni bilo težko najti in tako smo se kmalu po srečanju družno zmenili, da skočimo najprej v Bar na eno pivo in se šele po tem odpravimo na Dolenjsko. Seveda pa je imel hudič tokrat mlade, saj je najprej prišlo do nesporazuma med mano in Catwomen. Slednja je namreč mislila da gremo proti mojemu avtu in da nas vodim jaz, jaz pa sem bil prepričan, da gremo do Bara in da pot vodi ona. No, ko smo končno ugotovili zmoto, je bilo že prepozno, tako da smo se vdali v usodo in sklenili da se poslužimo sredstev ljubljanskega potniškega prometa. Tokrat je šlo lažje, ampak že čez dvajset minut obstanemo razočarani pred vhodom – BAR zaprt do 23.00. Pa kako je to mogoče? Lupo in Catwomen se nista kaj preveč sekirala, jaz pa pripravljam pismeno pritožbo na Pop Tv kako se lahko kaj takšnega zgodi.

No, že čez slabih deset minut smo bili na ljubljanski obvoznici in na poti proti Dolenjski. Pot je minila mirno in brez večjih pretresov, če seveda odštejem moje presenečenje nad do zdaj zgrajeno avtocesto. Kar sem nazadnje bil na teh koncih, je bilo avtoceste do Trebnjega, naprej pa: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. No, zdaj se tistih nekaj kilometrov navadne ceste z lahkoto premaga, vse ostalo pa je lepa, gladka, široka (in draga!!!) avtocesta. Okoli šestih prispemo v Mokrice in tamkajšnji grad je nemogoče zgrešiti, oz. ga lahko primerjamo s tistim rekom: »Vse poti vodijo v Rim.« Tako smo parkirali avto in se začeli razgledovati okoli kje nas kdo čaka s fanfarami in cvetjem. Najbolj od daleč smo prišli in na koncu bili tukaj celo pred domačini. No, počasi opazimo da nas od zgoraj gleda nekdo in družno ugotovimo, da bo to bržkone Shemedei, ki ga je Cbelca (zaradi službenih obveznosti tega ni mogla storiti sama) zadolžila za sprejem gostov. No, ko nas je spoznal še z organizatorko tokratnega IP-ja, smo odšli na recepcijo hotela in prevzeli prva dva ključa suitov, ki so za eno noč postali naš dom. Radovednost nam ni dala miru in ko smo sklenili da jih gremo pogledat, nas preseneti golf karavan s tremi izklopljenimi Mariborčani. No, ni potrebno biti Tesla, da ugotoviš, da so končno prispeli Baleš, Amy in Marko123. Bili so razigrani in dobre volj, tako da smo upravičeno domnevali, da so po poti zvili kakšno cigareto omamnih substanc. Ampak, naj bo, oz. recimo da smo jim verjeli, da je niso.

Tako smo se razpakirali po apartmajih in presenečeni ugotovili, da niso prav tako zelo fini kot je bilo videti na prospektih, saj je v vsakem bila samo ena »spalnica«, drugo ležišče pa je bil raztegljiv kavč. No, vseeno bolje kot nič. Morali smo še počakati, da s šihtom konča naša organizatorka, v zameno pa je vsakega počastila z malim pivom (in to Laškim!), vmes pa se nam je pridružil še moj mlajši brat MezoSPL, ki je za hip celo verjel, da je Giani čistokrvni Primorec. No, največ pozornosti je zbujal ravno najstarejši član naše pisane druščine – Baleš, ki si je priskrbel črno majico z velikim napisom BALEŠ na prsih, na hrbtu pa se je belil napis www.izklop.com. No, temu pa jaz pravim pripadnost svoji spletni strani, seveda pa je za naslednji Party zaukazana skupinska izdelava majčk, za vsakega s svojim imenom. Kljub mrazu je čas hitro mineval, nekaj nejevolje je pri meni in Balešu sprožila novica, da ga ne bomo pili tukaj, ampak v Brežicah (to je bilo znamenje da bova verjetno morala voziti), ampak tukaj moram še enkrat pohvaliti Čbelčine superiorne organizacijske sposobnosti, saj sta nas skupaj s Shemedeiem v kratkem spravila v center Brežic, oz. v bar Aquaris. Ehmmm, komur ni jasen zgornji komentar o ČbelciNamuc, naj se gre peljat en giro z njo, avtor tega poročila je namreč v njenem avtu skoraj pustil ostanek kosila.

No, ravno smo se dobro zasidrali v Aquarisu in naročili pijačo, ko sta nas s prihodom počastila Dr.Vibra in Šemzara. Tako sem dobil dokončno potrditev, da slednji vendarle ni izklopljena eksjugo deklica, ampak en čist navaden (kolikor je izklopovec sploh lahko navaden) fant. Sledilo je nekaj smeha, ko sem simpatično natakarico (čudnega in neizgovorljivega imena, v glavnem začne se na črko E.) označil kot domorodko slovenske obale, razsvetlil pa me ni nihče drug kot MezoSPL, ki mi je pojasnil, da je punca prišla naravnost iz dežele cigar (in komunizma), Kube, v Slovenijo pa se je priženila pred dvemi leti. No, roko na srce, jaz se španščine v dveh letih zagotovo ne bi naučil tako dobro, kot se je ona slovenskega jezika. REŠPEKT! Pivo je teklo kot za stavo in tako se je ožja druščina (Baleš, Marko123, Amy, Lupo, Catwomen in moja malenkost) odločila da gre nekaj pojest v bližnjo restavracijo Santa Lucija. Da bomo pozneje lažje pili, kajpada. No, restavraciji vse pohvale, zelo lepo urejena, kar se hrane tiče pa jim kaj več od švoh dvojke sam ne bi dal, saj je bil dunajski zrezek primerljiv s tistim, ki sem ga jedel v Bolgariji (in po njem celo noč bruhal). No, nekoliko smo se vseeno okrepčali in ob obilici smeha je minila še ena ura in čas je bil za vrnitev v akvarij, ki e je medtem dodobra napolnil z Izklopovci in Izklopovkami. Tako so naknadno prišli še Ervo, Evropejec, Cosmic boy in BigGirl ter Nostra. Nekateri so se opravičili zaradi drugih obveznosti, največ razočaranja pa je bilo čutiti pri nekomu iz moške druščine, saj Frutabelle še vedno ni bilo od nikoder. No, nekoliko sem mu popestril razpoloženje kar sam, saj sem ga vpeljal v nekaj skrivnosti igranja »živčkov«, torej igre kjer tolčeš z dlanmi nasprotnika po prstih. Saj z malo treninga bo iz njega še dober igralec. Medtem sva jaz in Lupo dobila še obisk »iz preteklosti«, malo smo poklepetali in hop, že je bil čas za odhod.

Naslednja postojanka je bil grad, kjer bi se moral zgoditi znameniti dvoboj med Volkom in Shemedeiem. Kot je znano, sta si sredi tedna skočila v lase zaradi privilegija , kdo bo imel čast princesi Amy kuhati čajčke. Tako je Shemedei izzval Volka na dvoboj in ta ga je z veseljem sprejel, pomerila pa naj bi se v street fightu. No, tisti ki so pričakovali dvoje razgretih (in prepotenih) teles, pokanje kosti (in zob) in litre krvi so se tokrat ušteli, saj sta si najboljši linkmod ta hip in Volk prijateljsko segla v roke in si priznala, da je bolje skupaj spiti par piv, kot se tepsti. Naredili smo še nekaj jubilejnih slik, nato pa se odpeljali proti bar disku Hacienda. In ja, pohval na račun organizatorke še ne bo konec, saj smo imeli na razpolago celo galerijo in to samo za nas. Mize so se napolnile z dvemi litri vodke Nikita in Red Bulli ter pivom in naše rajanje se je lahko začelo. Nekateri so plesali, drugi smo klepetali in tako sem prvič v življenju spoznal z interneta osebo, ki je zaposlena na isti firmi kot jaz. No, najin pogovor za vas bržkone ne bi bil zanimiv, same interne fore, je pa zanimivo, da naju loči več kot 200 km, podobnosti v poslu pa je 99%. No, pravi izziv je sledil, saj je enega (eno) – o ne, ne bomo povedali kdo je bil(a), zakaj pa niste prišli – zvila prevelika količina vodke z Red Bullom. Pa ravno dobro je začelo dogajat. Ampak ko so prijatelji v stiski jim je potrebno pomagat, tako da sva z Amy kar v redu poskrbela zanj(o) in na koncu (že spet, najbrž ste že sami ugotovili da se je to noč čisto vse vrtelo okoli nje, kar se za dobro organizatorko tudi spodobi) smo s Čbelčino pomočjo dotično osebo tudi spravili na varno v apartma na Mokrice. Čbelca je odšla nazaj v Brežice, Vibra je ostal z dotično osebo (če bi mu (ji) bilo spet slabo), jaz pa sem izrazil utrujenost in tako sem se samo vrgel na posteljo in v momentu zaspal kot ubit. In zjutraj…

O ne, ni še konec…

Približno ob šesti uri me zbudi tresenje za ramena in še napol v spanju (in še vedno pijan) zagledam Ervota kako mi prigovarja naj zatulim kot Volk, češ da jaz to znam. No, jasno da ga nisem dobro registriral, sva pa z govorjenjem privabila v sobo skoraj celoten folx, tokrat je bil celo Shemedei nekam borbeno razpoložen, saj se je kar nenadoma spomnil, da bi do dvoboja za Amy-jino srce vseeno prišlo. Medtem pa se je Nostra zabaval s treniranjem smučarskih skokov s pristankom na najini postelji. No, spregovoril sem še par besed z organizatorko (in če je do zdaj v tem poročilu slučajno še nisem pohvalil za vse, se ji klanjam na tem mestu), nato pa se je vesela druščina odločila, da odide na kavo, meni pa je spet uspelo ukrasti še nekaj uric spanja, ki sem jih zaradi popoldanske poti domov krvavo potreboval.

Ko sem se naslednjič zbudil, je bilo sonce že visoko na nebu. Amy do zdaj sploh še ni uspelo zaspati, na bližnjem kavču pa je samotno dremal Marko123. Ker smo suite imeli v najemu do enih, sva z Amy tiho odšla mimo Baleša (ki ni kazal znakov življenja) ven na kavo in med klepetom se nama je pridružil Shemedei, ki se je tako kot ostali zaradi prevelike količine Red bullov mučil z nespečnostjo. Kmalu se je druščina povečala še z Lupom (obvezno moram poudariti njegovo izjavo po dveh urah spanja: »sem se naspal«) in ČbelcoNamuc in počasi smo zbudili še vse preostale člane. No, največ dela je zagotovo bilo z Nostro, saj smo čisto resno pomišljali, da če se ne bo zbudil, bomo morali vlomiti. No, na koncu nam je uspelo priklicati tudi njega, ob kavi v bližnji mehiški restavraciji pa je bilo razpoloženje zaradi mačkov dokaj klavrno. Tako smo opustili vsako upanje na vadbo golfa, ampak smo samo še plačali suite in pijačo (Čbelca je v Haciendi velikodušno založila kup denarja za vse in zagotovo postavila rekord v organizacijskih sposobnostih) in se počasi raztepli vsak na svojo stran.

No, tokrat je bil naš avto povečan še za enega člana in sicer dr. Vibro, ki smo ga velikodušno potegnili do centra Novega mesta, on pa nam je v zahvalo ponudil kavo in kup zanimivosti. Pa da ne pozabim na njegova nizka vrata. Auč!!!!! Tako smo se po urici vsi trije poslovili od njega, nakar sem po mirni vožnji Cat in Lupota odložil v prestolnici, sam pa sem se do Gorice boril z zaspanostjo, ampak mi je vseeno uspelo priti živ domov.

Zaključne besede… Party zelo zelo dobro organiziran, mogoče je nekoliko razočaralo število udeležencev, Vibri sem si drznil predlagati, da bi naslednjega (okoli Božiča, oz. tam nekje sredi Decembra) organizirali kje na Primorskem in če bo zanimanja dovolj, bomo projekt tudi uresničili. Hvala vsem, ki ste prišli in mi dali priliko da sem vas spoznal v živo, res ste fajn, nekatere sem si vas zapomnil, z drugimi pa bomo naslednjič malo več poklepetali. Za konec pa vam ponujam tole parodijo na neko zelo znano reklamo:

 »Nov računalnik… 200.000 sit

…s kartico MasterCard

Web kamera… 20.000 sit (za vsak slučaj)

…s kartico MasterCard

Becin in cestnina do Brežic… 10.000 sit

…s kartico MasterCard

Spoznati novega prijatelja z interneta… neprecenljivo

NEKATERIH STVARI SE NE DA KUPITI, ZA VSE OSTALO JE TUKAJ VAŠA KARTICA MASTERCARD