Iz volkovega b(r)loga

Šele ob petih popoldne me zbudi telefon, ki mi zazvoni tik ob ušesu. Če me ne bi poklical moj najboljši prijatelj Aleš, bi bržkone spal vse do osmih, ali pa še dlje. Tako počasi odtavam na kavo in na koncu mi ostane le še malo časa, ki ga izkoristim za kratko listanje najljubših spletnih strani in kosveč (saj se iz Bolgarskega dnevnika še spominjate kaj je to, ane?) v Mercator centru. Tako ob sedmih že dobrovoljno srkam kavo na OMW-ju in ker nimam kaj za delati, pokličem Matjaža, da lahko pride, če želi.

Prikaže se že čez deset minut in že na daleč se mu vidi, kako je živčen, saj se od besa trese od nog do glave. Začne mi pripovedovati, kakšna budala je Dušan, ki je eno stranko ozmerjal s pijanim prascem in ga poslal v tri pi…, nakar je le-ta poklical njega, zahteval odgovorne, Matjaž pa se mu je nič dolžen in nič kriv moral opravičevati. Svetujem mu, naj pokliče Denisa ali Suzano in jima vse pove, a me zavrne, češ da on že ni tak, da bi tožaril. Kaj ni tak, če pa en sam delavec, ki nima poštimanih vseh koleščkov meče slabo luč na celo firmo! Dvajset do osmih se nama pridruži tudi Saša, ki je prišel po dnevne izkupičke in ko Matjaž (ki se je medtem kar dobro ohladil), ponovi zgodbo še njemu, se odloči sam ukrepati. Ko z Matjažem menjava avto, vidim kako žolčno razpravljata, ob čemer Dušan kot ponavadi razburjeno maha z rokami.

Sam se počasi odpeljem proti Perli in ravno ko začnem žalostno ugotavljati, da ni niti enega prostega parkirnega mesta, me kliče Uroš naj odidem do šempetrske bolnišnice, kjer bom pobral dva Angleža in ju odpeljal v vas Slap pri Vipavi. Super fura, vsaj en dan se ne bom cijazil samo po Gorici in bližnji okolici. Toda pred vhodom na urgenco ni nikogar, zato parkiram avto in se odpravim v notranjost, kjer pa me hitro prestreže medicinska sestra, ki mi pove, da oba ravno telefonirata in naj ju počakam, saj bi morala priti vsak hip. In res se mi že čez minutko pri taksiju pridruži ostarel angleški par. Kolikor ju razumem, je žena starejšega gospoda nerodno padla v kopalnici in se resno poškodovala, starejša gospa pa je boljša polovica drugega para. Ker bo žena naslednje jutro operirana, bi se gospod želel preseliti v kakšen hotel čim bliže bolnišnici, zato naj bi gospodu zdaj pomagal poiskati sobo, ju nato odpeljal v Slap, kjer bo vzel svojo prtljago, nakar se bova vrnila. Počasi se mi začne svetlikati, zakaj je Uroš prepustil to nalogo meni, saj pri angleščini ni nikoli pretirano blestel…

Moji možgani vrtajo po repertoarju prenočišč in tako se najprej parkiram na pločniku pred hotelom Lipa v Šempetru, odkoder bi imel do bolnišnice res samo dva koraka, a tu je vse nabito polno… Naslednji izbor so prenočišča Pertovt v Rožni dolini, odkoder bi do bolnišnice in nazaj lahko brezplačno prišel z mestnim avtobusom, kar mu tudi razložim, a še enkrat se izkaže na kako amaterski ravni so tam, saj jih najdemo povsem nepripravljene, za povrh pa nihče ne govori angleško… Sramota! Toda tudi v Park ali Perlo možakarja ne morem peljati. Sicer je res Anglež in mu denarja bržkone ne primanjkuje, a vseeno. Tako se na koncu le dogovoriva, da bo nocoj še prespal v Slapu, zjutraj ob sedmih pa ga pridem iskati tja.

Naša pot poteka brez posebnosti, če seveda odštejem zjahane slovenske ceste in moje nepoznavanje Slapa, zaradi česar ju zapeljem globoko v vas, na koncu pa me prijazna domačinka le napoti v pravo smer in kmalu sem parkiran na dvorišču turistične kmetije. Račun znese neverjetnih 71 eurov, ker pa možakar pri sebi nima drobiža, mi tokrat da le 50, ostalih 21 pa bova poravnala zjutraj. Nekoliko sicer podvomi ali bom ob sedmih res prišel, toda ko mu zatrdno obljubim (»21 eurov je za nas veliko denarja«), je potolažen, sam pa se lahko odpeljem nazaj proti Novi Gorici…

Pred Perlo ni o kakšni gužvi ne duha ne sluha več, celo Uroša ni na spregled, tako da lahko v miru končam dnevnik prejšnjega dne in v istem trenutku, ko naredim zadnjo piko, pridrvi moj sodelavec. Sloneč na mojem avtu opazujeva dekleta in čvekava v tri dni, okoli desetih in pol pa dobiva klic, naj pride nekdo na Ledine. Uroš ni ravno prave volje, za razliko od mene je namreč spal smo eno uro (!!!), zato se v svoj taksi usedem jaz, saj se mi približno svita kam moram. In res me pred blokom čakajo tri mačke, ki sem jih peljal že sinoči, tokrat pa bi rade v Faraon night club. Ko jih odložim tam in pokasiram tri eure, se vrnem pred Perlo, a tudi nocoj je živi dolgčas. Absolutno nobenega dela ni in z Urošem tako bolj molče kadiva, oba zatopljena vsak v svoje misli. Na koncu se odločim, da se bom, če okoli enih ne bo pretiranega dela, zapeljal nekam na samo in do šestih nekoliko zalegnil na zadnjih sedežih. To delajo med tednom vsi in Uroš se strinja, da bom naredil zlata vredno delo. Konec koncev me zjutraj čaka še ena močna fura, ki mi bo močno dvignila nočni izkupiček.

Malo pred polnočjo se Uroš odpelje po burek, mene pa med pisanjem doživljajev preseneti Denisov klic… Trenutek resnice, odločiti se bo potrebno. Žal, Denis, ne vidim se ravno v tem poslu… Zdi se mi, da je nekoliko razočaran, saj mu še malo prej zelo dobrovoljen glas v hipu zastane, toda jaz ne morem pomagati, za normalno življenje potrebujem vsaj nekaj finančne varnosti… Na koncu seveda obljubim, da bom pošteno oddelal tako današnjo, kot tudi sobotno noč, Denis pa mi le še reče naj se ne sekiram in mi zaželi mirno noč.

Vtem se ob mojem avtu parkira Uroš, ki za volanom v miru prežvekuje burek (ti pacek, ti…) in najbrž tudi zato starejši Italijan izbere moj avto. Na železniško postajo, prosim… Ni problema, takoj bova. Čeprav se nekoliko zmrduje nad ceno 1.500 tolarjev, češ da je do zdaj vedno plačal le tisočaka, mi vseeno plača, nakar pokličem Uroša in mu povem, da grem vseeno malo gledati pod kožo na kakšno osamljeno parkirišče. Tako si izberem MMP Vrtojba, na črpalki prosim svoja nekdanja sodelavca naj me prideta zbuditi ob petih in pol, v kolikor se prej ne prikažem sam, nakar se samo še zaklenem v avto, se pokrijem z odejo iz kompleta za prvo pomoč in zaprem oči.

Ampak moj spokoj ne traja veliko časa. Ravno dobro zadremam, ko me z glasnim piskom sms-a zbudi moj osebni telefon. Grrrr, ampak naj bo, glede na to da je od osebe, ki mi je zelo draga in kmalu se spet udobno namestim… Toda že čez 20 minut spet. Tokrat se z glasnim imitiranjem zvokov forume 1 oglasi službeni Mobi, na drugi strani pa mi Uroš (še pred spanjem mi je sporočil, da mora v Italijo in da centralo veže name), reče naj pohitim pred Perlo, ker se eni stranki baje zelo zelo mudi. Ker je on pravkar prišel čez mejo, je takoj preklical preusmeritve klicev, zato je klic dobil on in ne jaz… Stisnem po plinu in oddrvim v Gorico, a pred Perlo ni nikogar… Ja kaj pa je zdaj to, menda ja me nima Uroš za norca?! No, ko se mi čez nekaj minutk le pridruži, kar piha od jeze in kmalu se vse razjasni. Takšna panika je bila zaradi lajdre Viktorije, ki »ordinira« v Perli, nosi pa se kot da je najmanj miss sveta in si želi, da bi se vsi vrteli okoli nje. Ker mene kar nekaj časa ni bilo (dve minutki sta zanjo očitno cela večnost), ga je še enkrat poklicala in ga nahrulila, kje neki se obira njen taksi, Uroš pa seveda ni imel pojma kje sem. Kot da to ni dovolj, jo je bilo potrebno peljati le do dvesto metrov oddaljenega bloka, na vprašanje zakaj takšna ihta, saj bi konec koncev lahko šla tudi peš pa mu je odgovorila, da je to nevarno, saj jo po (osvetljeni!) poti lahko napade kakšen manijak. Mislim, halo, samo še nanjo čakajo vsi manijaki na tem svetu, ko gre h kakšnemu Italijanu v sobo pa se ne boji, ali kaj!? Z Urošem se ji od srca nakrohotava, nato pa mi pove, da je šel popolnoma brezveze do cestninske postaje Villese, saj tam ni bilo nikogar, kar ga je seveda pogrelo, nato pa mu je pritisk dvignila še tale Viktorija in njena nečimrnost.

Konec dober, vse dobro, še vedno imava vse pod kontrolo in sam predlagam, ali greva do črpalke v Rožni dolini na eno dobro Nescaffe kavo. Uroš me debelo pogleda, češ da tam ni kavomata, ampak sam se temu lahko samo nasmejem in mu razložim, da zanj ga sicer res ni, ampak za naju prav gotovo bo. Občutek imam, da mi ne verjame povsem, a sam vem kaj govorim in ko se že veselim zares dobre kave, ki jo za 60 tolarjev pripravi tamkajšnji avtomat, naju preseneti nov klic… Gospa, ki bo počakala pred casinojem Princess potrebuje prevoz do obrobja stare Gorice. A ni mogla počakati še vsaj ene pol ure? Vseeno samo globoko zavzdihnem, s strehe snamem tablo in se odpeljem proti tretji največji novogoriški igralnici, kjer me pred vhodom že čaka priletna gospa. Vpraša me, ali me je nemara zbudila in ko ji prijazno pojasnim, da temu niti približno ni tako, mi pove, da ni v njeni navadi klicati taksijev, a njenega moža je zlomila utrujenost, zato je odšel domov, ona pa je želela ostati še malo. Heh… Čeprav greva v predel stare Gorice, ki ga ne poznam, je gospa resnično zelo prijazna in ko plača, mi pove naj peljem samo naravnost in prejkoslej se bom znašel na ulici Corso Italia. No, od tam pa seveda znam priti do mejnega prehoda v Rožni dolini. No, do zdaj pa tudi nisem vedel, da se je mejni prehod v Solkanu iz maloobmejnega spremenil v mednarodnega, ki je zato zdaj odprt 24 ur na dan, prečka pa se ga lahko tudi samo z osebno izkaznico.

V Rožni dolini se tokrat le ustavim na črpalki in Peter, s katerim se poznava (oz. kateri Petrolovec mene sploh ne pozna?), me počasti z enim res dobrim kapučinom. Joj, ob tem avtomatu si pa zares lahko oblizneš čisto vse prste.

Pred Perlo Uroš sladko spi v svojem Touranu, sam pa elegantno zavrnem Štefovo ponudbo, če bom v njegovem Voyagerju gledal film, nakar se zapeljem za Euro spin (ne bom vendar spal pred Perlo kot največji prostak) in na zadnjih sedežih počasi utonem v spanec. Kako že pravi Murphy? Ja, ko obstaja možnost… in tako me že čez dvajset minut kliče Uroš, ali se mi da iti do Casinoja Paquito (najde se ga tik ob stari cesti za Sežano, v Volčji dragi), kjer me bo čakala ena Slovenka, ki bi rada v Šempeter. No, ne morem reči da se mi ravno da, a mojemu sodelavcu se je sedaj le začelo poznati, kako malo je spal, saj je tudi po glasu slišati povsem ubog. Pojma nimam kaj je v zraku to noč, a pred Paquitom ni nikogar in tudi na recepciji ne vedo ničesar o kakršnemkoli klicu. Ko pokličem Uroša, od jeze škripam z zobmi, on pa mi vseeno obljubi, da jo bo poklical nazaj in naj kar počakam še malo. Že čez nekaj minut sva spet na liniji. Naj kar grem kamor želim, saj mu noče odgovoriti na klic. Da bi jo koklja… Ravno obrnem avto in se odpeljem, že spet Uroš… Zdaj ga je poklicala nazaj in ga prosila ali bi vendarle lahko kdo prišel. Zdaj nisem več jezen samo jaz, temveč je tudi on, a vseeno se zberem in jo vljudno odpeljem do centra Šempetra.

Če se bom spet zavlekel kam spat, bo zagotovo kmalu kdo poklical, eh, bolje da grem do črpalke na Vrtojbi nekaj pojest. Moje telo potrebuje kalorije, čeprav želodec tega zaradi preveč kave noče priznati. Tako v miru pojem par sendvičev, prelistam časopise in se ob prvih sončnih žarkih vrnem pred Perlo, kjer pa ni prišlo do velikih sprememb. Uroš spi kot ubit, Štef pa se pogovarja s šoferji, ki vozijo avtomobile v garaže in iz njih. Tako v miru napišem spomine tega večera in ob šestih olajšano odložim zvezek. Še malo pa bom šel po Angleža v Slap, nato pa bo tako ali tako kmalu konec.

Uroš se zbudi in se čez pol minute odpelje, sam pa se preselim do kava bara Vogal. Še en kapučino si bom privoščil, nato pa grem. Anglež je zagotovo že pokonci (če je to noč sploh kaj spal) in zagotovo bo vesel, če pridem malo prej… Tako si dvajset minut čez šesto že veselo žvižgam, ko drvim po avtocesti proti Ajdovščini, medtem ko me neusmiljeno slepi sonce, čez dobrih deset minut pa sem že parkiran na dvorišču turistične kmetije. Lastnica mi pove, da si je gospa zlomila kolk, ko ji je spodrsnilo pod tušem. Danes bo takoj zjutraj operirana, njen mož pa od skrbi celo noč ni mogel spati. Oba imata že krepko čez 80 let (ampak vsaj on jih ne kaže več kot 60) in resnično ju je samo občudovala, ko sta hodila na izlete na bližnje griče, medtem ko se je drug par zadrževal bolj na kmetiji in se pustil gostiti. No, potem pa ji spodrsne pod tušem, trpko doda lastnica. Gospod me pohvali, češ da sem res priden, saj je iz neznanega razloga pričakoval da bom zamudil, nakar mu pomagam znositi prtljago v avto, prijazno zavrnem ponujeno mi kavo, a vseeno počakam da jo spije on, nakar se le odpeljeva proti bolnišnici. Opazujem ga s kotičkom očesa… Ubogi možakar, zares se mu vidi kako ga skrbi kako bo z njegovo življenjsko sopotnico. Čez osemdeset let, le koliko let sta poročena, se sprašujem…

Pred vhodom na urgenco sva že ob sedmih in deset minut. Vest mi ne da, da bi pustil taksimeter vklopljen tudi ob nošenju prtljage v notranjost, zato ga izklopim, poračunam vožnjo in ostanek prejšnjega večera ter globoko zavzdihnem. Upam da je bilo to za danes vse pa še trak, ki se je že cel večer zvijal, se je ravno zdaj iztrošil … A ravno ko zavijam proti OMW-ju, prejmem nov Urošev klic. Na avtobusni postaji na Grčni me čaka fant, ki bi rad v Vrtojbo, sam je zaposlen in ne more ponj. Toda meni je zmanjkalo traku, rezervnega nimam in mu ne bom mogel izstaviti računa… Ah, bo že razumel, šefi pa ravno tako.

Moja zadnja stranka je mlad fant, ki je zvečer odšel na eno pijačo, katera se je razvlekla čez celo noč. Ne da se mi kaj dosti klepetati, saj vidim pred očmi le še svojo posteljo, a vseeno varno prispeva v Vrtojbo, nakar se vrnem na OMW, kjer me Matjaž že nestrpno čaka. Ampak avta mu ne morem predati, saj v tiskalniku ni traku, brez tega se zaključka ne da narediti, Uroš pa še vedno pomaga tujemu šoferju pri pridobivanju zelene karte…. Po desetih minutah čakanja Matjažu le »kapne«, da je kakšen trak mogoče v Passatu, ki ga nocoj nisva uporabljala. In res je. Na hitro ga zamenjava in s skupnimi močmi narediva zaključek, sam pa se usedem na vrt bara in nekoliko poklepetam z Urošem in enim bivšim šoferjem, medtem ko Dušan molči in z rokami maha naokoli, kot bi hotel prepoditi nadležno muho. Hm, očitno se mu ne mudi na delo…

Ob osmih in pol nimam več moči niti za poslušati, zato na hitro pokadim do konca in se odpravim domov. Hvalabogu sem danes prost, samo še sobotna nočna me čaka. In to naj bi bila moja služba več let? Če ne bi bilo drugega že še, a če imam izbiro…

[se nadaljuje…]