Iz volkovega b(r)loga

»Draga, ti je prišlo?« »Kakšen sem bil, ljubica?« »Si uživala, srček?« »Je bilo dovolj dolgo, mucica?« Zveni znano? Ste prepoznali kakšen svoj stavek v teh citatih? Vse to in podobne misli se nam podijo po glavi, ko je seksa (končno ali pa že) le konec. Nekateri ne zmorejo in vprašajo, drugi modro molčijo. »Seveda dragi« »Odličen kot zmeraj, panterček« »Nebeško sem se počutila, mucek« »Če bi trajalo še malo, bi umrla, ti žrebec moj«. Zveni tole znano? O pajade, saj so najpogostejši odgovori na naša vprašanja, če smo katerega od njih seveda postavili. Toda, ali je vse to res, je seveda povsem drugo vprašanje. Ste se vprašali kdaj, ali je bilo res tako zelo v redu, ali vas dekle samo noče razočarati, ker vas enostavno ljubi in vas noče prizadeti? Tudi pri nas je veliko parov, ki se ob tem verjetno samo nasmihajo, toda ali je vse skupaj res tako preprosto? »Da, dragi, odlično!!« »Vrhunsko!« »Fenomenalno!« »Neopisljivo!« »Božansko!« In stvar je lahko rešena z eno samo besedo. Dvoma ni več, odlični ljubimci smo, Casanovo bi lahko peljali scat, če bi seveda le-ta bil še živ. In le malokrat se vprašamo, ali je bila popolnoma iskrena. Hej, seveda je bila, konec koncev je to samo po sebi umevno.

Toda tu je klasičen kliše trapastih h’woodskih komedij. »Zapuščam te, dragi…. In še nekaj, hočem da veš, da so bili vsi moji orgazmi zaigrani. Aaaaaahhhh… Ohhhhhhhhhh, jaaaaaaaa, šeeeeeeee… Ti je to kaj znano? Zguba!« Moški ne bi mogel biti v tem trenutku bolj prizadet, kot ravno tako. Njegov ego je v trenutku globoko pod nulo, njegova moškost pa ni vredna pol kozarca kislih kumaric iz kakšne pjace v Bosni. Toda zakaj je prišlo do laži? Vsa ta stokanja v prazno, vsa vzdihovanja, vse umazane besede? Zakaj preprosto ni tiste odkritosrčnosti »Ne, dragi, poskusi malo višje z jezikom…« Ti zaradi tega ne boš mlatil z jezikom v prazno, jaz pa bom uživala veliko bolj kot zdaj. Hej, ampak saj to se za moškega vendar ne spodobi. Da bi ga ženska učila kako naj jo najbolje zadovolji? O ja, pa kaj še. Saj smo vendar rojeni lovci in naš orgazem nam zakonsko pripada z rojstvom, ženska pa je v trenutku ko ji ne pride vse drugo kot naša zlata mucica. Pa naj jo (seveda strogo izpod njene kontrole) nato imenuje frigidnica ali kakorkoli drugače.

No, seveda pa ima vsaka medalja dve plati. Da je sex telovadba, je splošno znano, da je zdrav, če se le držimo določenih pravil, ravno tako. A ravno ta občutek, da gre občasno za delovno dolžnost in ne sprostitev, je tisti, ki razbije tako zelo veliko parov. »Joj, dragi, a morava?« Hm, a sploh obstaja kakšen hujši antiafrodiziak, kot je ta stavek? Težko, bržkone najpogosteje uporabljen in najbolj obrabljen. »Ne, draga, ni nama potrebno, a mislil sem da me ljubiš« »Saj te ljubim, a se mi tako ne da…« »Vedel sem, ne ljubiš me več…« Vse dokler ne pride do faze ‘naj ti bo’, ko se končno uleže in mu pusti, da opravi svoje. Hej, naj mu bo, naj ima svoje veselje, naj misli da uživam, naj vsaj on… In potem je tu igranje orgazma in laganje sebi in njemu, ki smo ga prebrali na začetku. Kje je torej tu absolutna krivda? V njej, ker je hotela da vsaj on uživa, ali v njemu, ker dejansko je?

Pred leti se je v ZDA sprejel odlok, da žena možu ni dolžna nobenega odnosa. Hmmm, dolžna? Torej je sex dejansko že prišel do te stopnje, da je na ravni dolžnosti? Hm, kaj pa mož? Je njen dolžen kakšen odnos? Večina moških je seveda mnenja, da je zakon vstopnica vsaj za reden sex, če drugega ne, a očitno temu še zdaleč ni tako. Le kaj bi se zgodilo, če bi se na sodišču znašla tožba ženske, ki je mož ni dobro položil že kar nekaj let? No, nekaj je zagotovo, najbrž bi se znašel na naslovnicah vseh tabloidov širom sveta, a kakšna bi bila razsodba? Bi res bila, da mož ženi ni dolžan nobenega odnosa, ali bi kar naenkrat postala osnovna pravica ženske da je zadovoljena, glede na to da poleg službe še kuha, pere, lika, pomiva posodo, pospravlja, medtem ko ji mož le vsake toliko malo pomaga?

Marsikdo bi me seveda napadel, češ da seks zagotovo ne sodi v kategorijo rekreacijskih dejavnosti. Da je stvar namenjena absolutno samo nadaljevanju človeške vrste. Da pred poroko seks ne pride v poštev. Da je greh potrebno opraviti skrito, brez pretirane telovadbe in ob njem čimmanj uživati. A le zakaj? Kaj ni ravno na tem svetu vse preveč nasilja, vojn, skrbi? Zakaj bi se obremenjevali s tem ali smo v grehu, ali nismo, ko pa je vsakomur z malo razuma jasno da nismo. O seveda, sex zna biti greh. Hud greh, celo tako zelo hud, da pahne ljudi v samomore. Predvsem dekleta. Spozna šarmantnega fanta. Lep je, bogat, prijazen… Fant iz sanj. In skok med rjuhe ni vprašljiv. Toda od tistega dne o njem ne duha ne sluha več in radostne krike (zaigrane ali ne) zamenjajo kriki bolečine in solze. Ali pa ne. Mogoče je fant poleg vseh teh lastnosti tudi zelo pošten, tudi ona je njemu zmešala glavo, toda ker nihče ni popoln, je sam zelo slab v postelji. Oja, saj se trudi, toda nikakor mu ne gre. Ampak ker je tu njegov tako zelo popoln značaj, je igranje dokaj verjetna rešitev. Za leto, dve, pet… deset. Nakar pride kruta resnica… Zakaj? Nisem te želela izgubiti, ljubim te… Bo tu kakšna hujša stvar zanj, kot občutek, da so vse bile samo laži? In če so bile laži v postelji, so bile tudi povsod drugod. In idealna družinica še zdaleč ni več tako idealna kot se je zazdela pet minut poprej, ampak se je sesula kot hišica iz kart.

Zakaj torej sploh skrivati? Dekleta, ženske (okej, otroci ravno ne bi rekel, čeprav se časi spreminjajo), ne boste nas prizadele, če poveste kaj vam je všeč in kaj ne. Prej obratno, užaljeni bomo, če bomo kdaj izvedeli da ste naredile nekaj proti svoji volji. Da ste nekaj naredile zaradi nas, čeprav tega ne bi nikoli. Po eni strani bomo polaskani, po drugi nas bo bolelo. Ni vam potrebno reči da ste v nečem uživale, če niste. Čas praskupnosti je mimo, še vedno ste z Venere, mi pa z Marsa, a to je tudi vse. Nikoli se ne bomo razumeli, vedno se bomo prepirali, to je ravnovesje, ki drži vesolje skupaj. Jing jang, dan in noč, sonce in dež, mraz in vročina, sonce in luna… Toda nihče vam ni ukazal, da je vaša primarna naloga zadovoljiti moškega. Ne, še zdaleč ne in če bi to trdil tudi sam, bi bil najbrž takoj tarča raznoraznih feministk (ali pa tudi drugih), ki bi se trudile, da me raztrgajo pri živem telesu. Ne, drage moje, a vaša primarna naloga je uživati. To je vaša pravica in vaša dolžnost. Se vam ne da? No, tukaj seveda pridemo do vprašanja o vaših delovnih navadah, a mogoče je tu na mestu tudi vprašanje zakaj se vam ne da… Mogoče je pa ravno danes dan da mu poveste, da nekaterih stvari ne dela prav. In čisto mogoče je, da bo od danes naprej vaše vzdihovanje celo preglasno za tečnega soseda, ki odmiga svojih dvajset sekund in si domišlja, da je to tudi vse kar lahko naredi zanjo, ki zadržano vzdihuje in premišljuje, da je strop potreben ponovnega pleskanja