Iz volkovega b(r)loga

No, saj vsi vemo, kaj pomeni ‘živijo’, kajne? Kratka in zelo preprosta beseda, ki nadomesti ‘dober dan’, ‘pozdravljeni’ in kar je še podobnih izrazov, ki jih uporabimo ko koga srečamo, seveda s to razliko, da ‘živijo’ ponavadi uporabimo takrat, ko srečamo nekoga, ki nam je bližje kot nek naključni znanec ali pa se gre recimo za uradno osebo. No, kakšen Štajerec ali Ljubljančan (pa še kakšen drug »neprimorec«), bi me zdajle najbrž fajn za ušesa, saj je ‘živijo’ bolj kot ne primorska fraza, oz. pozdrav. Seveda ne vem odkod je prišla, oz. izpeljanka katerega jezika je (morebiti ima prste vmes celo naša zahodna soseda), ampak saj to v današnjem razmišljanju niti ni pomembno. No, zakaj sem danes ubral takšen uvod?

Ugotovili smo, kako je to preprosta beseda, ugotovili smo kdaj približno se uporablja, približno smo ugotovili tudi od kod izhaja in v katerem delu Slovenije je najpogostejša, ampak meni še vedno ni jasno, zakaj jo je nekaterim ljudem tako težko uporabiti. Ne, ne mislim v smislu, da raje rečejo ‘dober dan’, ‘pozdravljen’ ali celo ‘buhdejzdravjeindevicamarija’, ampak v tem, da je njihovo obnašanje čisto drugačno in namesto pogleda v oči ter preprostega pozdrava (pa čeprav bil to samo kratek ‘živijo’) raje pogledajo v tla, ali se te celo izognejo. Kot… kot da bi jih bilo sram, oz. kot da bi njihov pozdrav pomenil nekaj slabega, ali pa, hm… kot da bi se osebe dejansko ustrašili, ji ne vedeli kaj reči, ali pa jim enostavno manjka drobec tistega malo bontona.

Mislim da sem vam v blogu ‘Ekipina parada zvezd’ izdal, da je moje najljubše jutranje opravilo oditi »dol« (živim namreč v osmem nadstropju) na kavo, v miru spiti dva makjata in prebrati moj najljubši časopis – Ekipo. In pot do bara Orhideja, kamor zahajam, me pač vodi mimo dokaj znane turistične agencije. No, Goričani jo zagotovo poznate, ostali pa najbrž ne, saj je bila, je in bržkone tudi bo le lokalna, ampak pustimo podrobnosti. No, njen lastnik (oz. direktor) je moški v poznih srednjih letih, ki ga bomo imenovali Bojan. In ta Bojan, oz. njegova agencija je mene že večkrat prevažala naokoli po Sloveniji (pa tudi tujini) s svojim avtobusom. Bilo je nekaj tekem, nekaj sindikalnih izletov itd. In jasno je, da se z Bojanom kmalu toliko poznala, da sva bila dokaj hitro na »ti« in tudi vedno ko sva se srečala, sva se »poživjala«. In od začetka sva to počela redno, kratek, neobvezen ‘živijo’ z njegove in tudi z moje strani. No, kmalu pa sem začel opažati, da je Bojanu ob teh pozdravih postalo rahlo nelagodno. Pojma nimam zakaj, saj nikoli nisva spregovorila kakšne besede, ki bi presegala običajen pozdrav, celo za priložnostni klepet ni bilo prilike, vse skupaj je bil nek ritual, oz. pozdrav dveh znancev, ki sta hitro šla vsak svojo pot naprej. Kmalu zatem pa se je začelo dogajati to, da se me je začel Bojan izogibati. Dobesedno. Ko je opazil da se mu bližam, se je ustavil in začel brezciljno zreti v nebo. Ali pa se je naglo obrnil in zakorakal v drugo smer, dokler ni opazil, da sem zavil v bar. Hm… Sprva temu nisem posvečal pretirane pozornosti, potem pa sem se le začel spraševati, ali ni morebiti kaj narobe z menoj in ali sem se mu mogoče na kakršenkoli način zameril. Ampak bolj kot sem tuhtal, manj mi je prišlo na misel, kaj bi lahko bilo narobe. In vsa ta stvar je na koncu pripeljala do tega, da sem se Bojana začel izogibati tudi sam. Heh, saj veste, ane… Pozdraviš prvič, drugič, tretjič, četrtič, petič, desetič, enainsedemdesetič, toda stotič se že naveličaš in ker odziva ni, se ti začne zdeti za malo. Ampak zdaj se z Bojanom že dolgo nisva srečala in ne morem reči, da se sekiram zaradi tega.

Ampak ta Bojan sploh ni osamljen primer. Pred kratkim sem svoji sestri v kontekstu pogovora omenil, ali kaj vidi mojo bivšo varuško (omenil sem že, da v jasli nisem hodil, do mojega četrtega leta pa je moja stara mama hodila še v službo, zato me je pazila ena mamina soimenjakinja in soseda). In sestra mi je brezbrižno odvrnila, da je gospa C. noče več niti pogledati. Njen način izmikanja pa je nenavadno podoben Bojanovemu – oziranje v nebo, obračanje, brskanje po torbici, ali pa mora ravno v tistem trenutku opraviti nujen telefonski klic.

Ampak zakaj takšno obnašanje, če vemo, da vmes ni nobene zamere ali česa podobnega? Je tu res samo pomanjkanje bontona, ali…? Ali kaj tretjega? Ker tega resnično ne razumem in tudi nočem razumeti. Če na cesti (ali kjerkoli drugje) srečam znanca, ga bom vsaj pozdravil, če že drugega ne (ljudje s katerimi ne govorim, so tu izvzeti). Zakaj pa ne, pravzaprav? Saj s tem le pokažem, da se ga (še) spomnim, da imam nanj lepe spomine, da nisem jezen nanj, da… Ah, mali milijon razlogov je, zakaj bi ga pozdravil, začuda pa ne najdem niti enega, zaradi česar tega ne bi naredil. Saj priznam, zelo obupen spomin za obraze imam in ko me kdo ogovori, ponavadi zelo začudeno pogledam, a se poskušam vseeno spomniti, od kod to osebo poznam (kar mi v večini primerov zelo slabo uspe). Ampak da bi se zaradi tega delal noja (glavo v pesek – če jaz ne vidim njega, zagotovo tudi on mene ne) – o ne, tega pa pri meni ne boste doživeli.

Še mali milijon primerov bi lahko zdaj podal, ampak potem bi najbrž počasi začel že dolgoveziti (hm, čeprav mogoče že, ampak se tega ne zavedam – bom videl, če me od zdaj naprej nehate pozdravljati na blogih, bom vedel da je temu tako), ampak bom vseeno tvegal in podal še enega. O vsem tem (kar ste do zdaj lahko prebrali), sem naglas razmišljal nekaj ur pred tekmo Gorica – Steaua na vrtu mojega priljubljenega bara Derby. In ko je k moji mizi prisedel moj prijatelj Urban, sva se na dolgo in široko zaklepetala o tej temi. Urban študira obramboslovje v največjem slovenskem mestu, sicer pa prihaja iz Goriških brd, kjer se v majhnih vasicah skoraj vsi poznajo med seboj in je bila zato razlika po preselitvi v Ljubljano več kot občutna. No, povedal mi je, da je nekega dopoldneva zavil v živalski vrt in ko se je tako sprehajal po potki, mu je prišla naproti starejša ženica. Seveda jo je glasno in vljudno pozdravil, ona pa ga je pogledala, kot da ji namerava iz rok izpuliti torbico in presenečeno izjavila, če se mogoče poznata. Urban ji je odgovoril, da ne, ampak kaj ni lepo včasih pozdraviti kar tako, brezveze. In še ko sta se odpravila vsak na svojo stran, je videl kako ženica presenečeno bolšči za njim. Moj prijatelj trdi, da je pozdravljanje značilno za manjše vasice, kjer se tako ali tako vsi poznajo, v velikih mestih kjer vlada naglica pa tega ni in še kakšen dober znanec bo odvihral mimo tebe, ne da bi te opazil. Ampak kaj ni to po eni strani žalostno? Še na en moj blog vas moram opozoriti in sicer ‘Slovenia trip’, kjer opisujem, kako sem si nekega mrzlega zimskega večera dajal duška v Ljubljani in kako sem se zabaval pri tem. Tako kot je rekla Phoebe v seriji Prijatelji svoji prijateljici Rachel – kaj te briga, kaj si bodo ljudje mislili, nikoli več v življenju jih ne boš videla.

In čisto za konec. Če je v velikih mestih zares moderno samo hiteti, gledati v tla in spregledati vse nivoje bontona (»oprostite, vas lahko nekaj vprašam« - »NE, ne smeš« - to je bil še en resničen primer sredi Ljubljane), potem že raje živim v malo večji vasi, imenovani Nova Gorica, ki si domišlja da je mesto in se požvižgam na vse ostalo.

Pa nasvidenje do naslednjega bloga : )