71
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 13.8. 2006 ob 20:32 pod Številke, Jaz, Volk, Šnopčki za dušo
Pozdravljeni. Veste, eno vprašanje imam za vas. Verjamete v usodo? Kaj pa v Boga? Morebiti ste od »tistega, ki je padel«?… Morebiti ne verjamete v nič in je za vas vse naključje… Hm. Kaj pa v angele varuhe? Neumnost, boste nekateri zamahnili z roko, ampak še preden to storite, si prosim preberite o fenomenu, ki si ga skušam razložiti že veliko let, ampak razumne razlage zanj ni. Oz. je, ampak o njej pozneje…
Nikoli v življenju nisem sprejel dejstva, da sem sirota in realno gledano tudi res nisem bil. Že res, da sem odraščal brez staršev, toda zame je po sedmem letu starosti, ko je mojo mami vzel rak, zelo lepo skrbela njena mama (torej moja stara mama), pomagali pa sta ji moji teti. Zagotovo ste zdaj pomislili tudi na očeta, ampak o njem vsaj v današnjem blogu ne bi rad govoril. Mogoče nekoč v prihodnosti… No, kakorkoli že, ko je mami umrla, sem bil star nekaj manj kot osem let in bil sem otrok v pravem pomenu besede. In čeprav se najbrž sliši zelo grdo, sem bil nekaj časa žalosten, toda čez nekaj časa je nisem več pogrešal tako zelo. Na žalost sem večino svojega otroštva že do tedaj preživel ali pri stari mami, ali pri mamini sosedi, saj jasli (oz. vrtca za najmlajše otroke) takrat v Novi Gorici še ni bilo. No in tako se zame kljub vsemu ni veliko spremenilo. V bistvu sem začel odraščati v družbi treh žensk, treh različnih generacij. Staro mamo, teto in starejšo sestro. In že takrat, se mi je zgodilo ogromno nerazložljivih naključij, ampak eno se mi je še posebej vtisnilo v spomin…
Bil sem skoraj enajstletni mulo, ko me je nekega mrzlega jesenskega večera povsem brez opozorila začel boleti trebuh. Najprej slabotno in zelo nalahno, zato sem se tudi odločil, da si skuham čaj. Toda tega čaja nisem nikoli spil, saj sem že čez manj kot pet minut zvijal v hudih mukah in se od bolečine dobesedno metal po tleh. Čez nekaj ur se mi je tudi obrnil želodec in zjutraj se je teta odločila, da je čas za obisk pri zdravniku. Le-ta je »strokovno« ugotovil, da me dajejo gliste, ki jih bomo izbezali ven s tabletami in česnom. Z veliko česna. Toda vsi kilogrami meni tako osovraženega česna, ki sem ga zaužil v naslednjih dneh, mojega želodca niso videli niti od daleč, saj sem čisto vse (in tako tudi tablete proti glistam in česnovo juho) izbruhal, še preden je dobro steklo po grlu. Kratek off: Zanima me, ali to bere kakšen zdravnik in če, ali je do tega trenutka ugotovil kaj mi je bilo… No, to moje stanje je trajalo nekje od torka, vse do nedelje. Ves čas me je dajala vročina, bruhal sem takorekoč brez prestanka, vmes pa sem še nekajkrat obiskal šolskega zdravnika, ki je trmasto vztrajal pri »zelo trdoživih glistah«. Zakaj me ni poslal na preiskave v bolnišnico, je zame nerešljiva uganka, ampak dejstvo je, da o tem zdravniku veliko ljudi ne zna povedati nič dobrega. No, od shiranosti in izčrpanosti, se je meni na dan nedelje že kar malo bledlo, vsi moji domači pa so bili obupani. Toda tistega večera je prišla nepričakovana odrešitev, saj smo na dom povsem nepričakovano dobili obisk družinskih prijateljev. Kar lepo število let jih ni bilo pri nas, on pa je drugače znan goriški ginekolog, dr. Vilhar. In seveda jima ni bilo težko ugotoviti, da je pri hiši mlad bolnik. Tako je on vprašal kaj mi je in teta mu je zaskrbljeno povedala, kakšno je že skoraj teden dni moje stanje. Še zdaj se spomnim in nikoli ne bom pozabil prizora, ko je sedel na kavč na katerem sem ležal, me zaskrbljeno pretipal po trebuhu in nato vprašal, ali imam kaj vetrovov, česar nisem razumel. Ko je moja teta vprašanje ponovila nekoliko bolj po domače, sem se samo nasmehnil in odkimal. Od takrat naprej se ne spominjam več veliko. Doktor je stopil s teto na hodnik, ko sta se vrnila pa me je vprašala, ali bi šel v bolnišnico, kjer me bodo operirali, da me ne bo več bolelo, jaz pa sem si zaželel, da bi to noč še ostal doma in šel zjutraj. Imel sem namreč strah pred temo in bi naredil vse, da mi ponoči ne bi bilo potrebno hoditi okoli, toda ko mi je rekla, da zakaj bi še čakal, če pa me lahko že nocoj neha boleti, sem le pristal. Ostalo je bilo podobno lepim sanjam. Kirurg s prijaznimi očmi (najbrž najboljši goriški in tudi eden najboljših slovenskih kirurgov, doktor Kruh), ki sem ga prosil, naj mi ne dajo narkoze, ker mi je po njej vedno slabo in on, ki mi je odvrnil, da potem pa je res ne bodo dali, da bodo naredili tako, da bom kar zaspal. No, da malo skrajšam…
Imel sem Ileus, oz. po domače povedano, zaporo debelega črevesa in še kar lep čas po operaciji (ne morem opisati občutka, ko sem se zbudil, ugotovil da me trebuh ne boli več, nad mano pa se je sklanjala medicinska sestra, ki je ugotovila, da je operacija popolnoma uspela) sem ležal na intenzivni negi šempetrske bolnišnice, nato pa še skoraj en mesec na pediatriji v osmem nadstropju. Hranili so me z infuzijo in ko je zmanjkalo žil na roki, so mi jo dodajali skozi žile na nogi – takrat sem se tudi naučil spoštovati hrano, saj sem bil kljub umetni hrani lačen kot volk. Pa tudi potem, ko sem po več kot enem mesecu končno prišel domov, nisem takoj šel v šolo, saj so se pojavile komplikacije z zagnojenim šivom tik ob popku. Ampak najbolj važno je bilo to, da sem bil živ, saj sem šele čez nekaj let izvedel, da sem dejansko bil na robu smrti.
Ampak celotna zgodba, je imela tudi svojo misteriozno plat. Nekega večera sem ležal na pediatriji, zunaj pa trdna in mrzla jesenska noč. Skoraj sem že spal, ko sem tik ob svoji postelji zagledal postavo, ki pa je ob tisti borni svetlobi, ki je prihajala s hodnika nisem dobro razločil. Ampak čeprav ni prav nič spominjala na tršato postavo dr. Kruha, sem predvideval, da je to on. Spominjam se, da sem se mu zahvalil ker me je operiral, postava pa se je le rahlo nagnila nadme in me pobožala po glavi, da sem zaprl oči. In bil je nežen in gladek dotik, čisto ljubeč. Naslednji dan sem mojim povedal, da me je ponoči obiskal dr. Kruh, teta pa je le nejeverno zmajala z glavo in mi dejala, da to zagotovo ni bil on, ker je bil cel večer z njimi zunaj na večerji… No, čez par mesecev sem popolnoma okreval in od vsega skupaj so ostali le še spomini.
Nekega dne, sem na pokopališču čisto po naključju opazil, da ima grob v katerem je pokopana moja mami, številko 71. In odkrito rečeno, se mi je to zdelo precej nenavadno, saj me je ta številka že od nekdaj zelo vznemirjala na nek čuden način, ki ga ne znam dobro opisati. Kot bi me nekako misteriozno privlačila in kot da bi sam od nje nekaj pričakoval pa sam ne vem kaj bi to bilo… No, stvar sem zadržal zase, toda od takrat naprej so se mi začele dogajati absurdne in težko razložljive stvari, ki trajajo še dandanes. Recimo, povsem mirno se vozim po cesti, javni merilec hitrosti pa mi pokaže, da vozim 71 kilometrov na uro. Ali pa v službi iz predala naključno vzamem šop bankovcev, jih preštejem – jap, točno 71 jih je. Odprem knjigo ali debelejšo revijo – 71. stran. Pogledam na števec kilometrov koliko sem do zdaj prevozil – kdo bi si mislil – točno 71. In še veliko veliko tega je, ampak če bi hotel našteti vse te primere, bi lahko ta blog trajal v neskončnost, saj me številka 71 vsak dan preseneti najmanj petkrat, včasih pa še večkrat. Ko sem za mnenje vprašal prijatelje z nekega foruma, so mi svetovali, naj se s tem neham obremenjevati, saj se mi ta številka prikazuje, ker sem sam pozoren nanjo, oz. da jo sam podzavestno iščem. Toda pozneje (po enem od skupnih srečanj), je eden od njih (po poklicu sicer psiholog) priznal, da kaj takšnega v svojem življenju še ni doživel, saj so 71-ke tisti večer res kar deževale okoli nas, kot bi se nam vsem zmešalo. In čeprav bi mogoče zdaj kdo izmed vas pomislil, da si vse skupaj res samo domišljam, me zanima, kako bi razložili stvari na katere nimam najmanjšega vpliva. S številko 71 se konča moj EMŠO, najdete jo na sredi moje davčne številke, ko smo v vojski zadolžili avtomatske AK-47, sem v njeni šestmestni oznaki našel kar dve 71. In še in še…
Sicer pa sem se s številko 71 že zdavnaj nehal obremenjevati. In čeprav sem od začetka mislil da se mi meša, ali da si res vse skupaj samo domišljam, sem jo vzljubil, zame je sveta, prava umetnija, posvečena samo njej pa sije tudi z moje leve lopatice v obliki tatuja.
In da, uganili ste, iskreno verjamem, da je to povezano z mojo mamo, ki me je prezgodaj zapustila in me zato zdaj varuje. Ker vseh teh nenavadnih naključij je bilo v mojem življenju veliko preveč, da bi jih celo največji skeptik pripisal samo naključju. Zgornji obisk v jesenskem večeru, ko mogoče ne bi več dočakal jutra, je samo vrh ledene gore. Toda kljub temu ne vem, kaj mi želi mami sporočiti s številko 71. Nekateri so mi svetovali, da bom to prej ko slej spoznal, vendar prej, če ne bom tako neučakano iskal odgovora, sam pa se bojim, da me ona ne more (in ne sme) zapustiti, dokler sam ne razvozlam tega misterija, oz. že kar fenomena. In.. hm… Do zdaj nisem prišel niti blizu.
Vendar ima vse skupaj, čeprav je tako zelo absurdno, tudi svojo drugačno plat. Moja mama je imela težko življenje in ob skrbeh, ki jih je imela, mi je ostala v spominu kot vzkipljiva in nervozna. Toda zdaj, ko sem odrasel, vem kako ji je bilo. In vem, da je imela rada tako mene, kot mojo sestro, ampak so bile skrbi in bolezen močnejše tudi od ljubezni. In ravno s pomočjo moje svete številke 71, sem ugotovil, da me je imela zelo zelo rada. Celo tako zelo, da še zdaj skrbi zame. In temu se lahko smeji tisti ki se želi, meni tega nihče ne more vzeti…
uf. najbolj sem vesela tega, tam proti koncu, ko si napisal, da si 71 vzljubil, da je zate sveta. Volk, ti v nekaj verjameš. to je tako lepo. in ne da samo verjameš. ti v to veruješ. tebi za tega boga v sebi ni potrebno licemerit, ne potrebuješ mase ljudi, ki bi te prepričevala, da je to dobro, tvoja vera nima hudiča, se je ne bojiš… celo nobenih dogem ne poznaš ali nekaj, za kar bi se spraševal, ali ima smisla. ne. ti preprosto imaš 71 in to je nekaj čudovitega. zavidam ti. pozdrav.
brez komentarja..sej veš kaj si mislim o tvojem pisanju
Hehehehe, ja, vem in vem da misliš vse najlepše. Hvala :)
Mah… Dosti let sem potreboval, da sem ugotovil, da me je mami imela rada, ampak mi tega ni znala pokazati. Toda zdaj vem. In vem da me varuje. In da zdaj ve, da jo razumem. In to je dovolj…
Tako žalostna sem, ko sem prebrala to o tvoji mami. Zanimivo, da sem prebrala že veliko zgodb o tem, kako so otrokom umrle mame v otroštvu in vsi soi ti ljudje so nekaj posebnega. Oklepajo se misli o svojo materi, o angelu, ki ga čuva.
Pa še eno resnično zgodbo ti povem o tem, da boš vedel in da te potrdim, da je res: ……K duhovniku je prišla šestletna punčka. Med jokom mu je povedala, da jo je strah za njenih pet otrok. Šla sta na pokopališče in pokazala mu je grob, kjer je pred šestimi leti umrla ženska, ki je imela pet otrok. Ko ji je župnik zagotovil, da so vsi otroci v redu, je deklica naslednji dan na zgodbo pozabila. Ni se je več spomnila… ……Mislim nate in na vse matere, ki so umrle prezgodaj. LP
Tvoja usodna številka je 71, moja pa 7.
Usodna pravim zato, ker so se mi na določene datume, 7. v mesecu, zgodile tako pozitivne kot negativne stvari. Ko preštevam kakšne stvari, jih vedno naštejem 7, sem v pisarni številka 7 (nisem je sama izbrala), to število imam v hišni številki, dodana pa je še črka f (ki je 7. po vrsti). Ko pogledam na uro, je vedno 7 minut čez uro itd.
Najprej mi je bilo vse skupaj čudno, sedaj pa to jemljem kot del mene.
Volk, a tistega zdravnika s česni pa zdravili si potem še kaj obiskal? Jaz bi mu namreč prinesel celo gajbo česnika za priboljšek. Razumem ,da zdravniki niso vsevedneži, ampak nekateri pa zgrešijo tako daleč stran, da te res lahko spravijo nadrugi svet zaradi nevednosti. Numerologija:)). Veliko področjih je še neraziskanih, ki so vezana na to. Mogoče je bolje ,da je tako. Mogoče ljudje res v vsakdnajih skrbeh in hitrem ritmu preveč hitimo, da bi to opazili. Mogoče so to znamenja, opozorila, ki služijo nečemur in ti želijo nekaj povedati.Da si za neko stvar poklican.Mogoče ti želi samo tvoja mati povedati ,da še vedno bdi nad tabo kot angleček ( kot si omenil ). 71…Lahko boš zadel na lotu 71 milijonov, lahko boš napisal knjigo,ki bo imela 71 strani, lahko boš imel 7 otrokov od katerega bo eden fant ali punca, lahko boš živel 71 let, lahko se boš pri 71 letih oženil, lahko boš spoznal partnerico katera ima v svojem emšu številko 71, lahko boš prepotoval 71 držav v iskanju smisal številke,lahko….. Srečno iskanje Sanc.
Petka. In tako mimogrede, verjamem v Boga, v angele. v svetnike, in tudi v dogodke, ki nikakor niso naključja. Naključij ni.. Tvoje pisanje je že tako in tako polno življenja, zdaj mi je samo še bolj jasno, zakaj. lp, bambi.
Mama TE varuje! Naključij ni.
@Brina: Lepo da mi verjameš in ne deliš dobronamernih nasvetov naj si to neham domišljati
@Bambi: Hvala za komplimente, vsakega novega bralca ali bralke sem vesel. In mimogrede, v Boga verjamem tudi sam, ampak za to ne potrebujem RKC, ker zame Bog ni starec z dolgo belo brado in sem mišljenja, da ni Bog ustvaril človeka po svoji podobi, človek je v svoji nečimrnosti ustvaril Boga po svoji
@Neprebujeni: Ja, s tem doktorjem zapletov še ni bilo konec. Ne vem kako si je on po tem “spodrsljaju” opral roke, ampak še vedno je osnovnošolski dispanzer ene od osnovnih šol. Drugače pa so bili še zapleti s slabim sluhom, ko sem moral pojesti na kilograme tablet, zato da je on ugotovil, da “je zdaj sluh praktično normalen”. Ne, o njem res ne znam povedati nič dobrega in hvalabogu, da moj sin ne bo hodil na isto OŠ kot sem jaz in bo zato tudi imel drugega dispanzerja
Pa še 71 ti jih manjka do sto (let).
Hehehe, nekaj manj, ampk vseeno sem še vedno star 29 let, res je :))
Sicer pa, BTW, kako pa ti to veš?
Ja, Alex van der Volk se je tako predstavil. Glej Moj (tvoj) profil.
Alex van der Volk
Pred časom sem izgubila svojega najljubšega starša. Prepričana sem, da bo vse življenje pazil name.
Naj ti številka 71 prinese veliko sreče v življenju.
Živjo volk..Tudi sama ne verujem v Boga z belo brado, pač pa v čisto duhovni obliki, v tisti, v kateri se nahajajo tudi naši dragi rajni.. Za Boga potrebujem RKC, ki je sicer velikokrat žal zelo pomanjkljiva institucija, ne pa vedno in povsod.. Ampak potrebna kritike.. RKC potrebujem, ker verujem v obhajilo in zakramente.. Ampak to vse so osebne odločitve in osebna prepričanja..
Lp, bambi
…in, roko na srce, RKC ne oznanja, da je bog starec z belo brado. Gre samo za upodobitev, da bi si ga nepismeno ljudstvo lažje predstavljalo. Drž se Vuče, mogoče pa te bo začarala kakšna očarljiva gospodična, letnik 1971. Žal nisem jaz, ker sem eno leto mlajša.
Zelo berljivo, priznam, da redke prispevke v celoti preberem, tvojega sem, tema je zanimiva + tudi jaz imam podobne “težave s številko, ampak ne z 71 ampak s 10, nisem se enkrat vprašal v čem je fora, pa tudi jaz nisem pogruntal, vse ob svojem času, lp.
Ooo, sem z užitkom brala. Tekoče, super si to zapisal. In hitro sem pričela z “nevidno auto” komunikacijo ob vsaki povedi….preveč imam misli, da bi jih ubesedila glede teh dogodkov….no, pa samo nekaj: sama ne pripadam nobeni svetovni religiji, sem atesit oz. agnosticist….verujem…..verjamem v moč narave, v moč vesolja in v višja občutenja, verjamem v Razum - tisto nekaj - tud v našega, ampak ta Razum, mislim za še nekaj, kar nas je ustvarilo…verjamem v naravo ljudi, v njihove sposobnosti….in verjamem, da se vse zgodi z nekim razlogom. Ne verjamem v naključja - v to sem prepričala prav letos, lahko bi morda že prej prišla do tega spoznanja. To s številko je seveda strašljivo zanimivo in po drugi strani se mi zdi - da, nekaj naravnega, nekaj tistega, kar pripada vsakemu osebku na tem planetu, da ima za sabo nekaj posebnega, kot da nam to pripada…pri nekaterih je to tako očitno vidno, pri drugih manj….ne vem, morda nima čiste povezave s tvojim primerom, ampak recimo jaz vsako leto najdem sigurno kakšne 3 izgubljene predmete in jih vrnem lastniku - vedno jih najdem na najbolj vidnih mestih, pa jih nihče ne pobere, pač sem jaz tista, ki vedno nekaj najde in vrača…določene osebe sem v roku tedna dni srečala na najbolj nepredvidljivih mestih, in torej čas je bil tud izreden, ko bi si najmanj mislila, da se lahko z nekom srečam tako “po naključju” - s temi osebami se nisem osebno poznala….Izredno veliko krat se mi zgodi, da ko na nekoga naenkrat, iskreno, močno pomislim, mi zazvoni telefon in je ta oseba na drugi strani.. …torej nas nekaj zelo močno povezuje, bolj, kot si mislimo, nekaj nas vodi in počnemo neke stvari, z večjim namenom, kot si sploh mislimo, ali se jih celo ne zavedamo takoj…nekaj je, kar ne bomo nikoli spoznali, lahko smo samo pozorni in odkrivamo našo naravo in višje silnice - sej še ne poznamo vsega, kar je okoli nas in nad nami…
Menda si fenomen, ampak kakšne koristi imaš od tega, saj ima ruleta na primer številke samo do 36.
Ko pa malo razmislim, se pri meni dogaja nekaj podobnega, vendar je moja številka 5. Imam po 5 prstov tako na rokah, kot na nogah, 5 dni v tednu sem hodil v službo, vmojem EMŠO je tudi petka, v osnovni šoli je bilo večino mojih ocen 5, moja pa mi pravi včasih, da je tudi moj IQ 5.
hahahahaha mijau! Meni je tudi všeč številka 5, ampak za številko se nisem še odločila. Morda 62 (sem se rodila) ali pa 26 (Marilyn Monroe se je rodila 1926 in umrla 1962 - vau, ro mi je enkrat dalo misliti…). V bistvu me to zelo muči, ker rada igram loto in bi rada vedela, kako pogruntaš tiste številke. Ima kdo kakšno idejo?
Lahko, da je v tej tvoi srečni številki nekaj. Mogoče pa bi bilo dobro tudi to, da bi naredili puško AK-71, bog vedi kaj bi se zgodilo. Moja je 13, vedno kadar sem se preselil sem stanoval na trinajst. Danes zopet stanujem na 133. Vsi mi zagotavljajo in govorijo, da je srečna :mrgrren:
Moji številki sta 7 in 17 (obratno torej od tvoje- naklučje?!) Ti dve števili me spremljata od kar pomnim, no tudi rojena sem 17. 07., zjutraj imam uro narejeno sicer ob 7ih, vendar vstanem skoraj vedno 17 minut ćez sedem (sedaj se tega dogajanja več ne bojim, da je kaj nenormalnega, pa že mora tako bit :), če vstanem pred 7mo zagotovo na teletekstu (s katerim se prebujam)vidim 7:17… Grem naprej? Na avtomobilski tablici imam številko 7 pa je nisemizbirala sama, ker je bila edina in celo črka A7 je moja začetna v imenu…Pa bi ti še lahko naštevala tk da… zato sem se odločila, da potem pa naj bo tako, saj v končni fazi mi tudi ni treba vsega vedet “zakaj”, a ne? Je pa vse skup zanimivo!
Zanimivo, pa vendar je samo od 1-9 številk in tisti, ki opazujemo, sanjarimo,ali iščemo neznano v življenju naletimo tudi na ponavljajoče si številke, dogodke, kraje, trenutke ki nas šokirajo,spodbudijo domišljijo, ali pa samo zapolnijo neznano.Morda se skriva odgovor v neznani polovici možganov.Kdo bi vedel.
a “od tistega ki je padel” je un “prinašalec čuli ki je postal tema”? kolk se umetelno izogibamo besedi na s ki je v hebrejščini ime “sovražnika”.
Če poskusim razvozljati, kaj je hotel ikari povedati, je “tisti, ki je padel” in “prinašalec čuli (menda “luči”)ki je postal tema” - Lucifer, ampak v hebrejščini na “s” bi temu ustrezal “satan”, torej se je tudi on umetelno izognil napisati to besedo.
Sprašujem ga, zakaj?
ja sam mal me “jebe” kibord na faksu pa sem se zatipkal ;)
ker je avtor tako naredil-mogoče gre za vero ali pa vražo…zmer upoštevam tuje vraže
Napravite en preizkus: Izmislite si eno število od 1 do 100. Ste? Dobro. Napišite si jo na kos papirja, da je ne boste pozabili.
Sedaj poiščite po spominu, pa po dokumentih, pa po številčnih oznakah na bankovcih to številko. Spremljajte to številko, ko boste šli v trgovino, ko boste listali reklamna sporočila trgovskih centrov.
Zapišite si, kolikokrat ste naleteli na to številko!
Spoznali boste, da nas skušnjavec spremlja povsod.