Iz volkovega b(r)loga

17. 05. 2006

Moj delovnik se tokrat začne ob 19.30, ko se parkiram na OMW-ju in v tamkajšnjem baru presenečen naletim na direktorico Suzano, Oliverja in tudi Denisa. Slednji mi da vedeti, da se moram do jutri odločiti, ali bom ostal na svojem dosedanjem delovnem mestu, ali pri njih. No, jaz že vem kako se bom odločil. Na žalost (ali srečo), si ne morem privoščiti pustiti službe za nedoločen čas in oditi v neznano. Saj v življenju resnično nisem tvegal veliko, ampak prvič pa tudi ne morem postaviti na kocko čisto vsega. Fajn sem okrepčan s čevapčiči v lepinji in ko nekaj minut pred osmo Matjaž le prispe, sem že zelo nestrpen, kdaj bom lahko končno začel.

Nocoj delam z mojim bivšim sošolcem Urošem, s katerim sva skupaj obiskovala osnovno šolo od petega do osmega razreda. Od takrat naprej se najine poti niso več križale in nisva se srečala niti na deseti obletnici valete. No, enkrat je popolnoma pijan sicer uletel na našo črpalko sredi noči in mi naredil velik kaos, zato o njem nisem imel ravno dobrega mnenja, ampak kot kaže se je od takrat zares spremenil.

Danes na prvo furo ne čakam veliko, saj dobi Uroš že po par minutah poziv, naj eden pride do bolnišnice, ker starejši par potrebuje prevoz do Solkana. Tako si zelo na hitro namestim sedež in vzvratna ogledala (joj, kako sovražim to opravilo, ampak saj je razumljivo, da ima vsakdo svoje optimalne nastavitve) in oddrvim proti šempetrski bolnišnici dr. Franc Derganc. Pred vhodom na urgenco me že čaka starejši par, ki me pohvali, češ da sta zares čakala zelo malo časa. Tako ju na hitro potegnem do Solkana, obenem pa z gospodom malo pokritizirava šempetrsko bolnišnico in njene nemogoče vrste. Onadva sta bila naročena, vseeno pa sta čakala celo popoldne, od ene do sedme zvečer. Zahvalita se mi za prijaznost in varno vožnjo, jaz pa sporočim Urošu, da sem prost in da me lahko kadarkoli pokliče, do takrat pa bom gledal finale lige prvakov v baru Derby na stadionu. Tam srečam mojega prijatelja Mileta, drugih pa začuda ni na spregled. No, nič hudega, izgleda da so si našli kakšen drug kotiček za spremljanje tekme. Le-ta je res lepa in žal bi mi bilo, da bi jo zamudil, počitek med obema polčasoma pa izkoristim da pokličem Uroša in ga vprašam, ali je vse pod kontrolo in preverim ali je taksi še na svojem mestu. Ob koncu tekme, se moja prijateljica Suzi (sicer tudi najemnica Derby-ja) še enkrat pogovori z menoj, češ da naj ne delam neumnosti s službo in s tem samo še podkrepi mojo odločitev, da bom te tri dneve še oddelal, nato pa se vrnil v varno zavetje zaposlitve za nedoločen čas. Nato končno le odidem do Perle in tam najdem zdolgočasenega Uroša (povedal sem mu, da med finalom Lige prvakov ne bo imel niti ene same stranke) v družbi Andreja, ki dela samo ob sobotah ponoči. Tudi Andrej izgleda fajn fant, ki se drugače ukvarja z mrežnim marketingom, ko pa odide, z Urošem čvekava o najinih doživljajih v teh letih ko se nisva videla. Očitno si je znal urediti življenje, saj je napol poročen s sedem let mlajšo punco, s katero se po sedmih letih še vedno noro ljubita, imata pa tudi že dva otroka. Hm, nekoliko mu celo zavidam, da je uspel najti ljubezen svojega življenja…

Čez nekaj časa se k nama primaje prileten Italijan, ki po vsem videnem sodeč ne more niti stati na nogah in vpraša, koliko bi stala pot do stare Gorice. Povem mu da okoli 10 eurov in stvar se mu ne zdi pretirano draga. Izgleda sicer zelo pijan (in roko na srce tudi je), a čeprav bi človek pričakoval, da ne bo zmogel ene pametne besede, mi po poti pove kar nekaj pametnih in resničnih stvari. Da Nova Gorica nima niti enega spodobnega bara kamor bi se dalo iti plesat , ampak se pri nas vse vrti samo okoli Casinojev. Sam dodam še night clube, on pa se temu samo nasmeje in mi pove, da je po poklicu kiropraktik, njegove najpogostejše stranke pa so starejši gospodje, ki se poškodujejo pri seksu. Pri svoji ženi se bržkone ne bi, še doda in oba se smejiva. Tudi on mora v baru nekoliko zdrobiti denar in na koncu noče niti računa, češ da naj furo zadržim zase. No, saj bi, ampak zakaj neki? Če sem si rekel, da bom pošteno oddelal te štiri dni potem, jih tudi bom.

Vrnem se pred Perlo in z Urošem mirno čvekava naprej, potem pa ga (centralo nocoj nadzira on) pokliče moški, ki je nocoj totalno zaplužil. Malo prej ga je Uroš peljal iz Rabbie’s bara v Dino bar (vsega skupaj ni za en kilometer), sedaj pa želi prevoz do Jolly bara, ki stoji nasproti hotela Park, znan pa je po tem, da se nikoli ne zapira, v njem pa delajo ogromne hamburgerje. No, vsaj nekoč so jih. Urošu se ga ne da več poslušati, zato prosi, ali bi šel jaz. Ko bom parkiral pred supermarketom Tuš (v sklopu katerega se Dino bar tudi nahaja – oboje pa je del novogoriških javnih garaž), naj zavrtim njegovo številko in bo prišel ven. Ko se mi oglasi, se mi zdi glas neverjetno znan, ampak pri najboljši volji ne vem kam bi ga lahko dal. Prosi pa me, naj počakam pet minut, ker si je prek mp3-jev pravkar zavrtel en komad. Tako vklopim vse štiri smerokaze in tuhtam, odkod mi je ta glas tako zelo znan, z enim ušesom pa poslušam radijsko oddajo o Avstraliji. Ker ga čez 15 minut še vedno ni, ga še enkrat zavrtim in obljubi mi, da zdaj zares pride. In res se že čez minuto proti Touranu primaje znana postava. Jasno, Muc, kdo drug bi pa lahko bil!? Muc je moj prijatelj, s katerim sem se leta nazaj veliko družil, je zelo fajn fant, ampak ko je pijan, je težek bolj kot beton. Drugače pa je tudi direktor manjše gradbene firmice in po poti proti Jolly-ju (spet manj kot 1 kilometer), mi pove, da je danes uspešno končal en dokaj velik projekt in si je zato privoščil malo žuranja. Khm… malo.

Ravno ga pustim pred Park hotelom in že želim štartati, ko k taksiju priteče mlado dekle in zadihano vpraša, koliko bi jo stala vožnja do Solkana. Tisoč tolarjev se njej in njenemu fantu ne zdi veliko, zato vstopita, po poti pa mi pokažeta tudi bližnjico do trga v Solkanu, ki je do zdaj nisem poznal. Med drugim mi povesta, da večinoma hodita peš, ampak nocoj se jima res ne da in da je zelo priročno, da taksisti dežuramo po Novi Gorici.

Zapeljem se do Uroša in mu povem, da sem lačen ter da grem do črpalke na MMP Vrtojba nekaj pojest. Tam se v nočni mučita moja nekdanja sodelavca Miloš in Damir, družbo pa jima delata policista s postaje v Šempetru. Oba poznam tudi jaz in smehu kot ponavadi ni ne konca ne kraja. Ravno v miru načnem sendvič, ko me že kliče Uroš, češ da mora v Udine, zato naj pohitim pred Perlo, centralo pa bo tačas vezal name. Ampak sam si ne dam veliko sile, zato čisto v miru pojem in spijem kavo. Ni hudič, da bi ravno zdaj prišlo do kakšnega hudega povpraševanja po prevozih. Malo čez dve se parkiram pred Perlo in vzamem v roke dnevnik, nič kaj dramatičnega se ne dogaja in v eni uri lepo in počasi napišem vse doživljaje tega večera…

Ob treh zvezek končno odložim in se nekoliko sprehodim okoli avta. Pomislim da je za ta večer dela bržkone konec in že napol spim za volanom, ko se avtu približajo tri mačke in se meni nič, tebi nič usedejo vanj. Tista, ki se usede spredaj govori polomljeno hrvaško in ukaže mi, naj najprej peljem njeni prijateljici na Ledine, potem bom pa še njo v Solkan. No, zakaj pa ne, se bom vsaj malo razmigal. In glej ti presenečenje, ko odložim njuni prijateljici pred hišo na Ledinah, se izkaže da ta tretja živi v Solkanu prav tam, kjer sem živel jaz eno leto po tistem, ko sem se odselil od doma. No, če temu plesnivemu prostoru seveda lahko sploh rečeš stanovanje, saj gre za 20 kvadratnih metrov velik prostor s ploščicami po tleh in majhnim WC-jem s tušem. Že takrat sem ugotovil, da je bolj primeren za kakšno pisarno kot za stanovanje in mika me, da bi jo vprašal koliko plačuje vsak mesec, ampak sem raje tiho.

Ko mi plača in se vrnem pred Perlo, me ogovori debelušni Štef, ki ima tik poleg mene parkiranega Voyagerja firme Izi taksi, češ da zakaj vraga parkiram tako blizu njega, če pa je toliko prostora na razpolago. No, saj ima kar prav in ko premaknem Tourana in grem pogledat ali bo zdaj kaj bolje, se kar zaklepetava. Pove mi, da je bil on prvi šofer Euro taksija v Novi Gorici in skupaj se smejeva anekdotam, na koncu pa mi položi na srce, naj se (še posebej če imam službo za nedoločen čas) spokam iz tega posla dokler se lahko, saj v Novi Gorici taksist ni niti pol toliko spoštovana služba kot v Ljubljani ali Mariboru. Izgleda dobrodušen in pošten in ne vidim razloga, zakaj bi mi lagal. Vmes se Uroš vrne iz Italije in ogovori nas starejši Italijan, ki je na svojem avtu pustil prižgane luči, ta pa mu zdaj noče več vžgati. Uroš ga v par minutah reši, Italijan pa pokaže obraz tipičnega zahodnega soseda, saj se mu niti ne zahvali.

Štef naju zapusti, saj ga čaka ena stalna stranka, jaz in Uroš pa se po nekaj minutah odločiva, da malo zaspiva vsak v svojem avtu. Mojbog, saj oči zares ne morem več držati pokonci. Trudim se najti najbolj ugodno pozicijo, ampak ne gre, poleg tega pa imam neprestano občutek, da se nekdo približuje avtu. Na koncu mi le uspe zadremati za slabo urico, ampak tudi ta rahel spanec je prekinjen, ko se poleg mene parkira Štef in glasno zaloputne z vrati. Poskusim se spet namestiti tako kot sem bil, ker pa mi to nikakor ne uspe, vžgem avto in se odpeljem na OMW. Če me bo Uroš potreboval, imam telefon pri sebi.

Anja (mlada in luštna punca s piercingom v spodnji ustnici) je že odprla bar in moje krvave oči ji povedo vse. Počasi pijem kavo in vsake toliko pogledam na uro, ki pa se kar noče približati sedmi. No, nato se mi pridruži Uroš, klica ni nobenega in ob čvekanju v prazno, se ura le približa sedmi in pol, ko naju preseneti Matjaž s svojim širokim nasmeškom. Suzana je sinoči sicer vprašala mene, ali bi lahko podaljšal, dokler Dušan ne opravi zdravniškega pregleda, toda ker Dušan tako ali tako pride na Uroševega Tourana in ker sem sam tako zaspan, da ne morem niti gledati, prosim Uroša, če bi lahko podaljšal on. In seveda ni nobenega problema. Vsi trije se do osmih presmejimo neumnostim, ki jih je v zadnjih dneh skuhal Dušan, nato pa z Matjažem le narediva izmeno in končno je čas da grem domov…

[se nadaljuje…]