Iz volkovega b(r)loga

Po poti nazaj proti centru me pokličejo iz hotela Sabotin in mi povedo, da imajo zame stranko, ki potrebuje prevoz do Park hotela. Tako mi ni potrebno niti zaviti v center, ki je ob takšni uri popolnoma zabit s prometom, ampak sem po Prvomajski tam v roku parih minut. Pred vhodom, na robu zelene preproge me že čaka ostarel Italijan in nestrpno gleda na uro. No, če sem se malo prej pohvalil, kako sem bil gentelmanski in Zoranovi mami odprl vrata, sem zdaj vse prej kot to, saj avto nemarno parkiram, izstopim in zavpijem proti moškemu, ali je on klical taksi, ko mi pritrdi pa še brezbrižno didam, naj kar izvoli vstopiti. Ampak on je bržkone navajen drugačnega odnosa, saj me prav po pasje nahruli, da kaj si jaz mislim in da je navajen tega, da se avto s sovozniško stranjo ustavi tik ob preprogi. Auč! Seveda se opravičim, hitro obrnem taksi in možakar ob vstopu prav zadovoljno prikima. Najbrž se mu je ego v hipu dvignil za nekaj deset procentov. No, kdor ve kje stoji hotel Sabotin, ve tudi kako težko je iz tamkajšnjega parkirišča priti nazaj na cesto proti Novi Gorici, saj stoji na enem najbolj prometnih križišč daleč naokoli. Ampak sam sebi se čudim kako hitro mi tokrat uspe, saj je dovolj da le malce potrobim. Pravzaprav je to kar zabavno. Proti hotelu Park jo uberem po malo daljši poti, saj vem, da se moram ob treh popoldne izogibati križišču Prvomajske in Erjavčeve, kjer bi zdaj izgubil vsaj 15 dragocenih minut. Čez manj kot pet minut sva že pred vhodom v hotel in hitro preračunam ceno vožnje - 6 eurov. Toda možakar, ki se je še minuto pred tem hvalil kako bogat je, kakšen biznis z železom je naredil v časih pokojne Jugoslavije in kako živi večino leta v hotelu Sabotin, odkar je nekaj let nazaj ovdovel, začne tuliti name da to ni mogoče, da on vedno plača samo pet eurov, da sem zagotovo šel po kakšni daljši poti in da mi niti pod razno ne bo dal več kot pet eurov, obenem pa mi pod nos moli bankovec za deset eurov. Totalno pa popeni, ko mu rečem, da nimam drobiža. Poskušam mu pojasniti, da sem res šel po malo daljši poti, ampak da je s tem predvsem privarčeval, saj je ura tri in so ceste polne prometa, ampak on je gluh za vse moje besede. Ne, resnično nimam ne volje, ne živcev se prepirati s takšnim idiotom, zato zgrabim tistih deset eurov in odhitim v notranjost hotela, če mi jih bodo hoteli zamenjati v dva po pet. No, na srečo mi hitro ustrežejo in ko možakarju pomolim siv bankovec, me strupeno pogleda. Mislim da je bil prepričan, da se bom hotel prepirati, dokler mi ne bi izjavil, da se z nami ne bo več vozil. Jaz pa mu za konec čisto mirno pomolim roko in ko mi jo stisne, ga pogledam v oči in izjavim: “Io non sono il ladro, signore” (Gospod, jaz nisem lopov), s pogledom pa mu dam vedeti, da bom manjkajoči euro nadomestil sam iz moje napitnine. Še ko štartam s parkirišča na cesto, ga vidim kako stoji ob vhodu in gleda za menoj, kot da mu nekaj ni jasno. Le kaj se mu mota po glavi?

Na njegov račun se hihitam še kar nekaj minut, ko parkiram pred Perlo in začnem pisati doživljaje tega dne. Malo počitka se mi bo prav prileglo. Vmes me zmoti le Jože, ki želi 7.700 tolarjev, da bo opravil tehnični pregled za kombi. Jože je starejši moški, ki dela le na kombiju in vozi predvsem daljše fure po naročilu za večje skupinice ljudi. No, problem je le v tem, da jaz toliko denarja niti pod razno nimam. Tako mu dam samo pet tisoč, za nekaj minut mi popazi na taksi, da lahko grem v notranjost Perle na WC (kot taksist moraš pač improvizirati pri vsaki stvari), nato pa imam spet 20 minut mir. Ravno se začnem spraševati ali bom danes še kaj delal, ko se Touranu približata dve temni mački in vprašata, ali bi ju zapeljal do Mercator centra. Seveda bi ju, ampak ena od njiju ima kolo, tega pa ne morem spraviti v avto. Tako ena odkolesari proti stolpnici kjer živita, druga pa se usede v avto in mi pove kam moram peljati. Na parkirišču bova počakala nanjo, ampak meni je važno, da taksimeter lepo in počasi vrti svoje številke. Dekle ki čaka z menoj, mi na moje vprašanje odgovori, da sta iz Romunije in resnično je začudena, ko ji povem, da sem tam že bil. Na tekmi, kajpada. No, pove mi, da tudi Transilvanija ne bi bila tako zelo revna, če bi se ljudem dalo delati, ampak večina ljudi tam je takšna, da se jim fučka za cel svet in večina moških cele dneve presedi po gostilnah. Onidve delata v Joy clubu, se mi trpko nasmehne, doma mislijo da sta natakarici in bognedaj da bi vedeli, kaj v resnici počneta. Nekoliko jo potolažim s tem, ko ji rečem, da ne vidim razloga, zakaj bi bilo s tem karkoli narobe, če le ne delata tega pod prisilo, medtem pa se njena prijateljica že vrne in se usede zadaj. Do Mercator centra še malo poklepetamo, nato pa obljubim, da ju pridem iskati, če mi bo le čas dopuščal.

Vrnem se pred Perlo, ampak ne potegnem še dveh dimov iz cigarete, ko mi že zvoni telefon. Moški iz Solkana bi potreboval prevoz do Štandreža. To je manjša vas, tik ob stari Gorici, oz. skoraj del le-te, v Italiji. Tako snamem s strehe magnetno tablo TAXI in oddrvim proti Solkanu, kjer ulico brez težav najdem, saj mi je moški zelo natančno povedal, kje ga najdem. Taksimeter vklopim šele ko prideva na cesto, potem pa se moja stranka kar sama od sebe razgovori. Tudi njegova zgodba je žalostna. Petdeset let je bil profesionalni šofer, (zato mi je torej znal tako natančno in lepo opisati kam naj ga pridem iskati) tudi ko je bil v penziji, je še vozil, potem pa sta ga nekega dne izdala koleno in hrbet. Od takrat ima stalne probleme z zdravjem in dolgih fur z avtom ne more več delati, če pa hoče da ga kdo kam pelje, mora to plačati. Saj ni težko če je za družino, pravi, ampak vseeno je zadnje čase ugotovil, da je veliko bolj poceni poklicati taksi. Tako zadnja leta hodi s taksijem tudi v toplice, saj je najbolj poceni, udobno in varno, v Štandrež pa gre iskati avto, ki ga je tja peljal na servis. Sam pa se sprašujem, kam smo prišli, če zdaj že lastni otroci svojim staršem računajo prevoze… Mojbog. Možakar je zelo prijazen in mi pove kar nekaj življenjskih resnic, najbolj pa se strinjava, da ni sramotno čistiti kanalizacije, ker je tudi to delo, ki ga nekdo mora opravljati, je pa sramotno na ulici poštene ljudi prosjačiti za denar, čeprav si dovolj pri močeh, da bi lahko delal. Kdor želi delati, ta bo delal, pribije. Nisva še v Štandrežu, ko mi že zvoni telefon. Kličejo me iz najnovejšega HIT-ovega casinoja, Drive in (ki stoji neposredno ob meji z Italijo, na MMP Vrtojba), naj pridem po eno njihovo stranko, ki ji ne vžge avto. Obljubim, da pridem čez dobrih deset minut in ko se z možakarjem posloviva (ker nihče od naju nima drobiža, mi na koncu celo plača v eurih), odidem proti mejnemu prehodu Vrtojba in pred igralnico me že čaka starejša in zelo prijazna zamejska Slovenka.

Njen problem je, da ji je zatajil avto, kot da to ni dovolj pa so ji avtomati v igralnici v roku tričetrt ure požrli 600 eurov. Najprej morava do mehanika, ki bo prišel po njen avto in ga odpeljal na popravilo, nato do bankomata, ker nima niti ficka s katerim bi mi lahko plačala, na koncu pa jo bom pustil pri šoli. Kaj bo ob petih popoldne delala na šoli je zame nerešljiva uganka, ampak hej, saj to se me konec koncev sploh ne tiče. Med prebijanjem skozi polne italijanske ulice, me pokličejo najprej s Petrola v Rožni dolini, nato pa še z avtobusne postaje v Novi Gorici, če bi lahko prišel. Obakrat se vljudno opravičim in povem, da sem trenutno sam, zato ne morem ničesar obljubiti, da pa se bom vsekakor potrudil in poskusil priti čimprej. Tale fura se vleče in vleče, saj se najprej ustaviva za deset minut pri mehaniku, nato gospa čaka v vrsti pred bankomatom, ker nihče od naju nima drobiža, jo moram čakati pred trafiko, da zamenja 50 eurov v manjše bankovce, na vsakem križišču pa čakam vsaj pet minut, saj ob petih popoldne večina Italijanov konča svoj delovni dan. A z malo potrpljenja se da vse, še posebej ker je tudi gospa zelo prijazna in ko jo odložim pri šoli, se mi zahvali za vse in mi pusti euro in pol napitnine. Sam pa moram pohiteti, saj imam v vrsti še dve stranki, ki me čakata že zelo dolgo.

Na Petrolu v Rožni dolini ni nikogar, toda tamkajšnja študentka mi pove, da se je starejši Italijan odločil da me počaka v bližnjem bistroju, njej pa je naročil naj mi pove, da ga najdem tam. Tako odhitim tja in se mu opravičim, ker je tako dolgo čakal, ampak on me razume da sem sam in me hitro potolaži naj se ne sekiram. Prek Rafuta ga odpeljem do Park hotela in čeprav podvomi, ali ne grem mogoče po daljši poti, se razvedri, ko opazi, kako hitro (in poceni) sva prispela naravnost pred vhod. Drobiža seveda še vedno nimam, vendar je tale gospod res pravi gospod, saj me prosi naj počakam minutko, sam pa odide v notranjost hotela in že čez nekaj minut se vrne z drobižem, za povrh vsega pa dobim še dva eura napitnine.

Ko že zavijam proti avtobusni, mi zvoni telefon, ali bom kaj kmalu prišel po dve gospe, ki čakata že zelo dolgo, v istem trenutku pa sam že potrobim pred zapornico. Ravno jima želim pomagati naložiti prtljago, ko se začne telefon spet oglašati - Denis. O mater, ni si mogel izbrati slabšega trenutka, saj sta ti dve gospe čakali res zelo zelo dolgo. Koordinator šoferjev me vpraša ali je vse pod kontrolo, ali zmorem in kako se mi kaj zdi, jaz pa mu samo na hitro pojasnim da bo vse narejeno, vendar zdaj ne morem govoriti, saj sem sredi največje gužve. Eno gospo odložim v Šmihelu, drugo pa v bližini prestižne restavracije Dvorec Vogrsko in globoko zavzdihnem, saj se mi od utrujenosti dela že črno pred očmi. No, vmes me pokliče tudi Romeo, ki je končno prišel nazaj - vsaj nekaj! Tako se odločim, da je za danes bilo dovolj in se v miru parkiram na OMW-ju ter v motor nalijem olje, saj mi je začela lučka le - tega utripati že v Štandrežu, vendar nisem imel časa, da bi ga nalil. Kmalu se mi pridružita tudi Romeo in Sašo, ki bo nocoj delal nočno, kmalu pa dočakamo tudi Dušana. Sašo mi pomaga narediti iztržek, medtem pa se Romeo iz meni neznanega razloga spre z Dušanom. No, meni je važno predvsem to, da je dneva končno konec. Kar nekaj računanja in pisanja je ob koncu vsakega dneva, ampak saj sem tega že navajen.

Ko se Dušan odpelje, s Sašom potolaživa razburjenega Romea in sam zelo na hitro zvrnem eno malo pivo. Po takšnem dnevu sem si ga resnično zaslužil. Utrujen sem, zares sem utrujen, niti za jest mi ne gre in ko pridem domov, se po tuširanju samo še zvrnem na posteljo in v hipu zaspim kot ubit.

[se nadaljuje...]