Iz volkovega b(r)loga

16. 05. 2006

Dan se začne ob 6.00 zjutraj, ko me prebudijo Bijelo dugme in njihova “Ajdemo u planine”. Še napol v snu si rečem, da se mi ne da vstati in bom malo poležal, naslednji trenutek pa se že spomnim, da moram na delo. Prvi dan. Le kaj me čaka? Upam, da so stranke prijazne in se mi ne bo potrebno že prvi dan s kom skregati. Tako si naredim kavo, jo v miru spijem in ko ura odbije sedmo, se počasi odpravim proti OMW-jevi bencinski črpalki. Veliko prezgoden sem, tako da si v miru kupim pijačo in časopis ter čisto počasi spijem v baru še eno kavo. Ob pol osmih se naveličam čakanja in zavrtim Sašota, da lahko počasi pride. Sašo je pojava zase, je napol Italijan, kar se pozna tudi po obraznih potezah in laseh, Romea, ki bo danes delal z menoj pa poznam že od prej in vem da je na trenutke čuden, čeprav ni slab fant. Odkar sem ga nazadnje videl, se je ful postaral, čemur najbrž botruje tudi to delo, ki ga opravlja že leto dni. No, drugače pa sem vse fante spoznal v soboto na sestanku in izgledamo kar dobra druščina.

Ampak Tourana ne prevzamem od Sašota, temveč od Dušana, saj mora Romeo v Trst, jaz pa tudi ne morem že prve ure prvega dne ostati sam, zato bo Sašo podaljšal za nekaj ur, ravno toliko, dokler se Romeo ne vrne. Dušan je star možakar, do penzije mu manjka le nekaj let, kljub temu pa nas vse konstantno vika in nas s tem tudi pošteno živcira. Svoj zaključek dela neverjetno počasi, dokler Sašo ne izgubi potrpljenja in ga nahruli naj malo pohiti. O moji sinočnji paniki ni več ne duha ne sluha in komaj čakam, da okusim malo ceste. Vse imam, mapo, službeni telefon in izpolnjen potni nalog, manjka mi le številka slednjega. Ko vprašam Sašota kakšno številko naj napišem, me z nasmehom na obrazu vpraša koliko dni že delam. Seveda ga začudeno pogledam in izustim, da kaj zajebava, saj ve, da je danes moj prvi dan. “No,” mi odgovori. Udarim se po čelu. Saj je vendar logično, takšno malenkost bi pa ja lahko tudi sam vedel… Ravno si dobro nastavim sedež in vsa tri vzvratna ogledala, ko me že čaka prva naloga. Pri avtobusni postaji ob hotelu Sabotin moram pobrati eno stalno stranko in jo odpeljati do puba Crazy horse, za ceno 500 sit, kot je navajena. Vendar pa komaj dobro štartam, že ugotovim, da nimam denarnice. Kam bom pa spravljal denar? Menda ja ne v žep? Živčno pohitim do Dušana, vendar je tudi on nima, torej ostane samo še Uroš, ki jo je bržkone prejšnji večer odnesel domov. No, se bom že znašel…

Pametno ugotovim, da bom do hotela Sabotin najhitreje prišel čez Rafut, ki je ovinkasta in ozka cesta, katera povezuje Rožno dolino in Novo Gorico, nato pa kar po Prvomajski. In že se hočem pohvaliti, kako sem iznajdljiv, ko me tik pod vrhom hriba preseneti kolona avtomobilov, na čelu katere se v klanec počasi muči velik kopač. Prekleti idiot, kaj pa on dela na Rafutu?! Ampak na vrhu se nam umakne ob rob ceste in na Prvomajski sva z mojim Touranom že na ti. Moja prva stranka, možakar srednjih let, me čaka na avtobusni postaji, tako kot je bilo zmenjeno. Pozna se, da je zares redna stranka, ki ga vsi poznajo in da je on sam tega že vajen, saj se brez besed usede v avto in niti ne pove kam bi rad. Tako v miru štartam in naposled s par stavki premagam še nekaj malega treme, obenem pa pozorno pazim na promet. Do Crazy horsa, bara za stare rockerje in anarhiste, izvem da je ta moški njegov najemnik in povabi me, naj se kdaj oglasim tam. Hmmm…

Ko tako uspešno prestanem krst, se zapeljem malo po Gorici in se nazadnje parkiram pred Perlo. V roke vzamem Ekipo, ki je nisem še docela prebral in zdaj mi ostane samo še čakanje. Kdove koliko dela bom pravzaprav imel? Čez pet minut se mi na parkirišču pridruži tudi Sašo, ki mi pove še nekaj malenkosti, na koncu pa skupaj ponoviva osnove ravnanja s taksimetrom. Za vsak slučaj. Kaj pa zdaj, ga vprašam. “Nič,” mi odgovori, “usedi se v avto, čakaj in beri časopis”. Seveda se zarežim in se vrnem v svoj avto. Že čez kakšnih petnajst minut pa mi Sašo potrobi iz svojega Tourana in mi kar skozi okno da navodila, naj grem čez mejo v Rožni dolini in na placu poberem dva Italijana, ki potrebujeta prevoz do Nove Gorice. Tik preden štartam pa me še opozori, naj ne pozabim sneti magnetne table TAXI s strehe, saj z njo ne morem v Italijo. Birokracija pač…

Vse gre kot po maslu in na placu me mlad par takoj opazi ter pohiti k avtu, mene pa prime groza, ko mi moški izroči njuna potna lista - Romunija! O moj Bog, že po eni uri dela bom končal v zaporu, zaradi švercanja ilegalcev. No ja, saj če nas zavrnejo, ju bom odpeljal nazaj in to bo to, kdo mi pa kaj more? “Kje vraga si dobil pa ta dva turista” se mi na široko zareži policist, ko mu pomolim potna lista in mojo osebno. Moje osebne niti povoha ne, zato pa mi naroči naj se parkiram k strani in odide preveriti njuna dokumenta. Vmes ju vprašam kam želita in on mi pove, da bi rada v trgovino Total, ki je takoj čez mejo. Sicer res govori italijansko, ampak meni se niti sanja ne, kje je trgovina z imenom Total in mu to tudi povem. Razburjeno kaže s prstom nekam proti Petrolu in končno se mi posveti. V Italiji so bencinske črpalke Agipi, Essoti in tudi Totali, tako da fant dejansko misli na bencinsko črpalko. Čez nekaj minut mi tudi policist vrne njuna potna lista, vpraša če sta imela tudi kaj prtljage in ko mu odgovorim da ne, nas spusti čez. Na črpalki jima tako v miru poračunam 3 evre in 30 centov, na koncu pa dobim celo 5 centov napitnine :)) Vse teče v najlepšem možnem redu, celo rokovanje s taksimetrom mi je že rutina.

Vrnem se pred Perlo, tablo dam na svoje mesto in zdaj se začne čakanje. Kmalu me zapusti tudi Sašo, ki odide spat, moje čakanje pa se vleče in vleče. Sonce nabija, Ekipo sem že zdavnaj prebral in čisto resno se sprašujem, kje hodi Romeo. Saj si vendar ne dela prometa, jaz pa tu čakam kot osel? Ob enajsti me končno mine potrpljenje in odpeljem se na železniško postajo ter vzamem razporede prihoda vlakov. No ja, kaj dosti mi bržkone ne bodo pomagali, saj so vlaki precej redki, ampak nekaj minut sem le zabil in ko se peljem nazaj proti Perli, me že kliče Romeo, kje se potepam. Ko se čez par minut dobiva pred najbolj znanim slovenskim casinojem, mi pojasni, da če se odpravim na furo, ali grem kamorkoli drugam, moram to sporočiti šoferju, ki ima centralo, da on ve kdaj sem zaseden in kdaj prost. Sam pri sebi modro molčim kakšne misli so mi švigale po glavi, ampak zdaj ko sva v dveh, si lahko privoščim kosilo, zato se odpravim v Mercator center.

Odločim se, da se bom usedel zunaj, da bom imel avto na očeh, vendar se mi že pri prvem grižljaju pošteno zaleti. Ojoj, kakšen butelj sem, okno na šoferjevi strani sem pustil na stežaj odprto! Kar me nesejo noge stečem k Touranu, toda tam novo presenečenje. Okno je trdno zaprto, tako kot mora biti. Kaj za vraga…? Ampak fora je v sončni svetlobi, ki pada na avto ravno pod takšnim kotom, da je od tam kjer sedim prav zares videti, kot da bi bilo okno odprto. No, tako v miru pojem do konca in se zraven domislim, da bi si lahko v teh štirih dnevih pisal Taksistov dnevnik, podobnega tistemu, ki sem ga lani poleti pisal v Bolgariji. Tako se na hitro ustavim še v marketu in si kupim zvezek in ledeni čaj. Ko sem že čisto blizu Perle, me že kliče Romeo, če sem pojedel, saj tudi on ne more več stati na nogah. Odgovorim mu, da sem pripravljen in da bom vsak čas pred Perlo, odvrne pa mi, da je najmanj važno kje sem, da sem le v stanju pripravljenosti. Ko parkiram na rumenem parkirnem prostoru, njegovega Tourana že ni več. Ne pokadim še dobro cigarete, ko me že kliče. Na bencinski v Rožni dolini me čaka nova stranka, Italijan, ki potrebuje nek kratek prevoz. Zdaj sva s Touranom že tako dobra prijatelja, da si upam tudi malo bolj pritisniti na plin in obenem telefonirati, ampak na bencinski ni nikogar, zato pa vidim, da se nek mlad fant brezciljno sprehaja pred bližnjim bistrojem. Pristopim k njemu in kar po italijansko vprašam, ali je morebiti on klical taksi. Seveda je in moj občutek me ni izdal. Fant mi pokaže listek z naslovom kam želi – Cesta goriške fronte ??. No, to pa vem kje je, saj sem prav tam v bližini preživel dobršen del življenja, oz. skoraj dvajset let. Po poti ga pobaram, če ima v Sloveniji punco, on pa mi trpko odgovori da ne, ker gre na obisk k bolnemu stricu s katerim se že veliko let nista videla. No, včasih bi jaz res lahko držal jezik za zobmi… Vmes že prispeva pred hišo in prosim ga, naj mi račun 6,90 eura plača v drobižu, ker mu nimam kaj dati nazaj, vendar je najmanjši bankovec, ki ga ima za deset eurov. No, na srečo se spomnim mojih dveh Romunov, zbrskam 3,10 eura, se priporočim za pot nazaj in že sem na poti proti Gorici. Nekje v Šempetru, se z zvoki formule spet oglaša moja Nokia. Romeo mi sporoči, naj pred Porto barom poberem dva naša, fanta in punco, ki želita v Kromberk. Porto bar je majhen in umirjen barček neposredno ob knjigarni, v katerem se vrti umirjen jazz in blues in kamor klošarji in pijančki nimajo vstopa. Mlad fant in punca me čakata ob cesti in dekle se prostovoljno ponudi, da mi bo govorila kam moram zaviti, saj za to ulico sam še nisem slišal. Je v bližini kromberškega gradu, kjer sem bil samo enkrat in to je bilo šest let nazaj, ko sem se tam tudi svečano poročil.

Ko ju odložim, se moje pravo delo za ta dan šele dobro začne. Romeo me kliče in mi z razburjenim glasom pove, da mora najprej v Trst in pozneje v Venezio (Benetke) na letališče, jaz pa bom moral ostati sam, zato se moram čimprej zglasiti na OMW-ju, da mi bo predal centralo. Na črpalki mi pove, da mu je žal, ampak karkoli že počnem, naj me nikar ne prime panika. Ampak jaz sem prepričan v svoje sposobnosti – bom že, če ne zlepa pa zgrda. Odločim se, da si privoščim še eno kavo, ampak ne uspe mi je niti naročiti, saj mi že zvoni na novo zadolženi telefon. S Petrola, ki je od OMW-ja oddaljen le sto metrov zračne črte, me kliče stranka, ki bi rada v Novo Gorico. Pa ni problema, no… Vožnja je tokrat zabavna, saj sva oba precej klepetava. Fant se mora posluževati taksijev, ker je zaradi alkohola ostal brez izpita. Pozimi se je že še »švercal«, zdaj, ko se je končno otoplilo pa si ne upa več, »saj so policisti prilezli iz lukenj«. Malo pred Gorico me kliče obupan ženski glas, ki mora biti do dveh obvezno in pod nujno v Novi Gorici, oz. pred zdravstvenim domom, trenutno pa se nahaja v Šempetru, v bližini župnišča. Hmmm, ne vem če bo šlo, saj je ura dvajset do dveh in čisto po pravici ji povem, da ji obljubiti ne morem ničesar, se bom pa vseeno potrudil. Fanta odložim pred občino in z divjim manevrom naredim vsaj dva prometna prekrška, ampak v ušesih mi odzvanjajo besede, da policija majhne prekrške največkrat spregleda. Čez manj kot deset minut pred župniščem že poberem mlado in prijetno dekle, ki se mi kar ne more zahvaliti, da sem tako pohitel. Drugače pa je stalna stranka, ki ima privilegij, da se za 1.600 tolarjev odpelje do zdravstvenega doma in nazaj v Šempeter. Stvar se uredi tako, da izklopiš taksimeter, ko le-ta kaže dogovorjeno vsoto in to je to. Pred zdravstvenim domom mi reče naj jo počakam, saj bo vse skupaj trajalo le par minut. Hm, zagotovo je šla po metadon, ampak saj je čisto v redu dekle, zakaj bi jo obtoževal? No, zakaj ni koristila mestnega avtobusa, ki je po novem zastonj, je zame nerešljiva uganka, ampak zakaj bi se obremenjeval s tem? Konec koncev sem pa zato jaz zaslužil. Nazaj grede me pohvali, da ni niti najmanj videti, da sem na taksiju šele prvi dan, saj se obnašam kot najbolj izkušen šofer, pa tudi po telefonu sem bil slišati zelo profesionalen. No, malo mi s tem že dvigne samozavest, ampak povem ji, da z ljudmi pravzaprav delam že deset let in mi je to takorekoč rutina. Do Šempetra poklepetava še o raznoraznih aktualnih zadevah, kot so cene stanovanj in najemnin zanje, nato pa jo odložim, kjer sem jo pol ure nazaj pobral in končno imam čas za popoldansko kavico.

Ravno se začnem spraševati, ali bi šel dežurati pred Perlo, ali naj čakam kar tukaj, na črpalki, ko dobim klic iz bolnišnice v Stari gori, če bi lahko prišel tja. No, tam (hvalabogu – hvalabogu zato, ker je tam bolnišnica za invalidno mladino) še nisem bil, ampak približno vem kje je in najbrž je ni tako težko najti. In res je ni, saj bi pot do nje zgrešil samo gluhonemi slepec. Ampak pred vhodom ni nikogar… Tako parkiram avto in se odpravim proti recepciji, ko iz nje pride starejša ženska. Zdi se mi neverjetno znana, ampak pri najboljši volji ne vem od kje jo poznam. Pove mi, da je ona klicala taksi in da je zmenjena, da plačuje za prevoz od bolnišnice do Streliške ?? 800 tolarjev. Aha, torej je kar veliko takšnih stalnih strank, no, na to pa bi me lahko kdo opozoril… Gentelmansko ji odprem vrata (kar jo zelo začudi) in ko speljem, jo pobaram, če je končala delati. Na vprašanje samo globoko zavzdihne in odgovori, da je bila na obisku pri sinu, ki že 16 mesecev leži tukaj v globoki komi. Takrat mi zasveti žarnica. To je vendar mama Zorana Jankovića, nadarjenega goriškega nogometaša, ki ga je tik pred podpisom pogodbe s Hit Gorico nekdo brutalno pretepel v mladinskem centru Mostovna. Po poti mi pove, kaj prestaja zadnjih 16 mesecev in njena zgodba je resnično strašna. Poskusim jo sicer ohrabriti, ampak njej najbrž ne more nihče pomagati, le občudujemo jo lahko, od kod sploh še črpa moč.

[se nadaljuje…]