Iz volkovega b(r)loga

Vse skupaj (kar bom opisoval v tokratnem dnevniku), se je začelo neko sončno majsko soboto z oglasom v znanem slovenskem dnevniku, da taksi služba išče več mladih in pridnih fantov za delo na taksiju na področju Nove Gorice. Pogoj je izpit B kategorije, izkušnje niso potrebne. Radovednost (in želja po dodatnem zaslužku) mi nista dali miru, in v istem trenutku sem zavrtel telefonsko, ki je bila dopisana na koncu oglasa ter izvedel, da gre za najbolj znano novogoriško taksi firmo - Euro taksi. Moj sogovornik ni bil najbolj navdušen nad predlogom, da bi bila taksi služba le moja postranska dejavnost, toda vseeno je obljubil da me pokliče nazaj, sam pa sem se začel čisto resno spraševati, ali bi se za takšno delo splačalo pustiti mojo dosedanjo službo. Biti taksist… Hm, saj v bistvu to ni slab poklic. Mogoče malo naporen in zahteva veliko zbranosti in sem ter tja zagotovo ni najbolj varen, ampak kaj ne doživljam vsega tega tudi zdaj?

Tako sem se do ponedeljka malo pozanimal okoli in skoraj vsakdo mi je, tako o firmi kot o službi taksista govoril v superlativih… Tako sem v torek spet zavrtel Denisovo (koordinator šoferjev, sicer pa tudi sam taksist) telefonsko številko in mu povedal, da bi jaz poskusil delati en teden pri njih in če bi se v tej službi videl še vnaprej, bi tudi pustil svoje dosedanje delo. Še isti dan sem se dobil z njim in obema lastnikoma firme, Oliverjem in Suzano. Povedali so mi kakšne ljudi potrebujejo, kaj od mene pričakujejo in mi predstavili smernice delovanja Euro taksija. Po vsem sodeč, so bili tudi z mojimi odgovori zadovoljni, saj smo se v roku pol ure zmenili za preizkusno dobo enega tedna, po kateri bi se moral odločiti kje bom nadaljeval. Začel naj bi v ponedeljek, 15. maja. Tako sem si v službi izprosil koriščenje enega tedna nadur in se vsak dan bolj spraševal, kaj naj naredim (pohiti, bližam se tridesetim), sestavljal pluse in minuse obeh služb in v petek opoldne sem končno lahko začel s svojm delovnim dopustom.

Že čez nekaj ur sem prejel Denisov klic, ali bi čisto slučajno lahko začel delati že danes, saj mu manjkjo ljudje. Seveda sem z veseljem privolil in se ob osmih zvečer zglasil na OMW-jevem bencinskem servisu. Za “mentorja” so mi določili Sašota, fanta nekaj let mlajšega od mene, ki naj bi me vpeljal v delo, mi pokazal delovanje taksimetra in še kaj drugega. In vse je teklo kot po maslu, celo predobro, dokler se nisva pripeljala pred Perlo, kjer naj bi me Sašo pustil samega. K najinemu Touranu je namreč pristopil moški srednjih let in nama pokazal značko - racija! V tej noči naj bi po celi Sloveniji pregledali legalnost delovanja skoraj vseh slovenskih taksijev.

Napotil naju je na bližnje parkirišče in najprej pregledal Sašove dokumente. In če je bilo z njim vse v redu, z mano na žalost ni bilo tako, saj je hitro ugotovil, da ta pogodba nima nobene prave veljave. V Sloveniji je namreč lahko taksist samo nekdo, ki je redno zaposlen, saj zakonodaja ne dopušča preizkušenj in nadomeščanj. Na koncu je dodal, da bi mi zdaj lahko dal tudi sto tisoč tolarjev kazni (ob čemer sem debelo požrl), ampak se me bo usmilil, naj se pa ne zgodi, da bi me tokom te noči še videl za volanom taksija. Moja kariera taksista se je tako za tisti dan zaključila še preden se je dobro začela in ko sem se naslednji dan že sprijaznil, da nikoli ne bom taksist, me je presenetil Suzanin klic. Vprašala me je, ali sem še pripravljen sodelovati, in če sem, naj se oglasim v znani goriški pizzeriji Marco Polo (bivši Odeon). Tam sem spoznal še ostale člane kolektiva, med katerimi je bil na moje presenečenje tudi moj bivši sošolec iz osnovne šole, Uroš. Suzana mi je zaupala v hrambo službeno Nokio in mi dejala, naj bom v ponedeljek v stanju pripravljenosti, saj bo zagotovo uredila moj primer.

Vikend je tako tekel v prazno, jaz pa sem se začel vse bolj spraševati, ali sem sploh sposoben delati kot taksist, ali je to sploh služba zame in še tisoč drugih vprašanj mi je rojilo po glavi. Toda v ponedeljek izmika ni bilo, saj se vnovič srečal z Denisom in Suzano in podpisal novo pogodbo, Suzana pa mi je zagotovila, da je govorila z glavnim inšpektorjem dela, ki ji je dovolil preizkušanje novih delavcev, vendar samo za dobo enega tedna. Začel naj bi naslednjega dne ob osmih zjutraj in delal do osmih zvečer. V četrtek, petek in soboto me bo čakala nočna, nato pa se bom moral nepreklicno odločiti.

Zvečer me je prijela panika v pravem pomenu besede - moj Bog, jaz tega ne bom zmogel!! Po par kilometrih bom že razbil avto in ga nato celo življenje odplačeval…. Dolgo nisem mogel zaspati, nato pa me je sredi teh črnih misli premagal spanec.

To bo dnevnik mojih štirih delovnih dni, ki sem jih preživel kot taksist, opis mojih doživljajev in cele vrste ljudi, ki sem jih spoznal v tem kratkem času…