Iz volkovega b(r)loga

Danes sva imela včeraj z Volkcem sistematski pregled pred odhodom v šolo. Njegova mama je delala in tako sem ji pač rekel, da ga bom odpeljal jaz. Malo me je sicer skrbelo, kaj me bodo tam vprašali, ampak moj strah je bil povsem odveč.

Zjutraj sva se namreč zbudila in šla peš do zdravstvenega doma in pred ordinacijo sem ostal z odprtimi usti, ko sem videl, da je glavna medicinska sestra pri Dr. Boltarju še vedno sestra Pavla. Le-ta je namreč krotila že mene, ko sem bil toliko star kot je zdaj Volkec in me je na cepljenja in preglede vodila še moja mama. To je ena najbolj spoštovanih in najbolj znanih medicinskih sester na Primorskem in skoraj ni človeka, ki je ne bi poznal, vsi po vrsti pa pravijo, da resnično zna z otroki. Sicer sem močno dvomil, da bi se me lahko spomnila, a ko sva bila že čez pol ure na vrsti, pride na vrata, pogleda Aneja, pogleda mene in se zasmeje Volkcu: “Anej, a je tvojemu atu mogoče ime Aleš?” Njemu pa seveda ni bilo nič jasno. No, potem sem se zasmejal tudi jaz, saj kar nisem mogel verjeti, da se me res spomni, z Volkcem sva še enkrat “tolkla pet” in vstopila v ordinacijo.

Najbrž sva imela oba s Pavlo občutek, da je še včeraj tehtala in merila mene. Volkec je sicer res obljubil da bo pogumen in ne bo jokal, a se je vseeno spustil v jok, ko je moral stopiti na tehtnico, ker enostavno ni vedel kaj ga čaka. A s Pavlo sva ohranila mirno kri in ko sem mu lepo rekel, da sem jaz zraven njega in da se mu ne more čisto nič zgoditi, se je hitro potolažil ter se pustil stehtati, izmeriti in tudi pritisk mu je izmerila čisto brez težav, čeprav je ob slednjem bil malo preplašen, ker tudi te aparature še ni videl. Nato sva na hitro opravila pri zdravniku in sledilo je najhujše. Dve injekciji, vsaka v svojo ramo. Sicer sem ga hotel pripraviti, da bi gledal skozi okno in ne bi niti vedel kaj ga je pičilo, ampak on je želel na vsak način obrniti glavo in ko ga je cepivo speklo, seveda tudi solze niso izostale. Nato je z manjšimi težavami, ampak vendarle, dovolil pik še v drugo ramo in vsega je bilo konec, nakar je bil v smehu pohvaljen, da je bil veliko bolj priden in pogumen kot njegov ata, ki so ga leta nazaj baje morali loviti po celem zdravstvenem domu, ker je nekajkrat kar ušel iz ordinacije. No, tega se jaz ne spominjam, ampak če sestra Pavla tako pravi, bo bržkone že res.

Na koncu sem z veseljem podpisal izjavo, da bo Dr. Boltar (ki je tudi uradni zdravnik šole, ki jo bo Volkec obiskoval) od zdaj naprej njegov zdravnik in dokler bo pri njem delala sestra Pavla, sem lahko trdno prepričan, da mu resnično ne bo hudega.