Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

P kot prijateljstvo

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 10.05.2006 ob 19:06 ob 19:06 pod Črke, Šnopčki za dušo

Koliko je vaša cena za prijateljstvo? Deset tisoč tolarjev, sto tisoč tolarjev, milijon tolarjev, morebiti pa sto tisoč eurov, ali se dvigne kar do milijona eurov? Kakorkoli, samo ne mi s floskulami, kako je prijateljstvo sveto in kako ga ne bi prodali za noben denar tega sveta. Ker… ker lahko popenim. In če ste še vedno tako trdno prepričani, da vaši prijatelji pri vas pač nimajo cene, bi vas prosil da “poslušate” zgodbo o dveh volkovih….

ZGODBA O DVEH VOLKOVIH

Nekoč, niti ne tako dolgo nazaj, sta živela dva volkova. Oba sta bila fajn fanta in čeprav se nista poznala, ju je usoda kar nekako zanesla skupaj. Eden je bil visok in suh fant, ki so mu vsi pravili Volk, ker je takšen bil tudi njegov priimek, drugega pa so že dolgo vsi imenovali Volk zaradi njegovega karakterja in ker je tudi sam najraje videl, če so ga tako poklicali. Tudi drugi volk je bil visok in suh fant in začuda sta bila oba tudi rojena na isti dan. Pa čeprav v razmaku kar nekaj let. Eden je imel svoje dekle, s katero se je počutil utesnjeno, drugi pa je bil že ločen, ki je skrbel za svojega mladiča. In nekega večera sta se ob touch screen aparatu ta dva volkova, ki sta se sicer navidez poznala, zaklepetala pozno v noč. In se drugi dan spet srečala. In tretji ravno tako. Pa četrti in peti in šesti in… Sploh vsak dan. In postala sta dobra prijatelja. Vse sta delala skupaj, vse sta si zaupala, celo stvari, ki jih do takrat nikomur nista mogla. Skupaj sta hodila ven oprezat za samicami, skupaj sta včasih pokadila kakšen joint, skupaj sta se ga elegantno napila in si skupaj zdravila mačka…. No, vse kar si lahko zamislite. Nekega sončnega dne se je prvi volk potožil drugemu in žalost se je iskrila v njegovih očeh, ki sta bili različnih barv. Povedal mu je, da ima prenizko plačo, da ga stiskajo dolgovi do mame in sestre, da ne vidi izhoda in prosil prijatelja, če bi mu lahko posodil vsaj pet jurjev. Drugi volk seveda ni pomišljal. Segel je v denarnico in brez besed ponudil Kobilco obupanemu volku, ki jih je veselo sprejel. Odtlej se volkova nista več videvala tako pogosto. Prvi volk je dobil službo v casinoju in njegovi izgovori so bili, da mora delati, drugače pa je predvsem počival. Drugi volk ga je razumel, pa tudi sam je bil vse več v službi. Minevali so meseci… Še sta se videvala na pijači, ampak prvi volk ni kazal niti najmanjše želje, da bi dolg kaj kmalu poravnal. Drugi volk je postal nestrpen in nekajkrat se je zares premagal, da ga ni vprašal kaj zdaj… Pozneje je imel zaradi tega tudi slabo vest. Saj sta vendar prijatelja, prijateljem pa moraš dati čas. Toda minilo je pol leta. S prvim volkom sta se videvala le še ob sobotah popoldne, ko sta bila načeloma oba prosta… Nekega jesenskega večera je bilo drugemu volku vsega dovolj in prvega volka je opomnil, da tudi on potrebuje denar, da tudi njemu v življenju ni z rožicami postlano, da mora plačevati račune, kar je bila za prvega volka le znanstvena fantastika… Reakcija prvega volka je bila pričakovana. Pozabil je na svoj dolg, toda sveto je obljubil, da bo dolg poravnal takoj ko dobi prvo plačo. Od tistega dne, se volkova nista več videla. Prvi volk se ni nič več prikazal drugemu volku, zamenjal je številko mobilnega telefona in pustil svojo dosedanjo punco. Drugi volk ga je kljub temu čakal. Čakal je, da se njegov prijatelj vrne in dokaže, da mu je prijateljstvo zares nekaj pomenilo. Čakal je dneve, tedne in mesece. Toda za prvim volkom se je izgubila vsaka sled. Lahko bi šel do njega in potrkal na vrata, toda za kaj takšnega je bil drugi volk preponosen. Nekega dne je zgodbo zaupal natakarici v njunem najljubšem baru. Poslušala ga je in ga razumela. Če mu je prijateljstvo vredno samo ušivih pet tisoč, potem je že bolje če se ne vidita nikoli več v življenju, zaradi teh pet tisoč pa tudi ne bo bankrotiral. In drugi volk je moral priznati da ima kar prav. Za drugega volka je njegov bivši prijatelj izginil iz življenja in kaj kmalu je pozabil nanj, čeprav ga je včasih boleče zaskelelo, kako ga je nekdo izigral. Toda…

* * *

Prav pred kratkim, natančneje, v nedeljo, sem delal popoldansko izmeno na svojem novem servisu. Sicer sem tam res že četrti mesec, toda še vedno rečem da je to moj novi servis in tudi malokdo, ki me je bil prej navajen drugje, se glasno začudi kaj delam tukaj. No, v glavnem, privoščil sem si par minutk počitka in počasi kadil v naši čajni kuhinji, ko sem zagledal, da se je mimo priprtih vrat sprehodila znana postava. Odkar sva se nazadnje videla, je minilo kup let, toda to mršavo postavo bi spoznal kjerkoli in kadarkoli. »Saj ne more biti res,« sem tiho pomislil sam pri sebi in ugasnil cigaret. Pogledal sem skozi vrata in oseba je stala pri blagajni, s hrbtom obrnjena proti meni. Očitno me je čakala. »Dober dan, gospod Volk!« sem glasno vzkliknil za njegovim hrbtom. Sunkovito se je obrnil, saj ga je tako imenovala samo ena oseba – in ta oseba sem bil jaz. In sva se srečala iz oči v oči. In za hip je trznil z očmi in prebledel. Trudil se je prikriti kako mu je nerodno, toda ni mogel skriti in roka se mu je tresla, ko mi jo je podal. Stisnil sem mu roko, toda moj pogled mu je bržkone povedal vse. Brez besed mi je plačal in sklonjene glave odšel. Pričakoval je, da ga bom napadel, ozmerjal, mu izrekel vse najhujše, dobil pa je nekaj veliko hujšega. Popolno ignoranco njegovega dejanja. Ko je pričakoval najhujše, sem se jaz obnašal kot da se ni zgodilo nič. Ne vem če je razumel moje znamenje. Morebiti je celo pomislil da sem na ušivih pet tisočakov pozabil, toda nisem in nikoli ne bom. In žal mi je zanj. Ker vem kakšna je njegova cena prijateljstva. In človek, kateremu je cena prijatelja tako zelo nizka, se lahko resno zamisli nad seboj.

  • Share/Bookmark
 
7 odgovorov na “P kot prijateljstvo”
  1. Rodrigo - 10.05.2006 ob 22:35

    Hm, Sančo tile stari pregovori resnično veljajo: Če posodiš denar prijatelju se vprašaj koga boš v prihodnje bolj pogrešal – denar ali prijatelja? Ni bilo enrkat da sem slišal od ljudi da “raje dajo denar (če že), posojajo pa ne”. Da ti ne bi pravil ko sem jaz posodil (sorodnikom) – dobro, večino sem že dobil nazaj – posodil ne bi nikoli več, res ne. Ker je problem ko je treba vrniti. Upam da se dobiva na kakšnem pivu! Pa srečno, Antonio Rodrigo

  2. Neprebujeni - 11.05.2006 ob 02:42

    Volk ( ta drugi ), kolikokrat omenjaš teh 5.000 sit kot, da jih res nujno nujno potrebuješ. Ok, teh 5 tisočakov sploh ni bistvenih ( ali pa ? ).Bistveno je pač to, da si ti temu “prijatelju” zaupal. Gre za prijateljstvo, fer odnos, zaupanje.Ampak kljub temu si s tem dejanjem, ko si mu posodil 5.000 sit prevzel tveganje, da tega denarja lahko ne boš dobil nazaj.Takšnih ljudi, ki na to hitro pozabijo, je na milijone. Malo je takšnih, ki se na to tudi spomnijo. Nimam pojma pa, zakaj nekaj si utopično upal in verjel ,da ti bo po tolikih mesecih ta denar res vrnil ( dobro, da mu nisi posodil 50.000 ali več ).Če bi imel namen, bi ti ga že zdavnaj. Poznam zgodbo o dveh najboljših prijateljih in posojilu ( ki še zdaleč ni bil 5.000 sit ,ampak veliko veliko več ), zaradi katerih je prvi izginil, drugi pa je mogel to veliko šalo pojesti na račun prvega. Volk, brez zamere, razumem ,da si ti mogoče (pre)pošten, ampak preveč naiven oz. utopičen ti spet ni potrebno biti. Lahko se tolažiš s tem, da si ugotovil pri kateri stvari si. Zamisli si ,da bi s tem “Volkom 1 ” prijateljevala še vrsto let in bi te vprašal za kakšen večji znesek, potem pa ti le tega ne bi vrnil. 5.000 je drobiž z izkušnjo, ki si jo dobil ( vsaj upam ,da si se iz tega kaj navadil ). Lep pozdrav.

  3. Alex van der Volk - 11.05.2006 ob 09:39
    Alex van der Volk

    Neprebujeni, zelo dobre ugotovitve in lahko rečem da si me tudi zelo dobro presodil. Če bi prebral arhiv mojih blogov (predvsem najstarejše) pa bi ugotovil tudi zakaj. Če te znima pa kar poglej, zato pa so tam, ampak zapomni si. Dva na dan, saj veš… šnopček :)))

    DRugače pa meni ni šlo za ušivih pet jurjev, ki sicer so nek denar, ampak toliko dosti pa spet ne, ampak me je najbolj bolelo to, kako sem bil prevaran, kako je nekdo zaradi denarja prekinil prijateljstvo, za katerega sem mislil da je iskreno.

    Zelo, zelo, ZELO pa se strinjam predvsem z zadnjim delom tvojega komentarja.

  4. ikari - 4.12.2006 ob 13:01
    ikari

    moram rečt da glede na slikico sem pričakoval tako zgodbo…

    prvi gospod volk je v bistvu hijena.

  5. majakrizaj - 4.12.2006 ob 13:19

    Ne, jaz pa nisem bila tako sentimentalna, sem Volka na križ prbila in ga odrla do kosti, po šestih letih sodnih in odvetniških stroškov…..še dolgo ne bo sedel v svoj avto. Tvoj volkec, bo iskal pa nove žrtve…..le zakaj si stra…..?

  6. ikari - 4.12.2006 ob 15:08
    ikari

    v bistvu je to živ aksiom volkovi s(m)o samotarji… ne glede kako fino je, se zmer konča

  7. mijau - 12.12.2006 ob 16:53

    Bodi fin s finimi ljudmi, z barabami se pa ne splača delati v rokavicah.

    Druga možnost pa je, da nekdo pozabi na dolg, posebno, če ta ni visok. V tem primeru ti bo celo hvaležen, da si ga spomnil (če ni baraba).

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !