Iz volkovega b(r)loga

No, če sem že včeraj premišljeval o Harry-ju in ga povezal s svojo nedokončano kvintologijo “V njegovi senci”, sem se danes po dolgem času spet spravil brati Bela polja sanj in tukaj je odlomek, ki bi ga rad delil z vami…

Začutila je kako jo je nekdo nežno pobožal po laseh in počasi odprla oči… Megleno se je spominjala prejšnjega večera. Prepir z Lukom, skrivnostni Toni, napad iz teme in njen rešitelj je bil spet on. Še vedno je bila tu. Pri Toniju doma. Buška na čelu jo je še vedno rahlo skelela, toda ne toliko da ne bi mogla vzdigniti glave. V trenutku ga je zagledala. Sedel je v naslonjaču nasproti nje, kadil cigaret in počasi srkal kavo. Spet se je držal mrtvaško hladno, niti v kotičkih ustnic ni zaznala ničesar, čeravno je bila odlična opazovalka.

“Toni,” je zašepetala.
“Pšššt, Lara. Ničesar ne govori, samo poslušaj,” je skrivnostno odgovoril on in si položil kazalec na usta.

Obstala je kot začarana in napela ušesa. Ničesar ni slišala. Samo tišina. Niti tiktakanja ure ni bilo slišati. Še njenega dihanja ne, najmanjšega šuma ni bilo.

“Kaj?” je preplašeno rekla.
“Točno to,” je odvrnil Toni. “Poslušaj to tišino. To blagohotno tišino, Lara. Kolikokrat si jo že slišala? Si jo že kdaj? Povej po pravici…”
“Toni… Nori ste,” je preplašeno zašepetala in skočila na noge.
“Počasi, Lara!” je vzkliknil Toni in spet s to nezemeljsko skrivnostjo skočil na noge in jo ujel v roke.

Začutila je močan oprijem, ki je preprečil da bi spet padla po tleh. Vrtelo se ji je v glavi in v ušesih ji je šumelo, kot bi bila v njeni glavi nevihta. Ničesar več ni razumela.

“Ne boj se, Lara. Ničesar se nimaš bati. Usedi se, vse boš izvedela,” je pomirjujoče dejal Toni in jo posadil nazaj na kavč. “Čisto vse boš izvedela. Ti medtem lahko ponudim kavo? Mislim da bi se ti prilegla.”
“Domov moram,” je odgovorila in ga pogledala s svojimi srnjimi očmi. “Koliko je ura, kateri dan je?”

Toni se je skrivnostno nasmehnil, odšel iz sobe, vendar se je v trenutku vrnil. V rokah je držal skodelico kave, iz katere se je prijetno kadilo.

“No suger, no milk,” se je po dolgem času bledo nasmehnil ko ji je podal skodelico.

Vse skupaj se ji je do konca zagabilo. Bruhala bi od jeze, nemoči in pravega pravcatega srda. Samo hudoben blisk ji je šinil iz oči in skodelica se je izdajalsko nagnila proti skrivnostnežu….
Takšne hitrosti v življenju še ni videla, Toni je skočil do nje, ji z enim gibom izvil skodelico iz rok, z drugo v levo roko vzel podstavek in počasi ter nedolžno srknil iz nje.

“saj ne za drugo, Lara. Ampak kave bi bilo presneto škoda. Zdaj pa se pomiri prosim,” je mirno dejal.
“kdo si, kaj želiš?” se ji je glas zatresel.
“Lara, še enkrat ti bom ponovil. Ne boj se. Nisem tvoj sovražnik. Tvoj prijatelj sem. Morebiti na en način celo angel varuh. To prepustim kar tebi.”

Toni je bil povsem miren, niti kančka jeze ali nestrpnosti ni bilo slišati iz njegovega glasu. KOt da ga ni hotela nekaj trenutkov nazaj opariti s kavo in pobegniti čimbolj daleč… Ni važno kam. Samo proč.

“Toni… Jaz,” se ji je glas iz trenutka v trenutek bolj tresel. Začutila je, da se bo zlomila….
“Pššt, Lara… Ničesar ne reci,” ji je Toni položil prst na usta. “Poslušaj tišino… To čudovito tišino…”
“Prekleto, Toni, kaj se greš!!!???” je zavpila in spet vstala. Tokrat so jo noge zdržale in Toni je zadnji trenutek prestregel njeno roko.
“Pššššt, Lara. Mi obljubiš da me ne obliješ s kavo če ti grem po še eno skodelico?”

Neverjetno. Bil je hladen kot špricar. Kot da se ga vse skupaj sploh ne tiče. Kot da ga v tem prostoru sploh ne bi bilo. Samo rahel nasmešek mu je hušknil čez obraz in le iskrice so mu poplesavale v globokih črnih očeh.

“obljubim,” je odvrnila.
“Prav,” ji je odgovoril in spet se je ekspresno vrnil iz sosednjega prostora s skodelico kave.”

Srknila je iz nje in se neopazno nakremžila. Nikoli ji ni ležala črna kava brez sladkorja in mleka. Ampak, bolje kot nič. Toni se je razkomotil na svojem naslonjaču in prižgal novo cigareto ter z užitkom zapuhal in vidno užival.

“Noč je še,” je rekla.
“Ja, veliko si spala, Lara,” je odgovoril, zavit v moder oblak dima. “Cel preostanek noči, ves dan in skoraj celo to noč. Trden spoanec si imela, niti besedice nisi izgovorila. Medtem sem ti pogledal buško. Nič hujšega ni. Vendar pa so me tvoji žulji zares zaskrbeli. Koliko si predsinočnjim prehodila zato da ti je Luka namenil dve besedici?”
“Veliko,” je zamišljeno dejala.
“Verjamem, ker sem sam videl,” je mrtvaško hladno nadaljeval Toni. “Medtem so na pokopališču zagrebli Zalo. Lep pogreb je bil. Spremljal sem ga le od daleč. Ampak dovolj da sem vse videl,”
“kaj? Zamudila sem pogreb?” se je zdrznila. “Toni… Kje sploh sem?”
“Daleč iz mesta si, Lara. Pri meni doma. Okoli in okoli nobene hiše, samo gozd, nepregleden gozd in sneg. In vsake toliko kakšen volk.”
“Zato torej…” je ugotavljala sama zase
“ja, Lara…” jo je prekinil. “zato sem ti rekel da poslušaj tišino. Tišino, ki je v mestu ne boš nikoli slišala. Tišino, ki ti jo lahko pričarajo le bela polja sanj. Poslušaj jo. Poslušaj to čarobno tišino, Lara. Tako mamljiva je. Tako nebeška. V njej se najde vsakdo. In v njej nihče ni sam. Ker je to svet angelov. Polnočnih postopačev, ki pazijo na nas in skrbijo za vse. Čisto za vse. Samo poslušaj…”

Ni si drznila odložiti skodelice. Še dih je zadržala. Tišina je bila čudovita. Kot nežna glasba za njena ušesa. Česa takšnega ni še doživela. Prevevala jo je toplota in občutek varnosti.

“Tišina, Lara… Tišina, ki ti jo dajo angeli. In radost ki ti jo naklonijo. Poslušaj jo. Ničesar ne reci, samo prepusti se…” je polglasno nadaljeval Toni
“Mojbog,” je komaj komaj izdavila. “Čudovito je…”
“Ja, to je tišina, Lara. To je dobrota ki odseva iz tebe. To je tvoj mali raj. In poglej. Saj vidiš angele. Povsod so. Samo videti jih moraš…”
“Toni, čudovito je…” je kot v transu ponovila.
“Bela polja sanj so vedno čudovita, Lara… Le videti jih moraš znati. Zato pa sem te pripeljal sem… Lara… Zala je mrtva.”
“ja, mrtva je…” je sklonila glavo in glasba v njeni glavi je utihnila. Vse se je razblinilo v kruti resničnosti, da svoje prijateljice in Lukovega dekleta ne bo videla nikoli več v življenju. Še na zadnji poti ne. In tedaj se ji je zazdelo, kot bi jo nekdo oblil z vedrom ledene vode. Ne, ne more biti res!!! TO JE LAŽ!!!

“To je resnica, Lara. Žal mi je. Zala je mrtva. Tvoj brat pa ima krvave roke,” je ponovil Toni in ugasnil svojo cigareto…

“Kkkaj si hotel reči s tem,” se je Lari zatresel glas.
Toni je vzel nov cigaret iz škatlice in ga počasi ter uživaško prižgal. Ledeno hladen obraz je imel, tako kot vedno. In gledal jo je naravnost v oči. Pogleda ni zmaknil niti za trenutek.
“tako kot si slišala, Lara. Žal mi je,” je končno prekinil mučno tišino
“Nemogoče!” je zavpila Lara. “ljubil jo je. Jaz vem da jo je. Nikoli je ne bi ubil! In pelji me že končno domov!”
Vse v njej je vrelo kot vulkan, ki bo zdaj zdaj izbruhnil na plano. Obraz se ji je od jeze obarval v rdeče in nagonsko je stisnila pesti, kot bi verjela da se bo morala ubraniti.
“Sedi, Lara. Vem da je težko doumeti. Zato sem te poiskal. Zato sem te pripeljal sem. Ker ti želim povedati vse, čisto vse,” je povsem mirno, kot se ga stvar sploh ne bi dotikala nadaljeval Toni. “Ni je ubil z nožem, pištolo ali z golimi rokami. Toda ubil jo je. Ne ubil. To je premila beseda…”
“Umoril?” je Lari zastal glas
“Načrtno umoril,” je zaslišala iz daljave
“Kdo si, Toni? Zakaj mi to delaš? Ne spoznam več svojega življenja. Kaj imaš od tega da mi nalagaš te klevete?” je Lara zakopala obraz v dlani in ga s solznimi očmi pogledala skozi prste.
“Naj te ne bo sram svojih solz, Lara. To je najlepše opravilo na svetu. Izliti svojo bolečino s…”
“UTIHNI!!!” je razjarjeno zavpila skozi jok.
Tonijev obraz se je pomaračil kot nebo, ki ga zajame poletna nevihta. Sunkovito je vstal in v nekaj korakih je bil pri njej in jo trdno prijel za nadlahti.
“Bejba, zdaj pa me poslušaj. Mogoče si misliš da si o svojem bratu vedela vse. Ampak vedela nisi nič! Pojam nimaš kdo je tvoj brat. Vedela si da je pijanec in narkoman. Ostalega pa ne!! Zato se ne počuti preveč varno z njim, ker nisi!!! Sicer pa, kar pojdi v svoj pravljični svet, princeska. Gospod Tišlar bo poskrbel zate da boš do konca življenja zavita v vato. Uboga mala bogatašinja. Vse ima kar ji življenje lahko prinese. Kar si sama želi. V resnici pa živi v peklu!”
“Toni, pusti me…” se je začela izvijati. Zamanj, njegov prijem je bil železen, ni se mogla premakniti niti za centimeter, kaj šele da bi se iztrgala.
Ampak. Jeza je iginila s Tonijevega obraza. Spustil jo je, jo pobožal po laseh in se spet spustil v svoj naslonjač. Pobral je cigaret in dvakrat zapuhal.
“Na hodniku je tvoj plašč. V žepu so ključi črnega mercedesa pred brunarico. Lahko odideš. Ključe pa kar obdrži, morebiti ti pridejo prav,” je mirno odgovoril kot se ne bi zgodilo popolnoma nič.
“Toni…”
Lari je zastal glas, zdaj je bilo vsega več kot preveč. Preplašena je bila, radovedna, utrujena in šokirana. Pa še kaj zdraven.
“Ne skrbi, imam ključe,” je čez Tonijev obraz šinil rahel, a vendar tako mrzel nasmešek in kot po čudežu so se mu po rahli kretnji z rokami na odprti dlani znašli ključi
“ne, ne skrbi me to… Toni, kaj si mislil s tistim prej?” je preplašeno zašepetala, čeravno se je sama sebio čudila. Ta čudak ji je dal možnost svobodno oditi, ona pa še kar sedi tam in je za povrh vsega še radovedna.
Pih .. Pa ja. Zagotovo bi ji dovolil oditi. Zdaj, ko jo je takorekoč ugrabil. To je spet en trik. V rokah manijaka je. In ne more si pomagati. Kdo je ta človek? Kdo? Eno je zagotovo - duhovnik ni!
“To ni trik, Lara. Res lahko odideš. Ampak vem da ne boš. Tuidi manijak nisem, nočem ti žalega. Spet moram to ponoviti. In… Ja, tudi duhovnik res nisem,”
Spet ta mrzel nasmešek…
“zakaj sediš? Zakaj čakaš? Res lahko greš,” je nemoteno nadaljeval
“ne morem,” je izdavila
“vem da ne. Ker te preprosto najeda črv dvoma. Ali imam prav? Ali imam? Oja, imam… Še kako bi si želel da ne bi imel. Toda na žalost imam,”
“Toni… Jo je res ubil?”
“Ne, ni je ubil. Umoril jo je. Ampak saj mi ne verjameš, ne verjamem da te to sploh zanima…” je hladnokrvno nadaljeval njen sogovornik
“Ne!!!” je vzkliknila. “Povej mi kaj več. Prosim…”
“prav. Zdaj boš vse izvedela,” je mrtvaško hladno nadaljeval Toni in prižgal novo cigareto. “Na smrt sta se sprla, ko je spet prišel zadrogiran k njej. Opazila je nekaj svežih vbodov na njegovi roki. Tudi po obnašanju ni bilo težko ugotoviti. Počen je bil… Kot že dolgo ne. Pljunila mu j v obraz in mu izrekla vse kar ji je prišlo na misel. Želel jo je poljubiti. Ljubil jo je, iz dna srca jo je ljubil, toda kokain je močnejši od česarkoli. Tudi od njegove ljubezni do nje. Rekla mu je, da ga nikoli več v življenju noče videti. Pobesnel je in jo udaril. Padla je v sneg in brez da bi se dobro zavedal kaj počne, jo je začel daviti. Nekako ji je uspelo izviti se…”
“samo malo,” ga je prekinila Lara. “Od kod pa ti vse to tako detaljno veš?”
“počakaj, malo potrpi, Lara. Tudi to boš izvedela. Ampak ne še nocoj. Skočila je v svoj avto in ga pognala. Ni vedela kam. Samo čimdlje proč. Veliko različnih izpadov je Luka že imel, tako hudega še nikoli. Toda njega je prijela sveta jeza. Če je ne bo imel on, je ne bo imel nihče. Takšen kot je bil, ni razmišljal veliko. Toda vedel je le eno. Zala mora umreti. Nihče je ne bo imel. In nihče ga ne bo spravil v zapor. Najmanj ona, ki jo tako ljubi… Poslušaj to pesem…” je za hip pomolčal in z daljinskim upravljalcem zvišal ton na radiu
“Alles auf liebe,” je zašepetala Lara. Preprosto si ni upala naglas govoriti. Njen strah se je zdaj mešal s strahom, da ima skrivnostni neznanec prav…
“ja, Alles auf liebe,” je odgovoril Toni. “Pokazal bom celemu svetu kako te ljubim, ubil bom mene in tebe… In prav to je hotel tisti trenutek. Usedel se je v avto in začel dirkati za njo. Snežilo je kot sneži že ves teden. In dobro je vedel kje jo lahko zrine s ceste, kje je ovinek na poti iz parka kjer sta se sestajala do mesta… Ovinek kjer bosta oba umrla…”
“Madžarski ovinek, ” je bolj sama zase kot za Tonija dejala Lara.
“ja, madžarski ovinek. Ovinek kjer se je takrat godila tista tragedija. In ravno tam jo je začel prehitevati. Zalo je prijela panika. Zavirala je. Toda ob dvajsetih centimetrih snega je na tistem delu ceste to približno enako samomoru. Obrnilo jo je. In v trenutku je bilo zanjo vsega konec. V trenutku je bila mrtva. Luka… Luka se je šele drugo jutro zavedel kaj je naredil. Toda vedel je da mu ničesar ne morejo dokazati. V vsaki krčmi lahko dobi alibi za dva deci vina. In to je počel predsinočnjim ko si ga zmotila… Lara, srečo si imela. Mogoče zdaj ne bi bila tu, če bi si malo več upala…”
“Ampak, ampak… Ne razumem… Kako veš vse to, Toni? In ko veš… Zakaj ne greš na policijo?” je zajecljala. Vse je zvenelo tako presneto prepričljivo.
“Ni važno kako vem. Tudi to boš izvedela. Boš videla da boš. Na policijo pa jaz ne morem. In zato sem te pripeljal sem. Zato si tukaj, Lara. Ker potrebujem tvojo pomoč. In potrebuje jo Luka. Midva sva edini osebi na tem svetu ki mu lahko pomagava. In morava mu. Upam da zdaj razumeš marsikaj bolj kot malo poprej, še vedno pa si lahko premisliš in odideš. Boš odšla, Lara? Vrat so ti odprta. In pozabi name in na vse kar sem ti povedal. Toda ne pozabi. Tvoj brat te potrebuje bolj kot kadarkoli prej v življenju…”