Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Pohiti, bližam se tridesetim

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 6.05.2006 ob 21:36 ob 21:36 pod Volkovi izzivi

Kaj se dogaja zadnje čase z menoj, si jaz enostavno ne znam razložiti. Hm no ja, mogoče bi bilo boljše vprašanje kaj se dogaja s tem svetom, vključujoč virtualni prostor, ki je “le en klik stran”, ampak se bom tokrat distanciral od svetovno-družbenih problemov. Resno… Ste se kdaj ozrli nazaj in se vprašali kam so šla vsa ta leta? In ugotovili, da so mimo vas odbrzela približno tako kot japonski brzovlak, ki gre mimo železniške postaje na kateri se nima namena ustaviti? Hm, ne vem če sem vam že povedal, da sem delavec. No, verjetno sem že pa ste zdaj to prebrali še enkrat. Navaden delavec na navadni bencinski črpalki. Nič posebnega. Kakšen vase zagledan japi, mi bržkone ne bi namenil pogleda, češ… tretjerazredni državljan. No, ampak ne bi o tem. Delati sem začel že pri osemnajstih in sicer obvezno prakso, ki smo jo morali opraviti v sklopu tretjega letnika srednje šole, ki sem jo obiskoval. In delati sem nadaljeval po zaključnih izpitih s sezonskim delom, ko sem čakal n pripravništvo. In veselo sem nadaljeval z delom vseh šest mesecev pripravništva. In ja, uganili ste, nadaljeval sem z delom tudi po končanem pripravništvu, ko sem čakal kaj bo zdaj… In je bila. Vojska pač. Tista tipična preizkušnja, ki fante spreminja v moške, ki jo mora opraviti vsak fant, zato da postane moški, ki…. No, saj vsi ki smo jo služili vemo, kljub morebitni strupeni pripombi kakšnega mojega bralca, da smo slovenski naborniki bili bolj taborniki kot vojaki. No, mi že vemo kako je bilo, tako da o tem ne bi preveč razglabljal. In tudi tistih sedem mesecev je minilo in ko sem znova začel s tem kar imam najraje – z delom namreč, sem dopolnil svojih dvajset let… In z nekakšno nostalgijo sem se obrnil v preteklost. Veliko stvari se je zgodilo v desetih letih. Lepih in grdih, veselih in žalostnih, težkih in lahkih, sončnih in deževnih, bogatih in revnih… Veliko se jih nisem spominjal. In čutil sem, da je šlo neko obdobje mimo. Da nisem več najstnik. Da sem vstopil v svet odraslih. Da bo zdaj čas, ko bom moral misliti na pametnejše stvari, kot je bilo tipkanje po pisalnem stroju… Da bo odslej vse drugače. Tisto prvo leto po vrnitvi iz vojske, so kot nalašč trije moje sodelavci praznovali trideseti rojstni dan. Okrogla leta. In kot se spodobi, so bile žurke. In ko rečem žurke, mislim žurke v pravem pomenu besede. Pijača, hrana, muzika, casino… Do jutranjih ur. Hm, zanimivo da se pri nas v Gorici vse konča v igralnici, oz. kazinoju, če vam je ljubše. Sam sem te fante opazoval samo od daleč, saj se nismo niti še dobro poznali. Vsi po vrsti poročeni. Vsi po vrsti so imeli, ali gradili svoje hiše, vsi po vrsti so imeli najmanj enega otroka, čakali pa na drugega, ali ga imeli v kratkem v načrtu. In zdeli so se mi stari… Stari v pravem pomenu besede. Do tja se meni ni nikamor mudilo. Kje pa sploh je še to. Saj imam vendar šele dvajset let. In ko bom jaz toliko star, bom njim podoben tudi sam. Tudi jaz bom gradil hišo, tudi jaz bom poročen, tudi jaz bom imel najmanj enega otroka, čakal ali načrtoval pa drugega ali tretjega… Ampak kje je še to. Leta so minila. Devet let je šinilo mimo kot blisk… Vsega je bilo. Denar, avtomobili, poroka, otrok, ločitev, dopusti, delo, nočne, zasvojenost s hazardiranjem, alkohol, cigareti, prepiri, podtikanja… Vse kar si lahko človek zamisli in še več. In pred kratkim se je v meni nekaj premaknilo. Mojbog, bližam se tridesetim. Mulo, ki je še včeraj praznoval dvajset let, jih ima trideset. Tretje desetletje življenja se bliža, nisem več otrok, čeprav moja zunanjost tega ne kaže. Toda čedalje več ljudi me vika, ko grem na banko ali v trgovino. In moja teta in moj stric sta v penziji. Pa ne moreta biti v penziji, v penzijo gredo starejši ljudje, tisti ki jim je ostalo pet, največ deset let do smrti. Saj imata komaj…. in takrat se moj tok misli prekine. Ne, nimata 40 let, on jih ima čez 60, ona jih je toliko imela lani… In on mi je pred kratkim rekel: “Zate je konec učenja, so stvari ki bi jih moral že vedeti. Dovolj si imel popravnih izpitov..” Mojbog… počutim se.. starega in najraje bi rekel – pohiti, življenje, bližam se tridesetim. Kje je hiša, kje je žena, kje je dober avto, kje so otroci, kje… Kje je tisto življenje, ki bi ga moral po vseh pravilih živeti? Ki so ga deset let nazaj živeli moji sodelavci, ki so se mi takrat zdeli stari? Namesto tega imam majhno stanovanje, ki niti moje ni, razmajan avto in službo, ki mi omogoča iz meseca v mesec, ampak nič več kot to. Saj ne morem reči da sem nezadovoljen z življenjem, ampak tudi da sem zadovoljen ne. V življenju nisem rad tvegal. Nikoli in nikdar. Še ko sem denar veselo metal v igralne avtomate, nisem riskiral preveč. Ko je za tisti dan zmanjkalo denarja, ga je pač zmanjkalo. Nikoli nisem igral na puf, vedno je morala biti neka sigurnost. Vedno. Tudi pri sodnikih za prekrške nisem nikoli šel v pritožbe, ampak sem raje plačal naloženo mi kazen. Vedno je obstajal možnost, da bi bila po pritožbi kazen zmanjšana, toda obstajala je tudi veliko večja, da bi se kazen podvojila. In nisem hotel riskirati. Toda zdaj bom moral. Čutim in vem da bom moral. Prav v kratkem bo moje življenje na najbrž najtežji preizkušnji – ever. Riskirati ali ne? Tokrat se mi lahko bogato obrestuje, toda lahko me tudi udari izza hrbta, tako da se ne bom več pobral. Kaj pomeni riskirati, lahko vidimo dvakrat na teden, ob petkih in sobotah v Vzemi ali pusti, ki jo gledam le zaradi Zmaga Batine, oz. Emeršiča, ki ga igra. Včasih se jim izplača, največkrat ne… Kaj narediti? Pustiti neko določeno sigurnost in poskusiti neznano? Kaj pa če ne uspe…? In kaj bom naredil ne vem, čeprav se bom moral v kratkem odločiti. Pravzaprav zelo v kratkem. Kmalu po mojem prihodu na moje novo delovno mesto, je tukajšnji šef praznoval 40 let. In po tradiciji, ki vse bolj izumira, je naredil za nas, sodelavce eno interno žurko. In za hip, čisto za hip sem pomislil kje je še to zame… Saj imam komaj 29 let, heh, pri 40-ih si res že napol v penziji. Potem pa sem se spomnil kako hitro je šlo meni teh deset let. Spomnil sem se, kako se dobro razumm s svojo sodelavko, ki je deset let mlajša od mene, spomnil sem se, da se počutim popolnoma enako star kot ona in da se samo na momente zavem zgoraj opisanih stvari… In nisem si drznil pomisliti, da kje je še to. Ker to sem pomislil skoraj deset let nazaj, vmes pa je minilo skoraj deset let takorekoč brez mene. Mogoče imam zdaj priliko vse popraviti… na bolje. Ne s popravljanjem preteklosti, pač pa z grajenjem prihodnosti. Ampak obstaja samo ena dilema. Si bom tokrat upal, zares upal riskirati?

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “Pohiti, bližam se tridesetim”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !