L kot lenoba
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 20.4. 2006 ob 17:32 pod Črke, Šnopčki za dušo
Ah, dejmo no, tale April (mimogrede, še zdaj ne vem točno ali se imena mesecev pravilno pišejo z veliko ali malo začetnico) je res tečen. Pred eno uro sije sonce in je zunaj več kot dvajset stopinj, potem pa se kar naenkrat oblaki odločijo da je dovolj in brez predhodnega opozorila - oblaki, veter, dež… Preneumno. Heh, še eden od mojih izrekov ob takšnih prilikah bi lahko bil - naj se enkrat odloči ali bo padalo sonce, ali bo sijal dež.
No, za vse ki ste mislili da sem opustil moje blogovanje (oz. za vse ki ste se tega mogoče veselili, ups…) naj povem, da daleč od tega, vendar se je v teh treh mesecih marsikaj spremenilo. Ja, še vedno vsak dan prekontroliram zapiske, berem svoje najljubše avtorje, tudi svoj blog pogledam čisto vsak dan, ali mi je kdo spustil kakšen nov komentar, ravno tako redno čekiram svoje spletne strani, ampak to je pravzaprav tudi vse. Včasih si res vzamem čas in napišem kakšno na kakšen forum, zvečer si pogledam kakšno nogometno tekmo ali kakšen dober film, za vse ostalo pa mi močno zmanjkuje časa. Jap, tako kot sem predvideval, se je tudi uresničilo in prostega časa pravzaprav ni več, kar ga pa ostane, ga poskušam preživeti v brezdelju, oz. v lenobi. No, zakaj pa ne, saj vsake toliko to resnično ni tako zelo velik greh. Ali pač?
V bistvu, če dobro premislim, ne vem če bi se lahko označil za nekega velikega lenuha. O ja, pridejo dnevi ko se mi dejansko nič ne da, še pomežikniti ne, pridejo dnevi ko se mi fučka za vse in mi je muka že samo vstati iz postelje, in pridejo dnevi, ki bi jih prespal. Ampak lahko bi rekel, da so v veliki manjšini z vsemi ostalimi. In kot sem v svojem blogu že pisal, pri meni velja neko pravilo, da ko bomo delali bomo delali, ko bomo lenarili bomo lenarili, ko se bomo zajebavali se bomo pa zajebavali. Neke srednje poti tukaj ni in eno z drugim ne gre, ker enostavno ne more iti. Se lahko med delom tudi pohecamo, ampak vse do neke meje. In ko se dela, naj se dela prav, ali pa naj se pusti na miru tistim, ki bodo to naredili dobro. Hm, mogoče je ta življenjska logika tudi zgrešena, ampak jaz se s tem ne morem strinjati in prav zato se nimam za lenuha… No, vsaj ne takšnega, kot je Janko…
Janko je en takšen poseben vaški tič. Star je okoli 40 let in če ga nek povprečnež (heh, kot jaz, recimo) pogleda, pomisli da njegovo življenje v bistvu sploh ni tako slabo. No, nazaj k Jankotu. Ne moremo reči da je klošar, vendar tudi ne moremo reči da ni. Ajde, nekaj pola-pola torej. O njem sem slišal, da je že celo življenje nerazumljivo len. In ob takšnih primerih lahko napišemo besedo len tudi z veliko začetnico. Do tridesetega leta se fant skoraj ni zmaknil iz postelje, če to ni bilo nujno potrebno, njegova zlata mati (kje je imela čut za odgovornost je zame nerešljiva uganka) pa mu je nosila vse k riti. In Jankotu seveda ni bilo krivice, ampak je užival življenje kolikor ga je pač lahko. Heh, saj razumete, ane? No, ampak Janko pač ni pomislil, da njegove zlate mame enkrat ne bo več, ampak tako kot nihče ni za vedno, je tudi mama nekega dne umrla in pustila sina samega. In kaj mu je ostalo drugega kot vstati iz postelje in oditi v širni svet. Da bi delal? Ah, kje pa, za to je bil Janko pač preveč len in v nobeni službi ni dolgo zdržal. Vendar pa je dejstvo, da ga ni čisto nič skrbelo, da bi umrl od lakote, čeprav ni imel nobenih sorodnikov. In zdaj, po desetih letih ga lahko pogledamo. Majhen, neumit in neobrit možakar pri štiridesetih, ki pa jih po obrazu kaže vsaj dvajset več. Od države dobi vsak mesec okoli 30 tisočakov, ki pa jih še isti dan (ali najpozneje v tednu dni) zapravi predvsem za cigarete in raznorazne neumnosti. Pet velikih Milk čokolad recimo. In kaj potem preostane Jankotu drugega kot prosjačiti, oz. nadlegovati poštene ljudi? Da bi delal? O ne, Janko že ne bo delal in če mu bo kdo ponudil delo, mu bo takoj odgovoril da delaj ti, ki imaš potrebo. Ampak zanimivo, zanimivo, nič kaj ne kaže da bo tako kmalu umrl od lakote, saj dan za dnem nažica dovolj denarja, da si kupi vsaj en sendvič in vsak večer se vedno znova vrača v svojo razpadajočo hišo brez elektrike, brez vode, brez stranišča, brez… heh, brez ničesar. Nekako bi ga človek že še razumel, če bi se mu godila krivica, če bi recimo bil tekstilec pri petdesetih letih, če…. Veliko je teh ČE-jev, ampak Janko je zdrav moški, ki ga jaz ne bom nikoli razumel in nikoli ga ne bom. Zakaj neki bi se ga tudi trudil razumeti? In ker mu pač na moji črpalki ne pustim prosjačiti, sem jaz največja baraba, največji pokvarjenec, oz. lepše rečeno vse sem, samo človek ne. In da ne boste pomislili, da se Janko pusti odgnati. O ja pa kaj še, saj ti bo začel takoj dokazovati, da je neka oseba stranka šele takrat ko stopi v prodajalno, ko pa zunaj toči gorivo jo on lahko brez skrbi povpraša za tolar ali dva. In tako Janko živi od danes do jutri in se vozi gor in dol po vasi s svojim razmajanim kolesom, ki je tudi vse kar on ima…
Ravno danes sem ga gledal… Ker sva bila v izmeni skupaj s šefom, si ni upal priti na črpalko, saj ve da z našim šefom ni zezanja. Tam čez cesto pri mesnici, je slonel ob prometnem znaku, v vročini je imel oblečeno svojo razcapano modro bundo in zamišljeno strmel v tla. In poskusil sem si predstavljati o čem neki premišljuje. Mu je bilo mogoče žal, ker je tako zabredel v življenju in se je zavedel kako bedno pravzaprav živi? Močno dvomim… Mislim da je bolj premišljeval o tem kje naj dobi kaj denarja, ki mu ga zaradi njegovega negospodarnega ravnanja in lenobe kronično primanjkuje…
Tudi meni se je življenje močno spremenilo in ne mine dan da ne bi pomislil kako bo naslednji mesec. Računi prihajajo, od lakote ne morem umreti, plača pa je malo nižja kot prej. Heh, ne tako zelo, ampak se pač pozna. In dan za dnem si razbijam glavo kaj naj naredim. Saj… ni važno kaj bi delal. Prisežem da bi se oprijel vsakega dela. Ja, ni dela ki bi ga zavrnil, hej, če nič drugega postanem živčen takoj kot sem nekaj dni skupaj doma. In na koncu pač sprevidim, da poštenost gor ali pa dol, brez kakšnega popoldanskega dela skozi mesec ne bom mogel. In ni vprašanje da bom imel še manj časa kot prej, ni vprašanje za koliko denarja bom delal, vprašanje je kaj, kje, kdaj in kako? In tukaj je razlika med mano in Jankom, da bom jaz naredil vse zase in za svojega sina, da bom tudi čistil najbolj umazana stranišča, da mi to ne bo izpod časti, mi pa bo izpod časti prosjačiti za sto tolarjev poštene ljudi. Ker to je tista resnična sramota. Vsaj pomoje.
p.s.
Če kdo ve za kakršnokoli delo, ki bi potrebovalo par pridnih in hitrih rok na širšem ali bližjem območju Nove Gorice, naj mi prosim sporoči na mail Volk@izklop.com. Tole je mišljeno resno. Hvala vnaprej.
