Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Zgodbica za lahko noč…

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 10.03.2006 ob 21:41 ob 21:41 pod Ščepec seksa

Pojma nimam, kako in kdaj sem se znašel na ulici. Vem samo, da me je nekaj prijelo sredi noči. Kar vstal sem in zataval ven. Kot najbolj izgubljena duša na tem svetu. Preprosto prilegel se mi je en sprehod. In v glavi sem imel kaos… Kot leta nazaj, ko sem upal, da je moje življenje le nočna mora srečnega tipa z avtom, stanovanjem in ljubečo žensko zraven sebe. Zdaj sem sam ta tip. Počutim pa se enako bedno kot takrat, ko sem se tresel ali bom izdelal fiziko s pozitivno ali ne… Preneumno! Blodim po ulicah, brez pravega cilja in premišljujem… O čem že? Aja, saj res, o ničemer. O čem neki bi sploh lahko razmišljal? O seksu? Hmmm, kot da se mi sploh podi po glavi kaj drugega…. Nor, dolg in strasten živalski seks. Brez omejitev in brez predsodkov… Samo potešitev tiste živalske strasti. Kot da bi si upal sanjati, da nekoč srečam dekle svojih sanj… Saj je ne bi poročil. Samo za eno noč bi si jo vzel. In ona mene. Kot usoda. Ko se z nekom moraš srečati, ker ti je to preprosto usojeno. No ja, sanjati je lepo, resničnost je na žalost povsem drugačna. Soparen in vroč poletni večer je… In mislim nanjo. Le kje je zdaj? Kaj počne? S prijatelji ali sama? Ne, ne bom razmišljal o njej, preneumno bi bilo in spet bi mi prineslo zgolj in samo bolečino, te pa v tem večeru ne potrebujem. Nikoli je nisem srečal… Kot da nama ne bi bilo usojeno. Eh, spet ta usoda. Samo ure in ure sem gledal sliko ki mi jo je poslala in hrepenel po njej. Upal, da se nekoč srečava… Da me bo objela in rekla kako zelo vesela je, ker sva končno skupaj. Pa nisem imel te sreče. Kot da sem preklet – za vedno. Ustavim se in potegnem cigarete iz žepa. Sem vedel da mi nekaj manjka. V daljavi se bleščijo lučke iz kazina, jaz pa ob tej nečloveški uri sam stojim sredi mesta. Nihče me ne pogreša in nikomur ne bom moral odgovarjati kje sem bil. Party time, my boy! Greva na pivo! Hm, ja… Kam pa? No, nekaj odprtega zagotovo še najdem, ni hudič da ne. Black jack, jasno, le kako sem lahko pozabil… No, bolje kot nič. Tale beznica je še vedno takšna kot se je spominjam ko sem nazadnje tukaj jedel hamburger. Vse zakajeno, par šiptarjev tolče po tipkah na igralnih avtomatih za poker, bar skoraj prazen, za pultom pa si simpatična črnolaska nekaj vneto zapisuje s telefonom prislonjenim k ušesu. Ne sanjaj, stari, takšne niso zate, nisi njen tip. Nagnem pivo in jo izpod obrvi narahlo ošvrknem s pogledom. Zagotovo sem jo že nekje videl. Preveč mi je znana, da bi lahko bilo spet naključje, ali… hm, no ja… usoda? Nikoli nisem dobro razumel tipov, ki buljijo v ženske kot da so osmo svetovno čudo, ampak preprosto ne morem odtrgati pogleda z nje. Mater je rajcig. Moram si malo osvežit usta in ko nagnem steklenico k ustnicam, se srečava s pogledom. U fak! Zdaj vem, kaj je hotel Mlakar povedati, ko je rekel tisto »požir’k se je u grlu ustavu«. Kot da bi mi nekaj sporočala. »Sem mislila da me ne boš nikoli spoznal…« se mi končno nasmeje Ja, aleluja, stari moj, dolgi si potreboval da ti je vklopilo. Tvoja soseda je bila, dokler si še živel v mestu. Čeravno je bila otrok ko si moral oditi, še vedno vse na njej spominja nanjo. Ni čudno da se ti je zdela znana… Klepetava brez prestanka. Toliko si imava za povedati. Po toliko letih… Zadnjič ko sva se videla, sva bila otroka, ki sta skupaj hodila v vrtec. Zdaj sva na eni strani lepotica ki se mi nagajivo smeji in na drugi strani fant ki je vsaj za hip pozabil na vse probleme. Kako različne so bile najine poti… Kot dan in noč. In kdove kaj bi bilo z nama, če meni takrat ne bi bilo potrebno oditi. Ampak zdaj to ni več pomembno… Zdaj je zdaj in kar je bilo je pač bilo. Ura neusmiljeno tiktaka in zunaj se počasi dani, še malo pa bo vzšlo sonce, jaz pa še očesa nisem zatisnil. Celo noč sem delal družbo moji prijateljici iz otroških let… Zašepeta mi, da bo kmalu končala in ali nisem nič zaspan. O Bog, valjda da sem. Ampak kako bi lahko šel spat ob tako prijetni družbi. Sledi nekaj trenutkov napetosti in molka. Prvič to noč. »Greva k meni,« si končno upam izdaviti… Mrzlično prikima in oblije me srh po telesu. Saj ni mogoče, da je pristala… Zna biti da sanjam z odprtimi očmi. Uščipnem se. Ne, še sem buden. Tukaj sem, v Black Jacku in pravkar je moja simpatija iz otroških let rekla da gre k meni. Kaj je zdaj sploh važno? Koga briga, da imam vse razmetano, da nisem že štirinajst dni pomil posode, da se pohištvo duši v prahu? Who fucking cares?! Oba veva, da naju te stvari ne zanimajo… Da naju v tem zgodnjem jutru zanima le eno… Komaj uspem zakleniti vrata, ko začutim njen objem okoli prsi… Obrnem se in jo strastno zaližem. Najina jezika, se divje prepletata in najine roke mrzlično iščejo gumbe. Za hip se odmaknem od nje, ampak besede mi ne gredo iz ust. Samo gledal bi jo in gledal, ampak me prehiti. Hlače in bokserice kot namazane zletijo z mene in prej kot bi se zavedal samega sebe, sva že v postelji in se ljubiva. Kot ljubimca sva, ki jima je uspelo ukrasti nekaj uric, ki jih morata čimbolje izkoristiti. Ljubkujem jo po celem telesu in čutim kako globoko diha pod mano… Tako je vroča. Kot poletje, ki bo že čez nekaj ur začelo spet pripekati z vso svojo močjo, tako kot vsak dan že nekaj tednov zapored. Spustim glavo nižje in se posvetim njenim stegnom in mucki. Previdno naredim prvi liz in začutim kako vztrepeta pod menoj. Kot bi se je nekdo dotaknil z elektrodo. Počasi in vztrajno jo obdelujem in uživam, ko gledam, kako jo stresa elektrika užitka. In trd sem kot že dolgo ne, ampak zanalašč nočem narediti ničesar zanjo, kot bi bil njen suženj, kateremu je zaukazano, da lahko uživa samo ona. Obdelujem jo še in še, brez prestanka in brez milosti… Ječi pod menoj in obrnem se… V moj najljubši položaj. Ko hkrati daješ in prejemaš. Ojoj, tako je dobro… Skoraj sem pozabil tale občutek, obraz moram potopiti v njeno muco, da ne kričim od užitka. Strese se in za hip otrdi, nato pa kot cunja pade na posteljo in me nagajivo gleda, čeprav me z roko še vedno draži… Nežno in učinkovito. »Daj mi ga…« ji preberem z ustnic. »Kako me želiš?« jo vprašam pred poljubom…

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “Zgodbica za lahko noč…”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !