Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Bolgarski dnevnik VIII.

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 10.03.2006 ob 17:06 ob 17:06 pod Volkova potepanja

07. 09. 2005

To jutro sem prvič v celem tednu prvi buden in ko mi zazvoni telefon, skočim pokonci in začnem dregati Pinija ter Radota, ki ne kažeta prav velike volje po vstajanju. Še malo se razgledamo po sobi ali je kje kaj založenega, nato pa odidemo na zajtrk, ampak sam se zaradi potovalne mrzlice, oz. strahu pred letenjem komaj, komaj česa dotaknem. Samo upam pa lahko, da se ne bo ponovila zgodba potovanja na Brnik, ko mi je moral Andrej dvakrat nujno ustaviti, ko me je začelo zvijati od samega strahu pred letenjem. V želodcu imam čuden občutek, ampak vseeno odidem na kavo in jo prav v miru spijem…

V sobi sta Pini in Rado napravljena in bi lahko ta trenutek odšla, jaz pa samo še spakiram nekaj malenkosti, na balkonu skadimo vsak svoj cigaret, zaklenemo sobo in ga oddamo na recepciji. Ampak do odhoda avtobusa proti letališču je še debele tričetrt ure, kaj naj pa zdaj delamo? Tako vprašamo kam bi lahko dali prtljago in “naša” receptorka nas prijazno pospremi do sobe, ki bržkone služi kot priročno skladišče, kjer jo odložimo in se ugnezdimo na vrtu hotelskega bara. Nič kaj dosti mi ne gre za piti, ampak vseeno naročim veliko Bugarsko, Pini in Rado pa vsak svoj koktejl. Meni se po glavi podi samo to, da me spet čaka peklenska ura in tričetrt letenja, onadva pa se mi samo smejeta, saj mi najbrž na nosu piše kaj premišljujem. No, vseeno nam čas ob obujanju spominov celega tedna dokaj hitro mine in kot bi mignil je deseta. Na hitro poberemo prtljago in presenečeno ugotovimo, da nas Peter išče po celem hotelu, poln avtobus pa čaka samo še na nas. Ampak nihče se kaj pretirano ne razburja, čeprav imam občutek, da so čisto vsi že pomalem naveličane Bolgarije in komaj čakajo na pot domov.

Na busu nas Peter preseneti z besedami, da ima za nas zelo slabo novico, in ko se že vsi sprašujemo kaj bo šlo zdaj narobe, se zasmeje in nam pove, da se naš dopust bliža koncu. Seveda sledi kup zahvaljevanja z njegove strani in na koncu dobimo v roke brošuro s kratko anketo. Soglasno se odločimo kakšne ocene bomo dali, sam pa dopišem svoj email naslov in označim, naj me obveščajo o ugodnih aranžmajih na Malti, Cipru, Siciliji in v Romuniji. Med sabo pa tudi sklenemo ustni dogovor, da če bomo čez eno leto še vedno samski, jo skupaj mahnemo v Romunijo. Hm, po prospektih sodeč izgleda fantastična, čeprav je po drugi strani res tudi to, da je na prospektih naš hotel izgledal veliko bolje kot v resnici. Ampak imeli smo se fajn, nihče ne more reči da ne. Seveda pa se s Pinijem ne izneveriva svoji žlehtnobi in draživa Radota, ali nama bo sporočil svojo novo telefonsko.

Malo pred prihodom na letališče, nam Peter pove, da morajo vsi tisti, ki so kupili nože, bokserje ali kakršnokoli drugo hladno orožje, le-to spraviti v prtljago, ki bo šla v trup letala. In ne bo nič narobe, medtem ko bo na meji odvzeto, če ga bodo našli v osebni prtljagi. No, mi trije nimamo ničesar, tako da se ne sekiramo. Letališče je povsem v nasprotju s prvim dnem tokrat nabito polno, ampak vseeno pridemo kaj hitro na vrsto, saj se izmenjujemo. Dva kadita pred vhodom, eden pa drži vrsto za vse tri. Sledi še dvajset minut čakanja za vstop v čakalnico, ampak policaji (ali cariniki) so tudi tokrat hitri in med prepevanjem “več kot spijemo, boljši smo…” nam tudi ta čas hitro mine. Ker bo imelo naše letalo pol ure zamude, se gremo razgledat na ploščad in za las zamudimo pristanek enega letala, zato pa vidimo, kako se drugo vzdigne v nebo. Waw, zares lep prizor, še nikoli nisem tega videl tako od blizu… Vse bolj mi je tesno pri srcu, zdaj pa še na pivo ne morem, ker sem zadnje leve, v pričakovanju da na letališču sprejemajo evre, zafračkal za sončna očala. Pini je vse bolj živčen, ker svojo nervozo živciram tudi njiju, ampak si ne morem pomagati, če pa me je strah…

Končno dočakamo tudi vkrcanje v letalo in na sedežu se nekajkrat prekrižam. V Ljubljani teden dni nazaj, je bilo povsem drugače. Okrepljen sem bil z dvema Jagermeistroma in čeprav je strah bil, ni bil tako močan. Vzletimo in kmalu smo visoko nad oblaki. Juhu, gremo domov… Vendar tokrat let ni tako miren kot je bil za v Bolgarijo in kar naprej padamo za par metrov in se spet vzdignemo. In po poti v Bolgarijo smo vseskozi leteli nad oblaki, zdaj pa se vidijo tla globoko pod nami. Moji paranoji ni ne konca ne kraja, dokler me Pini ne prime za vrat in mi zapreti, da ne bom cel pristal na Brniku, če le še enkrat zastokam, češ da spravljam v slabo razpoloženje celo letalo. No, moram priznati da ima kar prav, ampak saj tega ne delam namerno, ali zato ker bi hotel koga jeziti. Na koncu mi ob reševanju križank mine tudi ta ura in tričetrt, in počasi se začnemo spuščati… Ufff… Ne znam opisati, kako si oddahnem, ko se letalo dokončno ustavi in stevardese (tokrat izgledajo še bolj navlečane svojega posla kot teden dni prej) odprejo vrata. Kar poljubil bi asfalt, ko čutim trdna tla pod svojimi nogami.

No, če so bili bolgarski cariniki hitri in spretni, so naši njihovo popolno nasprotje, saj opravljajo svoj posel, kot da smo skupinica iz Iraka. Eni ženski tako naredi slabo in kar nekaj minut traja, da človeška veriga dopove policistom da ena ženska potrebuje pomoč. No, na koncu poskrbijo zanjo, mi pa potem tudi kaj kmalu pridemo na vrsto. Pred letališko zgradbo pokličem Roka in pove mi, naj ga pričakujemo čez enih dvajset minut, saj so bili na avtocesti zastoji. Tako se Pini in Rado izgovorita da gresta na WC, jaz pa naj bi pazil na prtljago. Seveda pa ju čez pet minut zagledam v baru, kako sproščeno pijeta pivo. Tokrat totalno popizdim jaz. Kaj res mislita da jaz nimam sile za iti na WC? Ampak vseeno se strinjamo, da bi bilo škoda če bi se razšli sprti, zato spijemo vsak dve mali laški (ampak Bugarsko se z našim Zlatorogom vseeno ne more primerjati, naj bo še tako dobro) in se nasmejemo, ko po zvočnikih zaslišimo, da “se naproša potnike, naj prtljage ne puščajo brez nadzora”. No, vseeno jo gremo iskati in ne usedemo se še dobro nazaj za mizico, ko nas kliče Rok, češ da je na letališču in kje smo. Sam pohitim ven in pride do humornega vložka, ko zagledam njegovega razmajanega golfa in mu po telefonu govorim: “sem, sem, sem pridi. Tukaj sem…”, on pa meni nazaj: “kje, ne vidim te”, ko pa bi mu lahko enostavno rekel, naj zavije k pločniku in ustavi. Ljudi okoli mene kar pobira od smeha. No, Rok me vseeno pravočasno opazi in tako samo na hitro naložimo prtljago in se dogovorimo, da se bomo na pijači ustavili nekje po poti.

Seveda je pot dolga, Rokov golf namreč ne preseže hitrosti 130 kilometrov na uro, ampak srečni smo da smo sploh dobili prevoz in ob smehu in pripovedovanju naših dogodivščin, nam pot hitro mine, Rok pa se mora enkrat vmes tudi prav zares ustaviti, ko mu pripovedujemo pikantne podrobnosti prvega večera. V Gorici smo okoli petih popoldne in doma se z globokim vzdihom vržem na svojo staro dobro posteljo in še enkrat si lahko rečem – povsod je lepo, toda doma je najlepše. In Bolgarija mene bržkone ne bo več videla, ampak hej – koliko sveta še čaka name. In ni vrag, da ne bom enkrat videl tudi Avstralije in tistih njihovih velikih valov….

[KONEC]

  • Share/Bookmark
 
2 odgovorov na “Bolgarski dnevnik VIII.”
  1. Kratos - 29.04.2010 ob 21:59

    Res hudo napisano, svaka čast :) Mi je vzelo kar nekaj časa vendar mi ni žal ker sem se kar zatopil v branje. Tole me je Inspiriralo še bol da grem na kakšna taka potovanja z prijatelji.

  2. jabola - 21.03.2014 ob 12:38

    Res dobro napisano, sem si vzel čas in se pošteno nasmejal. A ja pa v Bulgarijo grem ;-)

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !